Jedro

Pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992, sklenjena med Občino C. in A. p.o., je nična (2. odstavek 88. člena ZDen). Ker pa slednji ni postal imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini, ta nepremičnina kot del družbenega kapitala podjetja tudi ni mogla biti predmet lastninjenja (ne glede na to, če jo je podjetje v program lastninskega preoblikovanja vključilo). Zato se stranka z interesom tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da je nepremičnina olastninjena ter da je ni mogoče vrniti v naravi, ker s strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo ni bil vložen predlog za začasno odredbo v zavarovanje te zahteve po določbah ZLPP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se delna odločba Ministrstva za kulturo št. 490-18/2007/72 z dne 17. 5. 2010 odpravi ter zadeva vrne temu ministrstvu v ponovni postopek.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350 EUR, povečanem za 20 % DDV, v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Stroškovni zahtevek A. d.o.o. - v stečaju se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za kulturo (upravni organ) je z izpodbijano delno odločbo pokojni A.A. kot upravičenki priznalo denacionalizacijo podržavljene nepremičnine parc. št. 1260 stavbišče, hiša 248 m2, stavbišče – gospodarsko poslopje 24 m2, dvorišče 377 m2, v k.o. ..., v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) v višini 343.950 DEM za ugotovljeno osnovno vrednost, za odškodnino za dodatno vrednost kot kulturnega spomenika pa navedlo, da bo izdana posebna odločba (v 1. točki izreka), za skrbnika za posebni primer določilo tožnika (v 2. točki izreka), naložilo zavezani stranki SOD, da mora izročiti obveznice skrbniku za posebni primer v roku treh mesecev po pravnomočnosti odločbe (v 3. točki izreka) in ugotovilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške (v 4. točki izreka). Upravni organ v obrazložitvi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča opr. št. U 596/2008-26 z dne 10. 2. 2009, ki je bila izdana na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008, s katerim je to odpravilo sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 426/2006-18 z dne 17. 4. 2007, s katero je bila potrjena prejšnja odločba upravnega organa z dne 6. 7. 2006, s katero je bila podržavljena nepremičnina prejšnji lastnici vrnjena v naravi, ker je upravni organ ugotovil, da je pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, ki sta jo dne 22. 9. 1992 sklenila Občina C. kot imetnik pravice uporabe na predmetni podržavljeni nepremičnini, in družbeno podjetje A., nedopustno razpolaganje po 88. členu ZDen in kot taka nična. Upravno sodišče je v sodbi opr. št. U 596/2008-26 z dne 10. 2. 2009 navedlo, da je v ponovnem postopku potrebno, ne glede na zemljiško knjižno stanje glede predmetne nepremičnine na dan uveljavitve ZDen, ugotoviti: (1) kdo je bil tedaj dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini, ter glede na to presoditi, ali je predstavljala pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992 nedopustno razpolaganje po 88. členu ZDen, (2) ali je A. – v stečaju pravni naslednik B., ki ji je bila leta 1963 izdana odločba o dodelitvi predmetne nepremičnine v uporabo, ter tudi (3) ali je bila ta nepremičnina predmet lastninskega preoblikovanja in ali je bila glede nje predlagana izdaja začasne odredbe po ZLPP oziroma ZDen. Upravni organ v nadaljevanju povzema dejstva, ugotovljena v ponovnem postopku, ter se pri tem sklicuje na listine, ki ta dejstva dokazujejo, navede listinsko dokumentacijo, predloženo oziroma pridobljeno v ponovnem postopku ter povzame navedbe in pravna naziranja tožnika in A. – v stečaju, podana v ponovnem postopku. Upravni organ dalje navaja, da iz navedb strank ter razpoložljive listinske dokumentacije ugotavlja, da je izkazano, da A. – v stečaju, vpisan v sodni register 23. 9. 1996 oziroma 18. 11. 1997, ni izkazal pravnega nasledstva s B. iz leta 1963, temveč je izkazal pravno nasledstvo z družbenim podjetjem A., vpisanim v sodni register dne 18. 3. 1966, ter da je bila ob uveljavitvi ZDen 7. 12. 1991 zemljiško knjižni imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini po poizvedovalnem zapisniku z dne 21. 8. 1968 takratna Občina C.. Prav tako je izkazano, da je imel TOZD A. kot pravni prednik sedanjega A. – v stečaju, od 3. 2. 1983 oziroma 12. 1. 1984 do 7. 3. 1990 svoj sedež na naslovu predmetne nepremičnine na naslovu ..., da je imel od dne 19. 9. 1990 do dne 23. 9. 1996 svoj sedež na tem naslovu A. p.o., od 23. 9. 1996 dalje pa A., ter da sta v predmetnem denacionalizacijskem postopku tako Občina C. kot A. p.o. zatrjevala, da je slednji ob uveljavitvi ZDen v celoti razpolagal z navedeno nepremičnino, tožnik pa tega dejstva v postopku ni ovrgel, da je tožnik na zahtevi za denacionalizacijo, vloženi 26. 4. 1993 in lastnoročno podpisani, kot zavezani stranki navedel tako Občino C. kot tudi družbeno podjetje A.. Po mnenju upravnega organa pa listinska dokumentacija tudi dokazuje, da je bil tožnik ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo s strani uradne osebe seznanjen, da s predmetno nepremičnino upravlja A. in ne občina, ne glede na to, da je iz zemljiško knjižnega izpiska z vložno št. 755 k.o. ..., z dne 29. 9. 1992, ki ga je tedaj predložil tožnik, izhajalo, da je kot imetnik pravice uporabe pri predmetni nepremičnini vpisana občina C.. Dalje je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik v prekluzivnem roku do dne 7. 6. 1993 ni vložil predloga za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP, da bi si zavaroval svoj zahtevek po vrnitvi nepremičnine v naravi, s čemer je glede na določbe ZLPP izgubil pravico do zahtevka po vrnitvi nepremičnine v naravi. Ugotovljeno in izkazano je tudi, da je predmetna nepremičnina pravnomočno olastninjena v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, in da je tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev ničnosti uskladitvene pogodbe z dne 22. 9. 1992 zaradi neizkazanega pravnega interesa bil pri pristojnem sodišču pravnomočno zavržen. Upravni organ zaključuje, da je ugotovil vsa dejstva, na ugotavljanje katerih je bil napoten v sodbi Upravnega sodišča z dne 10. 2. 2009. Pri reševanju predhodnega vprašanja veljavnosti citirane uskladitvene pogodbe z dne 22. 9. 1992, upoštevajoč pri tem pravila Obligacijskega zakonika (OZ), je zaključil, da dejstvi neizkazanega pravnega nasledstva in neimetništva pravice uporabe ne moreta prevesiti dejstva, da tožnik ni podal zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP zoper – ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo 26. 4. 1993 njemu znanega dejanskega upravljavca predmetne nepremičnine, s čemer le bi si po določbah ZLPP edino lahko zagotovil možnost vrnitve nepremičnine v naravi, saj je skladno s citiranim zakonom s pretekom roka za vložitev predloga za začasno odredbo izgubil pravico zahtevati njeno vrnitev v naravi. Ministrstvo meni, da je enako stališče glede vprašanja ničnosti citirane ugotovitvene pogodbe zavzelo že sodišče pri reševanju tega vprašanja. Glede na zaključek, da predmetne nepremičnine v naravi ni mogoče vrniti, je upravni organ v postopek kot zavezano stranko pritegnil SOD, v postopku pa je bila nato s pomočjo izvedenca ugotovljena vrednost predmetne nepremičnine, na podlagi katere je organ prejšnji lastnici določil odškodnino. Organ še navaja, da je bilo že v prejšnjem postopku ugotovljeno, da sicer pogoje za priznanje upravičenosti do denacionalizacije prejšnja lastnica izpolnjuje, ter v zvezi s tem povzema relevantna dejstva.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v upravnem postopku postavila primarni zahtevek na vračilo nepremičnine s parc. št. 1260 vložna št. 755 k.o. ... v naravi ter podredni zahtevek na izplačilo odškodnine v obliki obveznic SOD. Upravni organ o primarnem zahtevku tožeče stranke ni odločil, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka, saj bi moral prvotno presojati primarni zahtevek tožeče stranke in šele podredno odločiti o podrednem zahtevku. Ker o primarnem zahtevku v izreku ni odločil, se odločbe ne da preizkusiti. Tožeča stranka dalje navaja, da je upravni organ sicer ugotovil, da A. – v stečaju ni izkazal pravnega nasledstva po B., na katero se glasi odločba Občinskega ljudskega odbora Ptuj z dne 1. 8. 1963, in ni izkazal imetništva pravice uporabe v času sklenitve Pogodbe o uskladitvi zemljiško knjižnega stanja z dejanskim, z dne 22. 9. 1992, vendar pa ne glede na napotke Upravnega sodišča ni ugotavljal, ali prenos lastninske pravice na podlagi citirane pogodbe pomeni razpolaganje v nasprotju z določbami 88. člena ZDen; to pa pomeni, da pred odločitvijo v zadevi ni popolno ugotovil dejanskega stanja. Glede na določbo 88. člena ZDen o prepovedi razpolaganja z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve ter glede na dejstvo, da A. – v stečaju ob uveljavitvi ZDen ni imel pravice uporabe na predmetni nepremičnini, kakor je ugotovil tudi upravni organ, in da je posledično imela pravico uporabe Občina C., ki se ni lastninila po ZLPP oziroma drugih področnih zakonih, predstavlja prenos pravice uporabe s pogodbo z dne 8. 10. 1992 prepovedano razpolaganje, ki ima za posledico ničnost takega prenosa. A. – v stečaju tako na podlagi navedene pogodbe ni pridobil pravice uporabe in je tako imetnica pravice uporabe še vedno Občina C. kot zavezanka v denacionalizacijskem postopku. Upravni organ je nepravilno zaključil, da dejstvo, da tožnik ni podal zahteve za izdajo začasne odredbe po ZLPP, pretehta dejstvi neizkazanega pravnega nasledstva in neimetništva pravice uporabe s strani A. – v stečaju. Tak zaključek je pravni nesmisel, saj če A. – v stečaju ni pravno veljavno pridobil pravice uporabe (ničnost prenosa), tožeči stranki v skladu z določbami ZLPP začasne odredbe ni bilo potrebno predlagati, na kar tožeča stranka že ves čas postopka tudi opozarja. Glede na povedano je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo. Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje tudi na pravno mnenje prof. dr. XY, z dne 30. 1. 2006, v katerem je navedel, da je Ustavno sodišče (kakor tudi redna sodišča) stališče, da upravičenec, ki ni zavaroval svojega zahtevka s predlogom za izdajo začasne odredbe po ZLPP, nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe, zavzelo zgolj v tistih primerih, ko je bilo odsvojitelj nepremičnine podjetje oziroma gospodarski subjekt, ki se je lastninil po ZLPP; kadar pa je odsvojila nepremičnino pravna oseba, ki se ni lastninila po ZLPP, tako kot v tem primeru Občina C. kot lokalna skupnost, pa je stališče, da upravičenec nima pravnega interesa za ugotovitev ničnosti pogodbe o prenosu, če ni predlagal začasne odredbe, napačno in v nasprotju z opisano sodno prakso, saj v takem primeru upravičenec do denacionalizacije trdi, da nepremičnine zakonito sploh niso med sredstvi podjetja, ki se je lastninsko preoblikovalo, ker je prenos ničen. Navedeno stališče je v predmetni zadevi potrdilo tudi Upravno sodišče s sodbo opr. št. U 434/2005 z dne 21. 3. 2006 in Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008. Upravni organ je glede na to nepravilno uporabil materialno pravo, saj se je spuščal v presojo, ali je tožeča stranka v predmetni zadevi vložila predlog za izdajo začasne odredbe, kar pa ni pravno relevantno, saj glede na izkazani nični prenos na A. – v stečaju, začasne odredbe tožeči stranki sploh ni bilo potrebno vložiti, saj sta si zahtevek po ugotovitvi ničnosti pogodbe o prenosu in predlog za izdajo začasne odredbe v logičnem nasprotju, ker se Občina C. sploh ni mogla lastniniti. Pri tem tožeča stranka še dodaja, da je bil prenos s pogodbo o uskladitvi stanja narejen na podlagi Zakona o prometu z nepremičninami (Uradni list SRS, št. 19/76), ki brezplačnega prenosa sploh ni dovoljeval (6. člen) in ga je tudi sam sankcioniral z ničnostjo. Po mnenju tožeče stranke so nična tudi vsa druga enostranska razpolaganja, ki jih je nedobroverno opravil A. – v stečaju, saj so v nasprotju z določbo 88. člena ZDen. Ničnost tako velja tudi za lastninsko preoblikovanje, pri čemer okoliščina, da je s sporazumom soglašala Agencija za prestrukturiranje in privatizacijo, ne pomeni legalizacije nedovoljenega razpolaganja v smislu 88. člena ZDen (na primer sklep VSL opr. št. I Cp 832/2009 z dne 6. 5. 2009, sodba VS opr. št. U 1680/94-15 z dne 1. 10. 1997). Tožeča stranka še navaja, da v postopku lastninskega preoblikovanja ni mogla sodelovati oziroma ni bila stranka tega postopka in sploh ni vedela, da je do njega prišlo in kdaj je do njega prišlo, tako da je Agencija odločitev sprejela povsem na podlagi navedb A. – v stečaju. Tožeča stranka je po prvem naroku pri upravnem organu v letu 1996, ko je izvedela za prenos nepremičnine z Občine C. na A. – v stečaju, dne 21. 6. 1996 (to je pred vpisom lastninskega preoblikovanja v sodni register) na Agencijo tudi naslovila dopis, v katerem je opozorila na neupravičenost razpolaganja s strani A. – v stečaju in na ničnost tovrstnih dejanj, česar pa Agencija ni upoštevala. Prav tako na vračilo ne vpliva dejstvo, da se družba A. nahaja v postopku stečaja, saj nepremičnina zaradi ničnosti prenosa nikoli ni pravno veljavno prešla na stečajnega dolžnika in potemtakem tudi ne tvori in nikoli ni tvorila dela njegove stečajne mase oziroma upniki v primeru, ko bo nepremičnina izločena iz stečajne mase, ne bodo z ničemer oškodovani (omenjeni primer tako ni identičen primeru, ko je družba, katera je smela razpolagati z nepremičnino, šla v stečaj, pa prvostopenjska upravna odločba o vrnitvi nepremičnine v denacionalizaciji še ni bila izdana). Tožeča stranka ima tudi izločitveno pravico, ki jo je pravočasno prijavila v stečaj, tako da se o zadevi pred Okrožnim sodiščem na Ptuju oziroma Višjim sodiščem v Mariboru pod opr. št. 147/2004 vodi tudi pravda za izločitev nepremičnine iz stečajne mase, pri čemer predmetni postopek stoji in čaka na odločitev o predhodnem vprašanju v tem upravnem postopku oziroma sporu. Z legalizacijo enostranskih dejanj, na katere tožeča stranka ne more vplivati, bi se zaobšel smisel varstva denacionalizacijskih upravičencev, kot ga določa 88. člen ZDen, in bi pomenil kršitev ustavne pravice do privatne lastnine. Pri tem ni nepomembno, da je zahtevo za denacionalizacijo tožniku, ki je prava neuka stranka, izpolnila predstavnica Občine C. B.B., kar je ista oseba, ki je v imenu Občine C. in v korist A. pripravila pogodbo o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim, s katero je bila brezplačno na slednjega prenesena pravica uporabe. Tožeča stranka začasne odredbe po ZLPP niti ni mogla predlagati, saj za prenos nepremičnine sploh ni vedela in je zanj izvedela šele leta 1996 v okviru prve obravnave pri upravnem organu. Prav tako je iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki ga je tožeča stranka ob prvi vložitvi (takrat še nepopolne) vloge za denacionalizacijo oktobra 1992 v skladu z 62. člen ZDen predložila upravnemu organu, izhajalo, da je Občina C. imetnica pravice uporabe, tako da naknadni prenos pravic dobrovernemu tožniku ne more iti v škodo. Zakonodajalec je pri tem z razlogom zahteval od vlagateljev denacionalizacijskega zahtevka predložitev izpiska iz zemljiške knjige, saj je bila to edina uradna evidenca, ki je razkrivala imetništvo pravice uporabe, tako da je nerazumna tudi trditev, da tožnik v izpis iz zemljiške knjige ne bi smel zaupati, saj drugače imetništva pravice uporabe tudi ni mogel ugotoviti. Prenosi imetništva pravice uporabe po sprejemu ZDen so bili očitno namenjeni oškodovanju denacionalizacijskih upravičencev, kar posledično pomeni tudi škodo za državni proračun, ki je moral upravičencem povrniti odškodnino v obliki obveznic SOD. Tožeča stranka zgolj iz previdnosti tudi navaja, da B. dne 1. 8. 1963 na podlagi odločbe OLO Ptuj na sporni nepremičnini ni dobila pravice uporabe, ampak ji je bila dana nepremičnina zgolj v uporabo, kar pa ne predstavlja podlage za prenos pravice uporabe, tako da že iz tega razloga kot nesporno izhaja, da je imela pravico uporabe ves čas Občina C., ki je tudi zavezanka za vračilo nepremičnine, slednje pa je ta tudi sama potrdila na zapisnik Občinskega sodišča na Ptuju z dne 21. 8. 1968. Tožnik sodišču predlaga, ker se postopek denacionalizacije za predmetno nepremičnino vodi že 18 let, da odloči v sporu polne jurisdikcije, in sicer da izpodbijano odločbo spremeni tako, da prejšnji lastnici kot upravičenki predmetno nepremičnino vrne v last in posest, za zavezanko določi Občino C., za skrbnika za posebni primer pa tožnika. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom. Podrejeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je sodišču upravne spise v zadevi.

Sodišče je tožbo poslalo v odgovor kot strankama z interesom tudi SOD in A. d.o.o. - v stečaju. Slednji v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zmotna je navedba, da odločba Občinske skupščine Ptuj z dne 1. 8. 1963 ni predstavljala podlage za prenos pravice uporabe na tedanjo B., temveč da je na njeni podlagi šlo zgolj za prenos dejanske rabe (nepremičnina, dana zgolj v uporabo), torej v smislu prenosa obligacijske pravice. Gre za neutemeljeno tožbeno trditev, ki pa tudi ni obrazložena. Dejanska raba ali uporaba kot obligacijska pravica je lahko predvsem najem; ta pravica oziroma katerakoli druga obligacijska pravica v smislu dejanske rabe ali uporabe pa je praviloma civilno pravno razmerje in se praviloma prenaša s pravnim poslom. V konkretnem primeru pa ni nastalo civilno pravno razmerje, temveč družbeno pravno razmerje, ki ga ni bilo mogoče ustanoviti z akti civilnega prava. Citirana odločba ni bila civilno pravni akt, ki bi ustanavljal civilno pravno razmerje, temveč akt ustavnega in upravnega prava. Na njeni podlagi je bilo storjeno razpolaganje z nepremičnino v družbeni lastnini, ki je prešla v upravljanje tedanje B.. Za prenos obligacijskih pravic na nepremičninah v družbeni lastnini se niso izdajale odločbe, kot je citirana. Z odločbami, kot je citirana, se je prenašala pravica uporabe, pri čemer so se v praksi uporabljali različni nazivi za ta prenos. Izraz dodeliti v uporabo je vsebinsko in gramatikalno identičen npr. izrazu oddaja v uporabo, ki je bil značilen z razpolaganje s stavbnimi zemljišči po tedaj veljavnem Zakonu o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča v družbeni lastnini (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 220/2004 z dne 13. 7. 2005). Kljub izrazu oddaja v uporabo se je na zemljiščih v družbeni lastnini na podlagi zakonskega termina oddaja v uporabo nesporno pridobivala trajna pravica uporabe. Trajnost uporabe pa je zagotovo odločilen in značilni element pravice uporabe, ki je izkazan tudi v konkretnem primeru. V konkretnem primeru je bil izpeljan specifičen postopek, značilen za prenos pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini. Postopek je tekel na prošnjo za pridobitev pravice uporabe, nato pa je bila izdana odločba. Stališče, za kakršno se zavzema tožeča stranka v tožbi, je v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS; npr. sodba opr. št. II Ips 664/2001 z dne 29. 11. 2002, sklep opr. št. X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008. V konkretnem primeru in na konkretni nepremičnini je bilo dejanski uporabnik nepremičnine ob uveljavitvi ZDen družbeno podjetje A. p.o. že pred njegovim lastninskim preoblikovanjem in pred uveljavitvijo ZDen. To izhaja tudi iz programa lastninskega preoblikovanja tega podjetja. Dalje stranka navaja, da opozarja na uveljavljeno stališče sodne prakse, da je vrnitev v naravi in izločitev nepremičnin iz stečajne mase stečajnega dolžnika v korist denacionalizacijskega upravičenca mogoča le v primeru, če je slednji pred začetkom stečajnega postopka dobil vsaj prvostopenjsko upravno odločbo o vrnitvi, sicer nepremičnine ostanejo v stečajni masi. V zadevi tekom postopka denacionalizacije ni bilo sporno, da je predmetna nepremičnina s stečajem stranke prešla v njeno stečajno maso. Pri tem je brez pomena, kdaj je bila v predmetni zadevi vložena zahteva za denacionalizacijo, saj pred začetkom stečaja še ni bila izdana nobena denacionalizacijska odločba. Do začetka stečajnega postopka nad tožečo stranko, ki je bil začet s sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju z dne 7. 11. 1997 (oklic objavljen v Uradnem listu RS, št. 70 z dne 14. 11. 1997), upravni organ ni izdal nobene odločbe o zahtevi za vrnitev nepremičnin. V konkretnem primeru pa denacionalizacijski upravičenci pri pristojnem upravnem organu tudi niso predlagali izdaje začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov po ZLPP. Opustitev vložitve predloga za izdajo začasne odredbe po ZLPP pa ima za posledico prenehanje prepovedi razpolaganja s premoženjem po določilu 88. člena ZDen. To določilo z uveljavitvijo zakona oziroma s 7. 12. 1991 zavezancem prepoveduje razpolagati s premoženjem, glede katerega je obstajala po določbah ZDen možnost vrnitve, in ob tem določa ničnost vseh pravnih poslov, ki so bili sklenjeni v nasprotju s tem določilom. Vendar pa ta prepoved ne velja glede pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992. Denacionalizacijski upravičenci namreč do 7. 6. 1993 pri upravnem organu niso predlagali izdaje začasne odredbe za zavarovanje denacionalizacijskih zahtevkov po ZLPP. Stranka z interesom se v dokazne namene sklicuje na listine, na katere se opira v odgovoru na tožbo ter navaja, da so že v upravnih spisih, predlaga pa še zaslišanje C.C., tedanjega direktorja Družbenega podjetja A. Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba, s katero je upravni organ v denacionalizaciji vrnil upravičenki predmetno podržavljeno nepremičnino s parc. št. 1260 k.o. … v obliki odškodnine v obveznicah SOD, je bila izdana v izvrševanju sodbe tega sodišča opr. št. U 596/2008-26 z dne 10. 2. 2009 (ta pa v izvrševanju sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. X Ips 446/2007 z dne 11. 12. 2008). Po sodbi tega sodišča opr. št. U 596/2008 z dne 10. 2. 2009 je moral upravni organ v ponovnem postopku razjasniti, ali je bil A. d.o.o. - v stečaju ob uveljavitvi ZDen dejanski imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini ter glede na to ponovno presoditi, ali pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992 pomeni razpolaganje v nasprotju z 88. členom ZDen, pri tem pa odgovoriti tudi na vprašanje, ali je A. d.o.o. - v stečaju pravni naslednik B., ter ugotoviti, ali je bila sporna nepremičnina predmet lastninskega preoblikovanja in ali je bila za nepremičnino predlagana izdaja začasne odredbe po določbah ZLPP ali ZDen.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ navedena dejstva in okoliščine ugotovil, vendar je po presoji sodišča na njihovi podlagi napravil napačen sklep glede dejanskega stanja, nato pa na taki dejanski podlagi nepravilno odločil v zadevi. Upravni organ je namreč ugotovil, da A. d.o.o. - v stečaju ni pravni naslednik B., da pa je s predmetno nepremičnino (po svojih pravnih prednikih) dejansko upravljal že pred uveljavitvijo ZDen in ob uveljavitvi ZDen z njo v celoti razpolagal; glede na to je zaključil, da je A. p.o. ob uveljavitvi ZDen bil dejanski imetnik pravice uporabe in kot o predhodnem vprašanju nato odločil, da pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992 ni predstavljala nedovoljenega razpolaganja iz 88. člena ZDen (ter se pri tem neargumentirano skliceval, da naj bi enako presodilo že sodišče ob reševanju tega vprašanja); ker tožnik ni predlagal izdaje začasne odredbe po ZLPP, pa je izgubil pravico zahtevati vrnitev nepremičnine v naravi.

Po presoji sodišča upravni organ v izvedenih dokazih ni imel podlage za zaključek, da je A. p.o. ob uveljavitvi ZDen bil dejanski imetnik pravice uporabe. Ob ugotovitvi, da A. d.o.o. - v stečaju ne izkazuje pravnega nasledstva po B., ki ji sodišče pritrjuje, in ki pomeni, da četudi bi bila glede predmetne nepremičnine z odločbo z dne 1. 8. 1963 pravica uporabe s strani Občine C. prenesena na B., pravica uporabe nato s pravnim nasledstvom ni mogla preiti na A. d.o.o. - v stečaju oziroma njegovega pravnega prednika, saj pravno nasledstvo ni izkazano. Če pa je tako, in če A. d.o.o. - v stečaju ni izkazal drugega pravnega naslova za pridobitev pravice uporabe, pri čemer po presoji sodišča dejanskega izvajanja nekaterih upravičenj, ki izhajajo iz pravice uporabe (upravljanja) in vodenja nepremičnine med sredstvi podjetja, ni mogoče šteti kot naslova za pridobitev pravice uporabe, saj za to zakonske podlage ni, potem A. p.o. ob uveljavitvi ZDen ni bil imetnik pravice uporabe, ampak je bila to Občina C., ki je bila tedaj pri predmetni nepremičnini tudi tako vpisana v zemljiški knjigi. Glede na to Občina C. s pogodbo z dne 22. 9. 1992 ni mogla priznati odločbe o dodelitvi nepremičnine v uporabo z dne 1. 8. 1963 in dovoliti vknjižbe pravice uporabe na ime A. p.o. na predmetni nepremičnini, saj je tak pravni posel glede na določbo 1. odstavka 88. člen ZDen predstavljal nedopustno razpolaganje in je po 2. odstavku tega člena ničen, glede na to, da gre za nepremičnino, glede katere po ZDen obstaja dolžnost vrnitve.

Glede pravnega nasledstva A. d.o.o. - v stečaju po B. sodišče pritrjuje zaključku upravnega organa, pri tem pa se sklicuje na ugotovitve organa in spisno dokumentacijo (izpisek Okrožnega sodišča na Ptuju iz sodnega registra z dne 22. 12. 2009), po katerih je bil prvi pravni prednik A. d.o.o. - v stečaju vpisan v sodni register leta 1966 (A.), vendar po povedanem po podatkih sodnega registra ne kot pravni naslednik B.. Že sodni register torej spornega pravnega nasledstva ne izkazuje. Iz določb Zakona o prenehanju veljavnosti splošnega zakona o stanovanjskih skupnosti (Uradni list SFRJ, št. 31/64) pa izhaja, da so bile stanovanjske skupnosti ukinjene, vendar so lahko nadaljevale z delom do ustanovitve krajevnih skupnosti, najdlje pa do 31. 3. 1965; na krajevne skupnosti so prešle njihove pravice in obveznosti (3. odstavek 6. člena); stanovanjske oziroma krajevne skupnosti so morale do 31. 3. 1965 odločiti o tem, kateri servisi prenehajo in kateri nadaljuje z delom kot gospodarske organizacije (1. odstavek 3. člena); za servise, ki so nadaljevali z delom kot gospodarske organizacije, so se uporabljali predpisi o ustreznih gospodarskih organizacijah (2. odstavek 3. člena). Če se območje krajevne skupnosti ni ujemalo z območjem dotedanje stanovanjske skupnosti ali če se do 31. 3. 1965 za tako območje ni ustanovila krajevna skupnost, je občinska skupščina določila, na koga preidejo pravice in obveznosti stanovanjske skupnosti (3. odstavek 6. člena). Tudi zakonske določbe ne dajejo podlage za zaključek o pravnem nasledstvu A. po B..

Sicer pa po presoji sodišča na B. pravica uporabe na predmetni nepremičnini s pogodbo z dne 1. 8. 1963 niti ni prešla. Z navedeno odločbo je namreč odločeno o prenosu (dodelitvi) predmetne nepremičnine v uporabo, in ne o prenosu pravice uporabe na nepremičnini. V zatrjevanju, da prenos (dodelitev) nepremičnine v uporabo pomeni prenos pravice uporabe, ne pa dogovora o obligacijski pravici prenosa dejanske rabe, je stranka z interesom neprepričljiva. Že zakonska podlaga, ob sklicevanju na katero zatrjuje, da se je z dodelitvijo v uporabo prenesla pravica uporabe, njenih navedb ne potrjuje, kajti Zakon o urejanju in oddajanju stavbnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 42/66) se izrecno nanaša samo na nezazidana stavbna zemljišča in oddajo teh za gradnjo, enako kot pred tem že Zakon o urejanju mestnega zemljišča (Uradni list SRS, št. 8/63). Poleg tega pa je po izdaji odločbe z dne 1. 8. 1963, leta 1968 bila v zemljiško knjigo glede predmetne nepremičnine vpisana kot imetnica pravice uporabe Občina C.; iz zapisnika z dne 21. 8. 1968, sestavljenega na tedanjem Občinskem sodišču v Ptuju, izhaja, da sta tedanji javni pravobranilec in zastopnik Skupščine občine C. izjavila, da je v posestnem listu označeno z. k. telo I s parc. št. 1260 in z. k. telo II s hišo in gospodarskim poslopjem v ..., ugotovljeno pravilno in se je po njunem predlogu v novo zemljiško knjigo za to parc. št. 1260 - z. k. telo I in hiša z gospodarskim poslopjem v ... – z. k. telo II vpisala družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe Občino C..

Okoliščina, da je imela vknjižba pravice uporabe deklaratorni učinek, na katero se sklicuje stranka z interesom, ne more vplivati na drugačno odločitev v zadevi. Da bi bil A. d.o.o. - v stečaju s sklicevanjem na okoliščino, da je njegov pravni prednik pravico uporabe na navedeni nepremičnini pridobil in imel, le da pravica uporabe ni bila vknjižena, v tem uspešen, bi moral razpolagati z listino za vknjižbo, torej z listino o priznanju ali dodelitvi take pravice na nepremičnini, in šele tedaj bi lahko štel za dejanskega imetnika pravice uporabe. V času izdaje odločbe Občinske skupščine Ptuj z dne 1. 8. 1963 je namreč na področju urejanja pravne evidence nepremičnin veljala Uredba o vknjižbi lastninske pravice na državnih nepremičninah (Uradni list FLRJ, št. 58/47), nasledil pa jo je Zakon o vknjižbi nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SFRJ, št. 12/65). Po obeh predpisih je bila predpisana obveznost vknjižb imetnikov lastninske pravice na družbenih nepremičninah oziroma obveznost vknjižbe pravice uporabe in sicer pravne osebe (imetnica pravice uporabe). Vknjižba pravice uporabe na nepremičnini, ki je družbena lastnina, se je izvedla na podlagi odločbe sodišča ali drugega pristojnega organa, s katero se je ugotovilo, da ima določena pravna oseba to pravico ali na podlagi pogodbe, kadar je zakon določal, da se taka pravica lahko prenese s pogodbo. S tako listino pa A. p.o. l. 1991 očitno ni razpolagal, kajti odločba z dne 1. 8. 1963 taka listina po presoji sodišča ni (ob tem ko pa že tudi ni izkazano niti pravno nasledstvo slednjega po B.), druge listine, sposobne za vknjižbo pravice uporabe, pa A. d.o.o. v postopku tudi ni predložil. Kolikor pa organ v postopku svojo odločitev opira na zaključek o „dejanskem razpolaganju“ A. p.o. ob sklenitvi pogodbe z dne 22. 9. 1992 s predmetno nepremičnino, ki ga izvaja iz ugotovitve, da je ta to nepremičnino imel v posesti (po ugotovitvah organa je imel svoj sedež na naslovu predmetne nepremičnine prijavljen že pravni prednik stranke z interesom TOZD A. n.sol.o. od 12. 1. 1984, nato A. p.o. od 19. 9. 1990 ter od 23. 9. 1996 dalje A. d.o.o.) ter ugotovitev, da je bila nepremičnina tudi izkazana v sredstvih navedenih, se sodišče z njim prav tako ne strinja. Ne posest ne lastno izkazovanje nepremičnine kot svojega sredstva, ob tem ko ni bila predložena listina, na podlagi katere bi bila mogoča vknjižba pravice uporabe v zemljiški knjigi, pa ne more biti pravni razlog za zaključek o tem, da je A. p.o. v času sklenitve pogodbe z dne 22. 9. 1992 bil dejanski imetnik pravice uporabe.

Kolikor je tako Občina C. kot listino o pridobitvi pravice uporabe za B. kot pravnega prednika A. p.o. priznala odločbo z dne 1. 8. 1963 v pogodbi z dne 22. 9. 1991 (ki je bila, kot iz nje izhaja, sklenjena, ker je prišlo do preoštevilčenja parcele in ker naj bi originala odločbe z dne 1. 8. 1963 ne bilo mogoče najti, pa tudi ob tem ko A. nepremičnino nemoteno uporablja za svojo dejavnost), je to pomenilo glede na 88. člen ZDen nedopustno razpolaganje. Odločitev sodišča o zavrženju tožbe na ugotovitev ničnosti navedene pogodbe z dne 22. 9. 1992 (sodba Okrožnega sodišča na Ptuju opr. št. P 208/98 z dne 6. 12. 2002, sodba Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 405/2003 z dne 2. 12. 2003) pa tudi ni ovira, da to predhodno vprašanje obravnava in reši sam upravni organ v postopku denacionalizacije.

Po presoji sodišča je tako pogodba o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim z dne 22. 9. 1992, sklenjena med Občino C. in A. p.o., nična (2. odstavek 88. člena ZDen). Ker pa slednji ni postal imetnik pravice uporabe na predmetni nepremičnini, ta nepremičnina kot del družbenega kapitala podjetja tudi ni mogla biti predmet lastninjenja (ne glede na to, če jo je podjetje v program lastninskega preoblikovanja vključilo). Zato se stranka z interesom tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da je nepremičnina olastninjena ter da je ni mogoče vrniti v naravi, ker s strani vlagatelja zahteve za denacionalizacijo ni bil vložen predlog za začasno odredbo v zavarovanje te zahteve po določbah ZLPP. Tak predlog je bil namreč po ZLPP potreben le, kadar je bilo treba zavarovati zahtevo za denacionalizacijo, ki se je nanašala na nepremičnino, ki je predstavljala del družbenega kapitala, ki je bilo osnova za lastninjenje; ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92) je namreč urejal lastninsko preoblikovanje podjetij z družbenim kapitalom v podjetja z znanimi lastniki (1. člen). V obravnavani zadevi pa za tak primer ni šlo, saj je šlo za nepremičnino, katere dejanska in zemljiškoknjižna imetnica pravice uporabe je bila tedaj Občina C..

Prav tako glede na ničnost pogodbe z dne 22. 9. 1992 predmetna nepremičnina ne more šteti za del stečajne mase stranke z interesom. Zato je za odločitev pravno nepomembno, da do začetka stečajnega postopka odločba o denacionalizaciji ni bila izdana.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 – odl. US, 107/09 – odl. US, 62/2010, ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek na podlagi 3. in v smislu 4. odstavka tega člena. Sodišče je v zadevi moglo odločiti na podlagi preizkusa v upravnem postopku izvedenih dokazov, zato teh ni dopolnjevalo. Izrabilo pa tudi ni pooblastila za odločitev v sporu polne jurisdikcije, saj je menilo, da zakonski pogoji za to niso izkazani.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter tej priznalo povrnitev stroškov postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) – po 2. odstavku 3. člena. Na isti pravni podlagi je sodišče zavrnilo stroškovni zahtevek stranke z interesom, saj je povrnitev stroškov postopka mogoče priznati le tožniku, ki s tožbo uspe.