Jedro

pravilo petitoruim absorbet possessorium

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je toženka motila tožnika v posesti vhoda v hišo v I. in s tem tudi v posesti stanovanja v isti hiši, v kateri stanujeta pravdni stranki s tem, da je dne 07.12.2004 zamenjala ključavnico na vhodnih vratih hiše in je zato dolžna vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na vhodnih vratih hiše vrne prejšnjo ključavnico ali tožniku izroči ključ nove ključavnice ter se ji v bodoče prepove motiti tožnika v posesti na enak ali podoben način ter tožeči stranki še naložilo, da toženi stranki povrne 164.008,00 SIT stroškov postopka, v 15-ih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaj sklepa do plačila. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da toženka ni zamenjala ključavnice in tega tudi ni naročila, to je opravila tretja oseba S.R., saj je popravil vrata in zato tudi zamenjal ključavnico kot dober gospodar. Tožnik tudi posestnik ni bil, saj je posest opustil, po letu 2003 v stanovanju ni več bival. Ugotovilo je tudi, da je bila izdana sodba, ki je pravnomočna, s katero se tožniku (kot tožencu) nalaga, da se izseli iz "kleti", to je prostora, ki je dejansko sporna garsonjera, za katero tožnik v tem postopku trdi, da je v njej bival. Tožbeni zahtevek je zato sodišče zavrnilo.

Zoper sklep se je tožnik pritožil. Uveljavlja vse pritožbene razloge s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Uvodoma zatrjuje, da se iz razlogov sklepa ne da razbrati, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnjen. Obravnavata se dva razloga, ki bi lahko bila temelj za zavrnitev. Izrecno pa se sodišče o tem ne opredeli oziroma so razlogi sklepa v nasprotju. Če je razumeti sodišče (5. stran), da motilnega dejanja ni storila toženka, potem bi imelo sodišče razlog, da tožbeni zahtevek zavrne zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije na strani toženke. Ne bi se mu bilo treba spuščati v vprašanje, ali je tožnik posestnik ali ne. Sodišče kot drugi razlog, ki bi lahko bil razlog za zavrnitev zahtevka, obravnava tožnikovo posest v trenutku izvršitve motilnega dejanja. Sklep navaja, da tožnik ni bil v posesti stanovanja. Ne opredeli pa se do tega, kdaj je tožnik izgubil posest, navaja le, da se je izselil. Če bi ta trditev držala, ne bi bilo treba ugotavljati, kdo je izvršil motilno dejanje. Sicer pa ti razlogi ne držijo.

Sodišče je parcialno obravnavalo izvedene dokaze, ne pa tako kot je predpisano v 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Opozarja na izpovedbo toženke, da se je tudi ona dogovorila z R., da se popravijo vhodna vrata in zamenja ključavnica, to je potrdil tožnik in tudi priča R. Drugi del dogovora etažnih lastnikov, torej tudi R., toženke in tožnika pa je bil, da tožnik postavi ploščice v skupnih prostorih stavbe, kar je tožnik izvršil. R. je svojo obveznost izvršil kasneje, torej zamenjal ključavnico. Povedal je tudi, da ključev ni izročil tožniku, ker je vedel, da je tožnik skregan s toženko. Toženka bi morala izročiti tožniku ključe, saj je priznala, da je tožnik v stanovanju bival tudi po prenehanju zunajzakonske skupnosti. Ključev pa tožniku ni izročila, torej je izvršila motilno dejanje. Namen je očiten, preprečiti tožniku vstop v sporno stanovanje.

Tudi drugi razlog, to je, da tožnik posesti ni imel, ki ga sklep navaja in bi lahko bil razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ne drži. V odgovoru na tožbo je toženka navedla, da je zunajzakonska skupnost s tožnikom prenehala v začetku leta 2002 in tožnik posesti več ni imel. Povedala je še, da je po letu 2002 tožnik kljub temu poskusil nasilno vstopiti v stanovanje, a mu tega ni dovolila. Sodišče je prebralo dopis toženkinega zastopnika tožnikovemu zastopniku z dne 17.12.2004 iz katerega izhaja, da toženka ne trdi, da tožnik ni bival v garsonjeri in ne zanika izvršitve motilnega dejanja, pač pa trdi, da je izključna lastnica in da je vložila tožbo pod opr. št. P na tožnikovo izselitev iz spornega stanovanja. Ko pa je bila toženka zaslišana, je priznala, da ne drži, kar je navedla v odgovoru na tožbo, saj je tožniku dovolila, da v stanovanju biva tudi po razpadu zunajzakonske skupnosti, najprej v prvem nadstropju, zatem v sporni garsonjeri in naj bi to trajalo do decembra 2002. Tožnik je zatem izginil, vrnil se je marca 2003 in mu je dovolila, da še naprej stanuje v garsonjeri, ker je želela stvari urediti preko sodišča. Priznala je tudi, da ima tožnik še danes v sporni garsonjeri nekaj svojih stvari in nekaj stvari, ki so bile skupna last pravdnih strank. Sodna praksa pa šteje, da ima imetnik pravico posesti stanovanja tudi, če stanovanje odda na primer tretji osebi ali ima v njem le svoje stvari. Da ima tožnik v garsonjeri še vedno svoje stvari, sta potrdila tudi toženkina sin in hči. Sodišče je izvedlo dokaz z branjem spisa naslovnega sodišča opr. št. P. Če bi ga prebralo kot zahteva 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) bi ugotovilo, kdaj je toženka vložila tožbo, kaj je navedla glede izselitve tožnika iz stanovanja glede njegove vrnitve in je tudi sicer toženka, ko je bila zaslišana v tej pravdi povedala, da je tožnik prišel k njej preden je vložila tožbo P in jo zaprosil, da mu da ključe, da bi vzel stvari. Naročila mu je, da ji ključ vrne in izjavila, da ji je tožnik ključ tudi vrnil, da pa je naredil dvojnik in jo podučil, naj svoje pravice uveljavlja na sodišču. Takrat naj bi, kot je povedala, tožnik zamenjal ključavnico in zato ni mogla vstopiti v garsonjero, kjer je kopalnica in je zato morala vdreti in klicati policijo. To pa se ne ujema s tistim, kar je navedla pred tem. Navedla je tudi, da tožnik kljub temu ni več bival v tem stanovanju, kar se ne ujema s tistim, kar je navedla v tožbi P. Toženka torej ne govori resnice. Iz spisa P se vidi, da je toženka ravnala vseskozi z namenom, da tožniku protipravno odvzame posest sporne garsonjere.

Opozarja še na vročanje v drugi pravdni zadevi. Tožbe s pozivom na odgovor ni dobil tožnik (tam toženec), zato je tudi predlagal 26.05.2006 obnovo postopka. Tožnik je dejansko bival v sporni garsonjeri do decembra 2004, ko je ugotovil, da ne more vstopiti v hišo in s tem v garsonjero in je toženka sinu dovolila, da se v garsonjero vseli šele potem, ko je postala pravnomočna sodba P, torej 17.03.2005. To bi sodišče ugotovilo, če bi analiziralo izpovedbe zaslišanih strank in prič. Toženka je namreč priznala, da je hči bivala v garsonjeri tudi po poroki tožnikove hčere, s katero sta skupaj bivali v tej garsonjeri, dokler ni bil dosežen dogovor med tožnikom in toženko, da se tožnik preseli v garsonjero in je zatem toženka hčerko pozvala, naj garsonjero zapusti. Toženkina hči I. pa je zaslišana kot priča povedala, da ji je toženka naročila, naj pride stanovati v zgornje stanovanje, ker ne želi imeti opravkov s tožnikom in ker so se začeli spori na sodišču. Toženkin sin pa je povedal, da se je v garsonjero vselil šele leta 2005. Odločitev torej ni pravilna. Verjeti je tožniku. Tožnikovo trditev, da je bil v posesti, pa je potrdila tudi priča B.G., ki je tožnika večkrat obiskala v spornem stanovanju, tudi v letu 2004. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba trdi, da sklep ne vsebuje razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnjen, zatem pa pritožnik sam ugotovi, da je sodišče utemeljilo zavrnitev tožbenega zahtevka na ugotovitvi, da tožnik posesti ni imel, kot tudi na ugotovitvi, da toženka ni zamenjala ključavnice ter je zato zaključilo, da ni storila motilnega dejanja. To, da je zavrnitev zahtevka utemeljena z obema razlogoma, pa ne pomeni, da gre za nasprotje med razlogi. Očitek o parcialnem obravnavanju dokazov v uvodu pritožbe ni konkretiziran, zato odgovor ni mogoč, ko pa v nadaljevanju pritožbe očita sodišču prve stopnje to kršitev glede ocene (in predhodno izvedbe) dokazov z branjem listin oz. vlog v drugem spisu, pa ni utemeljen. Navedbe o navedbah toženke v tožbi v pravdni zadevi P so tudi sicer nedovoljene novote (286. čl. ZPP), ta dokaz ni bil predlagan. Tožena stranka je na prvem naroku za glavno obravnavo pojasnila, da je pravdna zadeva zaključena, sodba je pravnomočna, tožniku (tožencu v navedeni pravdi) je naložena izselitev, sodišče je kot dokaz navedeni spis vpogledalo, dokaz z vpogledom v spis pa pomeni le to, da se ugotovi, da se vodi postopek in če je že izdana odločba, kakšna je odločitev. Tožnik je v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil na prvem naroku za glavno obravnavo, predlagal le to, torej vpogled v navedeni pravdni spis.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z zaključkom pritožnika, da če je prišlo do dogovora, ki je bil sklenjen sicer že v preteklosti, ko je tožnik še živel v stanovanju oziroma garsonjeri, med etažnimi lastniki in je zato eden od etažnih lastnikov zamenjal ključavnico ter je ugotovljeno, da toženka ključa, ki ji ga je izročil drugi etažni lastnik po zamenjavi ključavnice, oziroma dvojnika, tožniku ni hotela izročiti, bi to, če bi bil tožnik posestnik, pomenilo, da je s tem toženka motila posest. Vendar pa je ugotovljeno, da tožnik posesti ni imel. Pritožnik očita sodišču, da ni zavzelo stališča glede datuma tožnikove izselitve, če je že ugotovilo, da naj bi se tožnik iz stanovanja oziroma garsonjere izselil. To ni pomembno, sodišče prve stopnje je pravilno povzelo zakonske določbe, pomembno je, ali je bil tožnik v času, ko naj bi bilo storjeno motilno dejanje, torej 07.12.2004 posestnik. Materialno dokazno breme, da dokaže posest, pa je na tožniku, saj daje sodišče varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (1. odst. odst. 33.čl. Stvarnopravnega zakonika - SPZ). Iz v pritožbi omenjenega dopisa ne izhaja, da bi tedaj toženka oziroma njen pooblaščenec navajala dejstva, ki bi kazala na tožnikovo posest. Glede izpovedbe toženke, ki jo na več mestih omenja pritožnik pa je poudariti, da je toženka res povedala, da je tožniku dovolila, v letu 2003, da stanuje v garsonjeri, saj je želela stvari urediti preko sodišča, to mu je dovolila enkrat marca 2003, takrat je tudi na njegovo prošnjo izročila tožniku ključ, saj je rekel, da bo vzel stvari iz garsonjere in je to preverila in ugotovila, da je svoje stvari vzel, po tistem, torej marca 2003, pa v garsonjeri ni več živel. Toženka torej tega, da bi tožnik imel posest v obravnavanem obdobju, ni potrdila, ko je bila zaslišana. Kdaj se je (šele) toženkin sin vselil v garsonjero, pa samo zase še ne dokazuje, da je do tedaj tam bival oz. garsonjero uporabljal tožnik. Tožnik opozarja, da ima v garsonjeri svoje stvari, v pritožbi pa ne pove, katere so tiste stvari, ki naj bi jih še imel v garsonjeri, in o katerih naj bi izpovedali priči, tako da že zato ta pavšalen očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni utemeljen. Priča G. ni potrdila trditev tožnika o posesti, to je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, ki je ocenilo nasprotja med izpovedbo te priče in tožnikovo, oziroma navedbami tožnika, le-ta je na primer trdil, da mu toženka po 07.12.2004 ni želela izročiti ključev, kljub njegovi zahtevi, priča G. pa je povedal drugače, da je v decembru 2004 srečal tožnika, skušala sta priti v njegovo garsonjero in tožnik ni mogel vstopiti, ker so bila vrata zaklenjena, pojasnil pa še, da je zatem tožnik klical toženko, ki mu je povedala kje so ključi, in je tožnik lahko vstopil. Tožnik je nasprotno temu v postopku ves čas trdil, da po tistem v stanovanje ni mogel več vstopiti. Zato prepriča dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo metodološke napotke iz člena 8 ZPP, da tožnik posesti v obravnavanem obdobju ni dokazal, zato je pravilen pravni sklep, da mu posestno varstvo ne gre.

Sicer pa je sodišče še ugotovilo, da je s pravnomočno sodbo v pravdni zadevi pod opr. št. P istega prvostopenjskega sodišča tožniku (tam tožencu) naloženo, da se iz navedene garsonjere izseli, na to sodbo je toženka opozorila, to pa je tudi edini ugovor, utemeljen na pravici do posesti in je dopusten v posestni pravdi, ki se je glede na navedene ugotovitve sodišča prve stopnje tudi izkazal kot utemeljen (pravilo petitoruim absorbet possessorium). Če je torej petitorna pravda pravnomočno končana pred to posestno pravo, in je toženka pridobila pravico do posesti, je že zato moralo sodišče prve stopnje zahtevek iz posestne tožbe zavrniti (prim. 36.čl. SPZ). Pritožbeno sodišče je zato, ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi kršitev na katere po uradni dolžnosti pazi (2.odst. 350.čl. ZPP) ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prvostopenjskega sodišča (2. tč. 365. čl. ZPP).