Jedro

Organ za BPP je svoj sklep o tem, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, ker s povprečnim mesečnim zneskom pokojnine 823,83 EUR presega 520,00 EUR, kolikor znaša dvakratni znesek osnovnega zneska minimalnega dohodka, oprl na pravilne podlage ter pri tem ni kršil materialnih zakonskih določb in postopkovnih pravil, zato je izpodbijani sklep pravilen. Pravilno pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika organ tudi ni upošteval odtegljajev od izplačil pokojnine zaradi izvršb, saj - upoštevajoč določbe ZSVarPre (12., 14. člen) v zvezi z ZBPP (14. člen) - za to ni pravne podlage.

Opravičeni stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca in jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni in izredna finančna obveznost, ki je nastala kot posledica višje sile, se dokazujejo s plačanimi računi in drugimi dokazi o stroških, ki dokazujejo, da se je prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti in da so razlog za to zdravstveni razlogi v smislu prej zakonske določbe ali izredne, nepredvidene finančne obveznosti, ki so nastale kot posledica višje sile.

Določba petega odstavka 22. člena ZBPP daje zgolj podlago organu za BPP, da more od centra za socialno delo zahtevati mnenje, na podlagi katerega bo (lažje) presodil utemeljenost navedb prosilca ter izkazanost njegove materialne ogroženosti; ni pa mogoče navedene določbe razlagati v pomenu, da je dolžan organ dokaze zbirati po uradni dolžnosti ter da jih je namesto prosilca dolžan zagotoviti center za socialno delo.

Po določbi drugega odstavka 36. člena ZBPP mora prosilec z listinami dokazati, da obstajajo okoliščine, ki narekujejo dodelitev nujne BPP, ker bi sicer zaradi vložitve prošnje in odločanja o prošnji zamudil rok za kakšno dejanje.

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da naj mu postavi začasnega zastopnika, saj ga kot zakoniti zastopnik tudi v tem postopku zastopa postavljeni začasni skrbnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 10. 9. 2012. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 10. 9. 2012 vložil prošnjo za dodelitev izjemne BPP v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2635/2008-III. Prošnji je priložil listine o pravdnem postopku, dokazila o pokojninskih prejemkih za obdobje marec do maj 2012, dokazila o izvršbah na svoje pokojninske prejemke, kopijo sodno-psihiatričnega mnenja z dne 3. 5. 2011, kopijo dopisa … z dne 6. 8. 2012 in druge listine o svojih premoženjskih razmerah ter premoženjskih razmerah družinskih članov ter zdravstvenem stanju. Organ pa je pridobil izpisek iz Centralnega registra prebivalcev ter kopijo sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2040/2012 z dne 10. 10. 2012. Organ navaja, da je ugotovil, da je tožnik v obdobju od marca do maja 2012 iz naslova pokojninskih prejemkov prejel skupaj 2.471,49 EUR, drugih dohodkov pa v tem obdobju ni imel. Glede na to je tožnikov povprečni mesečni dohodek v tem času znašal 823,83 EUR in je tako za 303,83 EUR mesečno presegel višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), upoštevajoč pri tem osnovni znesek minimalnega dohodka, kot je določen v prvem odstavku 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) in ki je za leto 2012 znašal 260,00 EUR, kar izključuje njegovo pravico do (pravilno: redne) BPP. Ker je tožnik uveljavljal tudi dodelitev izjemne BPP, je organ njegovo prošnjo obravnaval tudi po določbah 22. člena ZBPP. Organ navaja, da se je tožnik skliceval na svoje slabo zdravstveno stanje in duševno bolezen ter da je priložil sodno-psihiatrično izvedeniško mnenje z dne 3. 5. 2011, iz katerega izhaja, da ima že več kot 15 let trajajočo blodnjavo motnjo, ki v celoti vpliva na njegovo življenje. Organ navaja, da je tožnik po svoji skrbnici za poseben primer sicer dopolnil prošnjo, vendar pa ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov ali duševne motnje nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije zdravstveno zavarovanje, bili pa bi potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Tožnik je v prošnji navedel, da računov za zdravljenje ne hrani, vožnje pa plačuje z gotovino ter je organu predlagal, naj si o tem pridobi mnenje pristojnega centra za socialno delo. Organ za BPP navaja, da bi moral tožnik s predložitvijo ustreznih računov ali na drug ustrezen način sam dokazati, kolikšni so bili njegovi stroški ali drugi izredni izdatki za nakup zdravil ali zdravstvenih pripomočkov oz. plačilo pregledov, ki jih v celoti ne krije zdravstveno zavarovanje v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje. Čeprav je bil preko svoje skrbnice za poseben primer k temu pozvan, tega ni storil. Poizvedbe o tem na pristojnem centru za socialno delo pa bi bile po mnenju organa nepotrebne. Organ za BPP zaključuje, da tožnik ni izkazal pogojev za dodelitev izjemne BPP skladno z 22. členom ZBPP. Organ še dodaja, da se odhodki iz naslova izvršb ne odštejejo od dohodkov, ker zakon tega ne dopušča, prav tako se ne odštevajo redni izdatki za kritje življenjskih potreb, npr. plačilo hrane in obleke, plačilo računov itd.. Na tej podlagi je organ za BPP skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP tožnikovo prošnjo za BPP zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj je brez razumne pravne utemeljitve in zato celo nična. Nična pa je nedvomno zato, ker organ o njegovem zahtevku za dodelitev nujne ali izjemne BPP sploh ni odločil, in sicer na podlagi četrtega odstavka (pravilno: 4. točke prvega odstavka) 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Glede na to je prosil tudi za dodelitev nujne ali izjemne BPP zaradi izpodbijanja navedene odločbe v upravnem sporu, vendar odločbe o tem še ni prejel. Zato sodišču predlaga, naj mu postavi začasnega zastopnika, ki ga bo v predmetnem upravnem sporu zastopal, sam pa vlaga laično tožbo iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zaradi kršitve 14., 22. in 25. člena Ustave RS. Tožnik meni, da bi mu organ, ker je toženka odgovorna za vse njegove nevzdržne težave, moral na podlagi četrtega in petega odstavka 22. člena ZBPP dodeliti izjemno BPP; to bi moral storiti že na podlagi temeljnih določb ZUP oz. zaradi načel varstva pravic strank, zakonitosti in materialne resnice. Tožnik še navaja, da organ tudi ne uporablja Pravilnika o obrazcu za dodelitve BPP, ki določa, da je organ sam dolžan pridobiti potrebne podatke za zakonito in pravilno odločbo in glede na to odločiti o želeni vrsti BPP. Organ tudi ne zna izračunati finančnega cenzusa za dodelitev izjemne BPP, ki znaša 1.040,00 EUR. Po navedenem in glede na to, da je tožnik brez kakršnegakoli premoženja in da njegovi nominalni prihodki oz. invalidska pokojnina znaša 823,83 EUR, nedvomno izpolnjuje pogoje za dodelitev nujne in izjemne BPP. Organ pa mu nujno in izjemno BPP krati. Od njega izrecno zahteva le račune za zdravljenje, ob tem pa ve, da si po sodnih rubežih s 500,00 EUR mesečno ne more tožnik privoščiti zdravstvenih uslug, ki jih Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne krije, čeprav bi jih tožnik po totalno uničenem zdravju nujno potreboval, saj mu 500,00 EUR ne zadostuje niti za dostojno preživetje. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano nično in nezakonito odločbo po uradni dolžnosti razveljavi (pravilno: odpravi oz. izreče za nično) in zadevo vrne organu v ponovni postopek.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis v zadevi.

Center za socialno delo A. je kot tožnikov začasni skrbnik (na podlagi dokončne odločbe Centra za socialno delo Domžale št. 12210–6/2008-9 z dne 17. 7. 2012, v zvezi s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani N 53/2011 z dne 18. 5. 2012) z vlogo z dne 20. 5. 2013 sodišču sporočil, da odobrava opravljena pravdna dejanja tožnika, to je vložitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je organ za BPP zavrnil tožnikovo prošnjo, s katero je ta prosil za priznanje nujne BPP ali za izjemno odobritev BPP, v obliki oprostitve plačila stroškov pravdnega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani P 2635/2008-III. Prošnjo za BPP je zavrnil ob razlogovanju, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za redno BPP, ker ne izpolnjuje finančnega pogoja, kot je določen v drugem odstavku 13. člena ZBPP, in da tudi ne izpolnjuje pogojev za odobritev izjemne BPP po določbah 22. člena ZBPP, saj ni predložil ustreznih dokazil. Da bi izpolnjeval pogoje za dodelitev redne BPP, tožnik v tožbi ne trdi ter izrecno tudi ne prereka zaključka organa, da za tako obliko BPP ne izpolnjuje finančnega pogoja, določenega v ZBPP. Ne glede na to je sodišče odločitev v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti, in sicer z vidika pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ svojo presojo, da tožnik do redne BPP ni upravičen, oprl na določbe prvega in drugega odstavka 13. člena ZBPP (po katerih se šteje, da je socialno stanje prosilca zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo in da zato izpolnjuje finančni pogoj za redno BPP, če z mesečnim dohodkom ne presega dvakratnega zneska osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom) in prvi odstavek 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (ki za leto 2012 osnovni znesek minimalnega dohodka določa v višini 260,00 EUR) ter s strani tožnika predložena dokazila o izplačani pokojnini v obdobju od marca do maja 2012 v mesečnem znesku 823,83 EUR. Po presoji sodišča je tako organ za BPP svoj sklep o tem, da tožnik ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev redne BPP, ker s povprečnim mesečnim zneskom pokojnine 823,83 EUR presega 520,00 EUR, kolikor znaša dvakratni znesek osnovnega zneska minimalnega dohodka, oprl na pravilne podlage ter pri tem ni kršil materialnih zakonskih določb in postopkovnih pravil, zato takemu sklepu sodišče pritrjuje. Pravilno pri ugotavljanju finančnega položaja tožnika organ tudi ni upošteval odtegljajev od izplačil pokojnine zaradi izvršb, saj - upoštevajoč določbe Zakona o socialno varstvenih prejemkih (12., 14. člen) v zvezi z ZBPP (14. člen) - za to ni pravne podlage.

Po presoji sodišča pa je organ za BPP pravilno zaključil tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za izjemno odobritev BPP. Izjemno odobritev BPP ureja ZBPP v 22. členu, ki v prvem odstavku določa, da se ne glede na določbe tega zakona o finančnem položaju BPP lahko dodeli tudi, če lastni dohodek prosilca oziroma lastni dohodek družine ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena tega zakona in če njegovo premoženje in premoženje njegove družine ne presega višine 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka, če je prošnja za odobritev BPP utemeljena z družinskimi razmerami prosilca, z zdravstvenim stanjem prosilca, z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki jih bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so se zaradi njih znašli v položaju materialne ogroženosti. Ob tako predpisanih pogojih tožnik ne more z uspehom zatrjevati, da bi mu BPP morala biti dodeljena, ker izpolnjuje v tem členu določeni finančni pogoj (1.040,00 EUR), kajti za dodelitev izjemne BPP mora biti izkazan še kateri od v tem (22.) členu ZBPP navedenih razlogov. Po tretjem odstavku 22. člena ZBPP se šteje, da je prošnja utemeljena z zdravstvenimi razlogi prosilca, če so stroški, ki so povezani z njegovim zdravljenjem, obremenjeni z opravičenimi stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni zaradi njegove stopnje invalidnosti ali druge oblike telesne okvare ali duševne motnje. Da je prošnja za izjemno odobritev BPP utemeljena z izrednimi finančnimi obveznostmi, pa se po zakonu šteje, če je prosilcu in njegovi družini nastala izredna finančna obveznost, za katero prosilec ni vedel oziroma z njo ni mogel računati, ker je nastala kot posledica višje sile (potres, poplave itd.) (četrti odstavek 22. člena ZBPP). Glede na navedene zakonske določbe se torej opravičeni stroški, ki so povezani z zdravljenjem prosilca in jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje, so pa potrebni (kot podlaga za izjemno BPP, ki je utemeljena z zdravstvenimi razlogi prosilca), in izredna finančna obveznost, ki je nastala kot posledica višje sile (kot podlaga za izjemno BPP, ki je utemeljena z izrednimi finančnimi obveznostmi prosilca), dokazujejo s plačanimi računi in drugimi dokazi o stroških, ki dokazujejo, da se je prosilec znašel v položaju materialne ogroženosti in da so razlog za to zdravstveni razlogi v smislu prej citirane zakonske določbe ali izredne, nepredvidene finančne obveznosti, ki so nastale kot posledica višje sile. Tožnik pa, kot ugotavlja organ za BPP, ustreznih dokazil ni predložil. Sodišče se z njegovo presojo strinja. Predloženo sodno psihiatrično izvedensko mnenje glede na vsebino (opravičenih) stroškov ne izkazuje, prav tako ne potrdilo zdravnika, da tožnik ni mogel plačati pregleda zaradi ocene zmožnosti za voznika motornih vozil, katerega cena znaša okoli 170,00 EUR. Na poziv organa, naj predloži dokazila o stroških, pa je tožnik sam navedel, da dokazil nima, ker računov za zdravljenje ne hrani, usluge in vožnje pa plačuje z gotovino. Predložena potrdila o pokojninskih prejemkih iz obdobja marec do maj 2012 pa izkazujejo - ob pokojnini 823,83 EUR - izplačila v zneskih 508,44 EUR, 607,94 EUR in 798,13 EUR, s čemer (že glede na odtegnjene zneske) tudi niso izkazane izredne finančne obveznosti, zaradi katerih je tožnik, kot zatrjuje, v stanju materialne ogroženosti. Kolikor pa je tožnik dokazoval izredne finančne obveznosti s predloženimi izpiski ZPIZ o odtegljajih, pa se podatki o odtegnjenih zneskih (zaradi davčnih oziroma drugih izvršb) tudi ne nanašajo na relevantno obdobje, pač pa na obdobje od leta 2003 do februarja 2012 ter že iz tega razloga ne gre za ustrezna dokazila. Sodišče še dodaja, da je tožnik v zmoti, če meni, da bi na podlagi določbe petega odstavka 22. člena ZBPP (po kateri mnenje o dejstvih iz prejšnjih odstavkov 22. člena na zahtevo organa za BPP poda tudi pristojni center za socialno delo, če ima podatke o prosilcu in njegovi družini) moral organ za BPP zbirati dokaze o dejanskih razlogih za dodelitev prosilcu izjemne BPP.

Določba petega odstavka 22. člena ZBPP namreč po mnenju sodišča daje zgolj podlago organu za BPP, da more od centra za socialno delo zahtevati mnenje, na podlagi katerega bo (lažje) presodil utemeljenost navedb prosilca ter izkazanost njegove materialne ogroženosti; ni pa mogoče navedene določbe razlagati v pomenu, da je dolžan organ dokaze zbirati po uradni dolžnosti ter da jih je namesto prosilca dolžan zagotoviti center za socialno delo.

Po presoji sodišča tožnik brez podlage zatrjuje, da je izpodbijana odločba nična (po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP), ker organ o njegovi prošnji za nujno in izjemno BPP ni odločil ter za odločitev ni navedel razumne utemeljitve. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je organ presojal, ali tožnik izpolnjuje pogoje za redno BPP in ali izpolnjuje pogoje za izjemno dodelitev BPP, nato pa je odločil, da mu s prošnjo z dne 10. 9. 2012 uveljavljana BPP ne pripada, pri tem pa je svojo presojo, kot izhaja iz 7. in 8. točke, tudi obrazložil z relevantnimi pravnimi in dejanskimi razlogi. Da pa je organ mogel vlogo namesto kot prošnjo za nujno BPP obravnavati kot prošnjo za redno BPP, se sodišče z njim tudi strinja. Nujno BPP namreč organ za BPP odobri samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam, če bi zaradi odločanja o prošnji za BPP ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje (prvi odstavek 36. člena ZBPP). Po določbi drugega odstavka 36. člena ZBPP pa mora prosilec z listinami dokazati, da obstajajo okoliščine, ki narekujejo dodelitev nujne BPP, ker bi sicer zaradi vložitve prošnje in odločanja o prošnji zamudil rok za kakšno dejanje. Tožnik pa v prošnji ni navedel in utemeljil, zakaj prosi za nujno BPP, niti predložil kakšnega dokaza. Zato organ ni imel razlogov za obravnavo prošnje kot prošnje za nujno BPP.

Neutemeljeno tožnik ugovarja tudi, da bi mu organ moral dodeliti BPP že na podlagi temeljih načel ZUP o varstvu pravic strank, zakonitosti in materialni resnici. Po ZBPP mora namreč organ o dodelitvi BPP odločati v skladu z določbami tega zakona in zakonov, na katere ta napotuje, in po predpisanem postopku, v katerem mora ugotavljati izpolnjevanje predpisanih pogojev za dodelitev BPP.

Po povedanem sodišče ni ugotovilo, da bi organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršil materialni zakon ali pravila postopka. Zato tožnik tudi brez podlage zatrjuje, da naj bi mu bilo z izpodbijano odločbo nedopustno poseženo v pravice iz 14., 22. in 25. člena Ustave.

O prošnji, ki jo je tožnik vložil pri organu za BPP tega sodišča, za dodelitev nujne ali izjemne BPP zaradi pravnega svetovanja in zastopanja v predmetnem upravnem sporu, pa je bilo odločeno z odločbo Bpp 210/2012 z dne 5. 12. 2012, in sicer je bila prošnja zavrnjena. Ne glede na navedeno sodišče ni sledilo njegovemu predlogu, da naj mu postavi začasnega zastopnika, saj ga kot zakoniti zastopnik tudi v tem postopku zastopa postavljeni začasni skrbnik.

Ker

je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen, ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.