Jedro

Predmet presoje je pravilnost in zakonitost odločbe, ki se izda, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in se davek izterja od njega. V pritožbenem postopku zoper to odločbo se preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi. Ugovor, da dolžniku sploh ni dolžan, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj terjatve iz sklepa, tako niso pomembni za odločitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je v zadevi davčne izvršbe zoper dolžnika A. d.o.o. z izpodbijano odločbo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naložil, da plača neporavnani znesek dolga po sklepu o davčni izvršbi št. DT 42914-1368/2011-36-12032-03 z dne 13. 12. 2011 v znesku 6 558,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti računa na prehodni davčni podračun proračuna.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je prvostopni davčni organ začel zoper dolžnika družbo A. davčno izvršbo na denarno terjatev dolžnika. S sklepom o davčni izvršbi je bilo tožeči stranki kot dolžnikovemu dolžniku naloženo, da zarubljeni znesek terjatve v višini 6 558,77 EUR plača na prehodni račun proračuna. Dolžnikov dolžnik je zoper navedeni sklep vložil pritožbo, ki jo je zavrnil organ druge stopnje s svojo odločbo. Če se dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in ne vloži ugovora v določenem roku, se po prvem odstavku 175. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) davek izterja od njega na podlagi izdane odločbe. Ker dolžnikov dolžnik v zakonskem roku ni vložil ugovora zoper sklep o davčni izvršbi in tudi ni ravnal v skladu s sklepom, je bilo na podlagi 175. člena ZDavP-2 odločeno tako, kot sledi iz izreka.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Pri tem ugotavlja, da so se pritožbeni ugovori, s katerimi tožeča stranka opozarja na spornost dolga, ki naj bi ga imel do davčnega dolžnika, obravnavali ob reševanju ugovora zoper sklep o izvršbi. Z odločbo davčnega organa druge stopnje je bil ugovor tožeče stranke zavrnjen, tožeča stranka pa tožbe zoper to odločitev ni vložila. Pri tem je nesporno, da tožeča stranka ni ravnala po sklepu o izvršbi. Zato je odločba, izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2, zakonita. V zvezi s pritožbenimi ugovori, drugostopni organ še pojasni, da je mogoče v pritožbi zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti iz sklepa o izvršbi, ter da zato tožeča stranka s pritožbenimi ugovori, ki se nanašajo na obstoj terjatve, ne more uspeti.

Tožeča stranka toži zaradi napak v postopku, zmotne in nepopolne ugotovitev dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da družbi A. ni nikoli dolgovala ničesar. Sporni račun za blago je bil napisan s prevaro, saj blago iz računa ni bilo kupljeno, temveč zgolj prevzeto v hrambo. Vse blago je bilo kasneje vrnjeno, račun pa storniran. Zato tožeča stranka omenjeni družbi ni ničesar dolžna in zato ne more plačevati dolga Davčni upravi. Ravnanje tožene stranke je nepravično in nezakonito, v zvezi z nezakonitim ravnanjem družbe A. pa je že podana ustna ovadba. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da napadeno odločbo razveljavi (pravilno: odpravi), toženi stranki pa naloži, da ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je, kot pravilno sledi iz drugostopne odločbe, predmet presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, to je odločbe, ki se izda v primeru, če dolžnikov dolžnik ne ravna po sklepu o izvršbi in se davek izterja od njega. Po določbah 175. člena ZDavP-2 mora namreč davčni organ v takšnem primeru izdati odločbo, s katero naloži dolžnikovemu dolžniku, da v 15 dneh plača znesek, ki je enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune. To pa pomeni, da se v pritožbenem postopku zoper odločbo preverja le, če je odločba izdana v skladu s 175. členom ZDavP-2 in če je višina zneska iz odločbe enaka zarubljeni terjatvi iz sklepa o davčni izvršbi.

V konkretnem primeru ni spora o tem, da tožeča stranka kot dolžnikov dolžnik ni ravnala po sklepu o izvršbi in zarubljenega zneska ni poravnala. Sporen tudi ni znesek, ki se nalaga v plačilo z izpodbijano odločbo. Zato je izpodbijana odločba pravilna in zato tožnik s tožbo, enako kot pred tem s pritožbo, ne more uspeti. Ugovor, da dolžniku sploh ni dolžan, lahko dolžnikov dolžnik uveljavlja le v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kot tožniku pravilno pojasni že drugostopni organ v svoji odločbi. Ugovor zoper sklep o davčni izvršbi po petem odstavku 174. člena ZDavP-2 sicer ne zadrži njegove izvršitve, ne glede na to pa davčni organ lahko po uradni dolžnosti do odločitve o ugovoru odloži začetek davčne izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika, če oceni, da bi bilo ugovoru mogoče ugoditi (četrti odstavek 175. člena ZDavP-2). V konkretnem primeru do odložitve izvršitve ni prišlo, je pa iz spisov razvidno, da je bila izpodbijana odločba izdana po tem, ko je bilo odločeno o ugovoru, v katerem je tožnik uveljavljal, da dolg ne obstoji, ter da je drugostopni organ njegov ugovor zavrnil. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na obstoj terjatve iz sklepa in ki so enaki pritožbenim, glede na povedano niso pomembni za odločitev in jih zato sodišče, enako kot drugostopni organ in iz istih razlogov, pri odločanju ni upoštevalo.

Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita in zato je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so dejanske okoliščine, na katerih sloni odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.