11. 6. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. s Ž., na seji senata 30. maja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 133/2005 z dne 18. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 791/2004 z dne 5. 1. 2005 in s sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 175/2003 z dne 10. 9. 2004 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju je bil pritožnik spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 183. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ), poskusa kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in treh kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 201. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen dvanajst let zapora. Višje sodišče je pritožbi zagovornice delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji ter enotno kazen znižalo na enajst let zapora. V ostalem je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno. Zoper takšno odločitev je pritožnikova zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo procesnega prava in kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da mu je bila kršena pravica do obrambe, ker ni imel možnosti zaslišanja obremenilnih prič in oškodovancev. Pojasnjuje, da je zahteval zaslišanje oškodovancev v svoji navzočnosti in da preiskovalna sodnica ni odredila, da se to vpiše v zapisnik. Preiskovalna sodnica naj bi zlorabila svoja pooblastila s tem, ko naj bi brez vednosti pritožnika odredila izvedeniški pregled otrok. Navaja, da mu je sodišče postavilo zagovornika po uradni dolžnosti, ki je sodeloval s sodiščem in deloval v njegovo škodo. Sodba naj bi bila pisana tako, da se doseže obsodbo, čeprav na podlagi kontradiktornih izjav. Navaja tudi, da se mu je iztekel šestmesečni rok za pripor, ne da bi mu bila pravočasno vročena obtožnica. S tem naj bi bil kršen rok za vročitev obtožnice v razumnem roku. Zatrjuje "okuženost" in pristranskost sodnikov na Okrožnem sodišču na Ptuju in meni, da bi moralo o obtožbi odločati drugo sodišče. Porajal naj bi se dvom o nepristranskosti predsednice senata, ki je kot višja sodnica nadaljevala z vodenjem postopka. Hkrati naj bi se sodnik, ki je sodeloval pri sojenju v senatu, seznanil z "domnevno izjavo oškodovanke". Navaja, da je bil obsojen na temelju neresničnih izpovedb sorodnikov pokojne zunajzakonske partnerke, ki so želeli pridobiti skrbništvo nad njegovimi otroci. Meni, da izvedeniško mnenje izvedenke psihiatrične stroke ni verodostojno, saj naj bi pri njegovi izdelavi uporabila "označen" del spisa, ki obsega obremenilne izjave nekaterih prič. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča na Ptuju št. K 175/2003.

4.Pritožnik z navedbami, s katerimi oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju in uporabi procesnega prava, ustavne pritožbe ne more utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik izpodbijanim sodbam med drugim očita kršitev 6. člena EKČP. Ker je vsebina 6. člena EKČP zajeta v 22., 23. in 29. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

5.Pritožnik navaja, da mu ni bila dana možnost zaslišanja obremenilnih prič. Če obdolžencu v kazenskem postopku ni omogočeno zaslišanje obremenilnih prič, je v skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča podana kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Vendar pritožnik v ustavni pritožbi ne navede, katere so tiste obremenilne priče, ki jih ni imel možnosti zaslišati, zato tega očitka ni bilo mogoče preizkusiti. Navedba pritožnika, da mu ni bilo omogočeno zaslišanje oškodovancev, bi lahko bila relevantna z vidika tretje alineje 29. člena Ustave, po kateri je obdolžencu zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da mladoletni oškodovanci niso bili zaslišani niti v preiskavi niti na glavni obravnavi. Preiskovalna sodnica je v postopku ugotavljala, ali so oškodovanci glede na duševno razvitost in starost sposobni razumeti pomen pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričevanja (tretji odstavek 236. člena Zakona o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP)[1]. Na podlagi mnenja izvedenca klinično-psihološke stroke je bilo ugotovljeno, da nihče izmed otrok ni sposoben razumeti pomena pravice, da ni dolžan pričati, zato v preiskavi niso bili zaslišani. V prvostopenjski sodbi se je sodišče oprlo na določbo petega odstavka 331. člena ZKP[2] in pojasnilo, da leto dni starejši oškodovanci še vedno niso sposobni razumeti pomena pravne dobrote iz prvega odstavka 236. člena ZKP. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikov očitek, da mu je bila kršena pravica do obrambe, in se pri tem sklicevalo na peti odstavek 331. člena ZKP. Po stališču Vrhovnega sodišča je procesni pogoj za zaslišanje mladoletne osebe, ki ne more razumeti pomena pravne dobrote, da ni dolžna pričati, zahteva obdolženca, da se pričo zasliši. Vrhovno sodišče je pojasnilo, da bi lahko pritožnik tako zahtevo podal tudi na glavni obravnavi. Sodišče naj bi pričo zaslišalo tako, da bi njeno zaslišanje opravil preiskovalni sodnik, na glavni obravnavi pa bi prebralo njeno izpovedbo. Določbe četrtega (pravilno: tretjega) odstavka 236. člena ZKP naj ne bi bilo mogoče razumeti tako, da bi moralo sodišče v vsakem primeru zaslišati mladoletno pričo. Tak dokazni predlog naj bi ocenjevalo v skladu z merili, ki veljajo tudi za izvedbo drugih dokazov, s posebnim poudarkom na presoji sorazmernosti med morebitnimi škodljivimi vplivi takega zaslišanja na duševno stanje mladoletne osebe ne eni in obdolženčevo pravico do obrambe na drugi strani. Vrhovno sodišče je zapisalo, da pritožnik zaslišanja mladoletnih oškodovancev ni zahteval, zato jih sodišče ni smelo zaslišati. Po mnenju Vrhovnega sodišča ni bila kršena pritožnikova pravica do obrambe, saj niso bili izpolnjeni procesni pogoji za izvedbo dokazov. V nasprotju s tem pritožnik navaja, da je zahteval zaslišanje mladoletnih oškodovancev in da preiskovalna sodnica ni odredila, da se njegova zahteva vpiše v zapisnik. Vendar s temi navedbami ne izkaže, da ni imel možnosti predlagati izvedbe dokaza z zaslišanjem mladoletnih oškodovancev, še zlasti, ker bi to lahko storil na glavni obravnavi. Glede na navedeno očitno ni bila kršena pritožnikova pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave.

6.Pritožnik z navedbo, da je predsednica senata kot višja sodnica nadaljevala z odločanjem na prvi stopnji, uveljavlja kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker ne gre za okoliščino, ki bi lahko povzročila pristranskost sodnice, s takšno navedbo zatrjevane kršitve ni mogoče utemeljiti. Tudi pritožnikov očitek, da se je sodnik, ki je sodeloval pri sojenju v senatu, seznanil z "domnevno izjavo oškodovanke", pomeni zatrjevanje kršitve navedene pravice. Ta očitek pritožnika je presojalo Višje sodišče, ki je zapisalo, da ni mogoče govoriti o "okuženosti" sodnikov zaradi vpogleda v kazenski spis št. Kpr 6/2004, saj se ta kazenska zadeva ne nanaša na pritožnika. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila zagovornica pritožnika na glavni obravnavi 7. 9. 2004 seznanjena z razlogom, ki je po njenem mnenju narekoval izločitev sodnika M. S., a tega ni zahtevala. Izločitveni razlog naj bi uveljavljala šele v pritožbi. Po mnenju Vrhovnega sodišča je glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP to storila prepozno, zato kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uspešno uveljavljati. Pritožnik stališča Vrhovnega sodišča ne izpodbija, zato ga Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkusiti. Pritožnik ne navaja drugih razlogov za kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, pavšalni očitki o pristranskosti sodnikov pa za sklep o kršitvi te pravice ne zadoščajo.

7.Pritožnikovi očitki, ki se nanašajo na izpovedbe obremenilnih prič (sorodnikov pokojne zunajzakonske partnerke), so ocena njihove verodostojnosti. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, kako bo presojalo verodostojnost izvedenih dokazov. Očitek dokazni oceni je smiselno očitek kršitve 22. člena Ustave. Za to kršitev bi šlo, če bi bile izpodbijane odločitve sodišč brez razumne pravne obrazložitve oziroma očitno napačne. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Iz prvostopenjske sodbe je razvidna skrbna in vestna presoja okoliščin, ki bi lahko utemeljevale neverodostojnost izpovedb. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do navedb pritožnika, da so navedene priče sovražno nastrojene proti njemu, in jih po oceni Višjega sodišča prepričljivo zavrnilo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi verodostojnost izvedeniškega mnenja izvedenke psihiatrične stroke. Ker gre za dokaz, ki ga je sodišče pred koncem dokaznega postopka izločilo iz sodnega spisa, in na katerega se sodna odločba ne opira, je očitno, da pritožnik s takimi očitki ne more utemeljiti pomanjkljivosti dokazne ocene. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev 22. člena Ustave.

8.Pritožnikovega očitka, da se sodba opira na kontradiktorne izjave, ni bilo mogoče preizkusiti, ker ga pritožnik ne konkretizira.

9.Vsebinska obravnava preostalih očitkov, ki zadevajo zavrnitev dokaznih predlogov za ugotovitev sledov poškodb na otrocih, zavrnitev dokaznega predloga, ki se je nanašal na risbe oškodovanca R. Č. H., "izsiljevanje" izjav mladoletnih oškodovancev, zlorabo pooblastil preiskovalne sodnice in ravnanje zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, ni bila mogoča. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, pač pa tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Navedenih očitkov pritožnik ni uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti. To pomeni, da ni podana procesna predpostavka izčrpanja pravnih sredstev za njihovo obravnavanje v postopku z ustavno pritožbo. Zato navedb pritožnika v tej smeri ni bilo mogoče upoštevati.

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

11.Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v že končanem postopku. Glede na to, da Ustavno sodišče ni pristojno presojati morebitnih kršitev človekovih pravic, ki nastanejo neposredno z ravnanjem ali opustitvijo dolžnega ravnanja sodišča, je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

12.Navedb v vlogah, ki jih je pritožnik poslal 9. 10. 2006 in 4. 12. 2006, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj so te vloge prispele po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. V prvem odstavku 52. člena ZUstS je določeno, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Opombi:

Po tretjem odstavku 236. člena ZKP mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obdolženec.

Po petem odstavku 331. člena ZKP neposredno zaslišanje oseb, mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena tega zakona, na glavni obravnavi ni dopustno. Sodišče mora v teh primerih odločiti, da se prebere zapisnik o prejšnjem zaslišanju teh oseb.