Jedro

Odgovor na pritožbo zato, ker v njem tožeča stranka odgovarja pritožnici o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Tožena stranka A., d. o. o., B., matična številka: ..., je dolžna plačati tožeči stranki C., d. o. o., D., matična št. ..., 808,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 112,15 EUR od 18. 10. 2016 dalje do plačila in od zneska 636,21 EUR od 21. 10. 2016 dalje do plačila, ter stroške izvršilnega postopka v znesku 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2019 dalje do plačila in ji plačati stroške tega pravdnega postopka v znesku 44,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo."

2. Zoper sodbo je laično pritožbo vložila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da zadevo še enkrat preuči in jo vrne v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je upnica (sedaj tožeča stranka) najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke) pa je v pravdnem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta poslovno sodelovali in je tožeča stranka toženi stranki dobavila naročeno blago ter ji izdala tri račune, sporno pa je bilo, ali so bili ti (v celoti) poravnani. Tožena stranka naj bi prvega poravnala le delno, drugih dveh pa sploh ne.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dokazne listine ne potrjujejo ugovornih trditev o vseh poravnanih obveznostih, saj tožena stranka ni predložila nobenega dokazila o plačilu konkretnega računa. Iz prometa na transakcijskem računu tožene stranke (priloga B1) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri plačilih tožeči stranki navedeni drugi računi in ne vtoževani, saj so bili vtoževani računi izdani kasneje, plačila prav vtoževanih računov pa ne izkazujejo niti kontne kartice (priloga B2).

9. Zgoraj navedeno predstavlja dejansko stanje zadeve, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo. Dejstev v tem pritožbenem postopku, kot je bilo uvodoma pojasnjeno, ni dovoljeno izpodbijanti, zato višje sodišče ni upoštevalo pritožbenih trditev, s katerimi tožena stranka pravzaprav le zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, ko trdi, da je s predloženima listinama dokazala poplačilo računov, saj da se zneski ujemajo z vtoževanimi. Pri tem so trditve, da tožeči stranki plačuje po predračunu ali pa gotovinsko, za odločitev v zadevi nerelevantne.

10. Ker ni bilo sporno, da je tožeča stranka naročeno blago toženi stranki izročila, je bilo breme dokaza, da je zanj plačala, na toženi stranki. Ker sodišče prve stopnje na podlagi trditev in dokazov tožene stranke tega ni moglo zaključiti, je pravilno in zakonito ugodilo tožbenemu zahtevku.

11. Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo zato, ker v njem tožeča stranka odgovarja pritožnici o ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ni v ničemer prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Zato tožeča stranka sama krije stroške, ki so ji z njim nastali (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).