Jedro

Tožnik, ki je s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega, lahko svojo krivdo v odškodninskem postopku zmanjša zaradi sokrivde drugega udeleženca nesreče le, če jo zatrjuje. Iz tega sledi, da je trditveno breme, s tem pa tudi dokazno breme, na njegovi strani.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.400.00 Sit odškodnine. Ugotovilo je, da je tožnik izključno kriv za prometno nesrečo, v kateri se je poškodoval. Tožniku ni uspelo dokazati soodgovornosti tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Zavzelo je stališče, da tožnikova izpoved v povezavi z drugimi dokazi ne daje podlage za sokrivdo drugega udeleženca v nesreči. Teh ugotovitev ne bi bilo mogoče omajati z zaslišanjem priče K. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 354.čl. v zvezi s 1. tč. 385.čl. ZPP in 13. tč. 2. odst. 354.čl. ZPP v zvezi z 2. tč. 1. odst. 385.čl. ZPP. Predlaga, da revizjsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazno breme glede uveljavljene odškodninske soodgovornosti tožene stranke na njeni strani. Zato je napačno, da je bilo odločeno brez zaslišanje priče, do katerega ima sicer tožeča stranka pomisleke, vendar je poleg tožnika edina neposredna priča dogodka. Neutemeljeno je bilo zavrnjeno tudi dodatno zaslišanje tožnika. Zaslišanje je predlagala tožena stranka, ne pa tožnik, kot protispisno navaja sodba druge stopnje, za zavrnitev ponovnega zaslišanja tožnika pa ni razlogov, kar oboje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP. Nepravilen je drugostopni zaključek o vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo. Protispisna in nelogična pa je tudi dokazna ocena izpovedi priče. Tožena stranka in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Predvsem je napačno stališče tožeče stranke, da zadene toženo stranko dokazno breme o tem, da ni soodgovorna za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nesreči dne 20.1.1987. Načelo domnevne krivde, ki je uzakonjeno v 1.odst. 154.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih namreč pomeni, da se krivda povzročitelja škode domneva in je zato na njem dokazno breme, da dokaže, da škode ni zakrivil. V tej zadevi je tožnik tisti, ki je povzročil škodni dogodek. Zato je domnevno kriv in je torej na njem, da dokaže, da v zatrjevanem obsegu njegove krivde ni ( 1. odst. 154.čl. ZOR), ker je v tem obsegu sokriv drugi udeleženec nesreče. Tožnik, ki je s pravnomočno kazensko sodbo spoznan za krivega, lahko svojo krivdo v odškodninskem postopku zmanjša zaradi sokrivde drugega udeleženca nesreče le, če jo zatrjuje. Iz tega sledi, da je trditveno breme, s tem pa tudi dokazno breme, na njegovi strani (219.čl. ZPP). To izhaja iz pravila vezanosti pravdnega sodišča na pravnomočno kazensko sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (3. odst. 12. čl. ZPP). Opis kaznivega dejanja se nanaša na škodni dogodek, kazenska odgovornost pa tudi na krivdo tožnika kot povzročitelja škode. V tem obsegu je s kazensko sodbo rešeno identično vprašanje z močjo pravnomočnosti tudi za civilno sodišče. S tem je odgovorjeno na revizjsko stališče o dokaznem bremenu in tudi o vezanosti pravdnega sodišča na kazensko sodbo.

Revizija pa neutemeljeno očita sodbi druge stopnje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. V obrazložitvi te sodbe je res navedeno, da tožnik ne more omajati ugotovljenih okoliščin s predlogom na zaslišanje, čeprav je v resnici zaslišanje te priče predlagala tožena stranka. Gre za pomoto, ki nima nobenega vpliva na odločitev v tem sporu. Neskladje se ne nanaša na odločilno okoliščino in zato ne pomeni kršitve po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Zavrnitev predloga na ponovno zaslišanje tožnika je obrazložena v sodbi prve stopnje (predzadnji odstavek na tretji strani obrazložitve). Sodba druge stopnje potrjuje stališča in ugotovitve prvostopne sodbe, pri čemer nekaterih nebistvenih podrobnosti ne ponavlja. Tožnik je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 29.10.1991 v navzočnosti svoje pooblaščenke, ki je z vprašanji poskrbela za izčrpnost njegove izpovedi. Predlog za tožnikovo ponovno zaslišanje je bil obrazložen s tem, da bo pojasnil, da o njegovi odgovornosti ni mogoče odločati zgolj po podatkih in ugotovitvah kazenskega spisa. Dokaz o tem, ali je edina podlaga za odškodninsko odgovornost kazenski spis, ni potreben, ker gre za pravno opredelitev in ne za dejstvo. Ker so bili na prvi stopnji izvedeni vsi razpoložljivi dokazi, je kakršen koli očitek sodišču prve stopnje v tej smeri odveč. Iz tega izhaja, da zavrnitev ponovnega zaslišanja tožnika in izostanek drugostopne obrazložitve o tem ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP.

Tožnik v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče tudi na podlagi izpovedbe priče V. v kazenskem postopku. Pri tem obravnava dokazno oceno in navaja razloge, zaradi katerih jo šteje za napačno. Vendar pa revizijsko sodišče ne preizkuša pravilnosti dejanskih ugotovitev, ker zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 385.čl. ZPP). Zato tudi dokazna ocena ni predmet revizjskega preizkusa.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).