Jedro

Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranski intervenient krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 7. 5. 2010 in št. ... z dne 31. 3. 2011 ter da se stranskega intervenienta razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu priznajo pravice na tej podlagi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka ter odločilo, da tožnik in stranski intervenient nosita svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil stranski intervenient po pooblaščencu in vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je v sodnem postopku vtoževal in zatrjeval, da je pri njemu podana I. kategorija invalidnosti. Sodna izvedenka I. kategorije ni ugotovila, je pa menila, da je podana invalidnost, kot jo je ugotovil drugostopenjski organ tožene stranke. Ta pa je menil, da je pri stranskem intervenientu delazmožnost zmanjšana za več kot 50 % in da gre torej za II. kategorijo invalidnosti. Potrebne so stvarne omejitve pri delu, kot tudi časovna razbremenitev. Kljub vsemu pa je prepričan, da je podana I. kategorija invalidnosti in da je zaradi tega tudi odločitev sodišča prve stopnje nepravilna ter v nasprotju s podatki v spisu in pa izvedenimi dokazi. Sodišče je že v prvem sojenju stranskega intervenienta razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, pa čeprav svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Očitno pa je že v spisu našlo podlago za takšno odločitev, zato je sedanja odločitev nerazumljiva, saj je sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Kljub določenim razbremenitvam, stranski intervenient ni zmožen opravljati dela. Potrebno bi bilo upoštevati zadnje delo. Stranski intervenient ima ne le težave s srcem in prebolelim infarktom, ampak tudi težave s hrbtenico. Prisotne so degenerativne spremembe in dela, ki ga bi stranski intervenient zmogel opravljati s takšnimi fizičnimi in časovnimi razbremenitvami, kot jih je določila tožena stranka v dopolnilnem mnenju oziroma sodna izvedenka in je bilo stranskemu intervenientu tudi iz tega razloga odpovedano delovno razmerje, ni. Niti tožena stranka niti sodna izvedenka, posledično pa tudi sodišče, pri odločanju o zahtevku niso izhajali iz dejanskega, realnega in objektivno izkazanega dela, ki ga je stranski intervenient opravljal, ko je nastopil razlog invalidnosti. Potrebno bi bilo upoštevati tudi strokovno in splošno izobrazbo, delovne izkušnje in osebne lastnosti delovnega invalida ter objektivne možnosti za zaposlitev, kar je tudi stališče sprejeto s strani sodne prakse. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo predlogu stranskega intervenienta za angažiranje drugega izvedenca oziroma tima izvedencev, saj so bili podani konkretni pomisleki v zvezi z mnenjem sodne izvedenke. Stranskemu intervenientu je bila tako kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist. O težavah stranskega intervenienta bi se moral izjasniti tim izvedencev strokovnjakov iz posameznega področja glede na zdravstvene težave, ki jih ima stranski intervenient. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse pa s stroškovno posledico. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. IV Ps 1143/2011 z dne 12. 12. 2014 zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter da se stranskega intervenienta razvrsti v I. kategorijo invalidnosti. V dokončni odločbi št. … z dne 31. 3. 2011 pa je v drugem odstavku številko III nadomestilo s številko II. Zoper tako odločitev sta tožnik in stranski intervenient vložila pritožbo, kateri je pritožbeno sodišče ugodilo in s sklepom opr. št. Psp 97/2015 z dne 21. 5. 2015 zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišču je naložilo, da odpravi ugotovljene kršitve določb postopka.

6. Na glavni obravnavi sta tožnik in stranski intervenient izrecno uveljavljala odpravo odločb tožene stranke ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. O takem tožbenem zahtevku pa je sodišče prve stopnje v novem sojenju tudi razsodilo. Stranski intervenient se šele sedaj v pritožbi sklicuje na dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, po katerem naj bi mu bila podana II. kategorija invalidnosti. Vendar pa stranski intervenient razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti niti kot podredni zahtevek ni uveljavljal pri sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje tako ni imelo nobene pravne podlage, da bi ob jasno postavljenem zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine razčiščevalo, ali je pri stranskemu intervenientu podana II. kategorija invalidnosti in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Nenazadnje pritožbeno sodišče še opozarja na pisno podano izvedensko mnenje sodne izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa datirano z 15. 9. 2014 iz katerega povsem jasno izhaja, da lahko stranski intervenient s preostalo delovno zmožnostjo opravlja drugo ustrezno delo v okviru svojega poklica oziroma usposobljenosti brez poklicne rehabilitacije. V obrazložitvi pa je pojasnila, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Za stranskega intervenienta bi bilo ustrezno delo npr. v obratih za proizvodnjo gradbenih izdelkov in montažnih elementov. Glede na mnenje sodne izvedenke pri stranskemu intervenientu tako nikakor ne gre za poklicno invalidnost (II. kategorija invalidnosti), kot to v pritožbi zmotno tolmači stranki intervenient. 7. Iz izvedenskega mnenja prepričljivo izhaja ugotovitev, da ne samo da ni podana II. kategorija invalidnosti, pri stranskemu intervenientu tudi ni podana I. kategorija invalidnosti. S tem niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. V spornem obdobju veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. alineji drugega odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Iz prepričljivo podanega izvedenskega mnenja sodne izvedenke izhaja, da stranski intervenient še vedno lahko opravlja drugo ustrezno delo v okviru svojega poklica in da torej ne gre niti za I. niti za II. kategorijo invalidnosti. Sodišče podrobno povzema mnenja sodne izvedenke, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju vsega navedenega ne ponavlja znova. Nedvomno so pri stranskem intervenientu podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma celo do izgube delovne zmožnosti.

8. V postopku je bilo tudi pravilno upoštevan poklic stranskega intervenienta. Skladno s tretjim odstavkom 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Za stranskega intervenienta je bilo ugotovljeno, da je po poklicu pomožni zidar z zaključeno osnovno šolo. Sodna izvedenka, ki je specialistka medicine dela, prometa in športa, je pri podaji izvedenskega mnenja upoštevala pogoje dela ter zmožnosti stranskega intervenienta, ter ugotovila, da svoj poklic kljub izkazanim zdravstvenim težavam še vedno lahko opravlja upoštevaje omejitve, kot so bile podane že s strani obeh invalidskih komisij, torej upoštevaje stvarne omejitve pri delu in pa časovno razbremenitev pri delu. Ali obstaja možnost zaposlitve stranskega intervenienta pa ni odločilno pri vprašanju razvrstitve v ustrezno kategorijo invalidnosti. Glede na prvi odstavek 60. člena ZPIZ-1 je namreč odločilno zgolj zdravstveno stanje, kot je to ustrezno pojasnilo tudi že sodišče prve stopnje.

9. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razčiščeno že s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodne izvedenke, ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje dejansko stanje razčiščevalo še s postavitvijo drugega izvedenskega organa oziroma ustreznega tima, kot to v pritožbi uveljavlja stranski intervenient. Zaradi podanih pisnih pripomb na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje sodno izvedenko tudi zaslišalo na glavni obravnavi, ki je dodatno obrazložila, zakaj meni, da pri stranskemu intervenientu ni podana I. kategorija invalidnosti. Stranski intervenient se tega naroka ni udeležil, kar pomeni, da s tem tudi ni izkoristil možnosti, da bi sodni izvedenki v primeru, če je menil, da je karkoli spornega zastavil konkretna vprašanja. Niti na zadnjem naroku ni podal nobenih dokaznih predlogov. Pojasnil je le, da mu je prenehalo delovno razmerje, da je bil prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in da sedaj prejema delno invalidsko pokojnino. Stranskemu intervenientu je bilo omogočeno sodelovanje v postopku, sodišče pa je ustrezno izvedlo dokazni postopek ter razčistilo dejansko stanje. Odločitev je zato pravilna in zakonita.

10. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker stranski intervenient s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da stranski intervenient sam trpi svoje stroške pritožbe.