Jedro

Če so izjave prosilcev glede ključnih okoliščin za priznanje azila, to je razlogov za zapustitev izvorne države, nasprotujoče si do take mere, da niso sposobne za razumno pojasnitev, so neverodostojne in je podan dvom v splošno verodostojnost prosilcev, to pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil v pospešenem postopku zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) v zvezi z 2. in 3. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.9.2007, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je odločitev tožene stranke v tem primeru preuranjena, ker je iz izjav prvega tožnika in druge tožnice preuranjeno sklepala, da zavajata oziroma in zlorabljata azilni postopek s tem, da lažno navajata razloge, na katere se sklicujeta. Tožena stranka bi morala z dodatnimi vprašanji razčistiti nasprotujoče si izjave tožnikov in jima na ta način dati možnost, da okoliščine, zaradi katerih je družina zapustila izvorno državo, natančneje pojasnita. S tem ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja. Tožena stranka je kršila pravila postopka s tem, ko jim ni dala možnosti dodatnega pojasnjevanja, in s tem, ker je odločala v pospešenem azilnem postopku, morala pa bi v rednem, ker je svojo odločitev oprla na rojstni list enega od otrok ter na obvestilo Policijske postaje L.V. z dne 29.7.2007, teh podatkov pa pred odločitvijo ni predočila tožnikom in jim dala možnosti, da se o njih izjavijo. Pojasnilo je tudi, da samo ni opravilo glavne obravnave in odločilo o pravici do azila, ker bo to v ponovljenem rednem azilnem postopku hitreje in bolj ekonomično storila tožena stranka.

Zoper prvostopno sodbo se tožena stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje, to je izrazito kontradiktornost v posamični izjavi prvega in drugega tožnika in med njunima izjavama in da je s tem podan dejanski stan za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil, kar je stališče ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. Prereka tudi navedbo sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je svojo odločitev oprla na rojstni list enega od otrok tožnikov, ki sta ga predložila sama, in na obvestilo PP L.V., začela že redni postopek. Pri tem se sklicuje na ustaljeno upravno-sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, da je pospešeni azilni postopek posebnost skrajšanega ugotovitvenega postopka po Zakonu o splošnem upravnem postopku (144. člen ZUP) in da ostane odločanje v mejah tega postopka, tudi če je odločitev oprta na dokaze, ki jih dopušča 144. člen ZUP.

Tožniki so na pritožbo podali odgovor, v katerem prerekajo vse pritožbene navedbe in predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navajajo, da tožena stranka v pritožbi ne navaja pritožbenih razlogov, čeprav je prava vešča stranka. Niza pa razloge, ki z zadevo nimajo zveze, zato je težko izluščiti bistvo pritožbe in nanj odgovoriti. Tožena stranka s pritožbenimi navedbami dopolnjuje pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe, navaja nova dejstva in dokaze, kar ni dovoljeno (74. člen ZUS-1).

Pritožba je utemeljena.

Po ZAzil je azil oblika mednarodne zaščite osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi vere, narodnosti, rase, politične pripadnosti ali pripadnosti posebni skupini (2. odstavek 1. člena ZAzil). Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec za azil dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za azil (glej 24. člen in 3., 4. ter 5. odstavek 29. člena ZAzil). Če prosilec za azil teh zakonskih obveznosti, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec za azil posebej opozorjen (9. člen ZAzil), ne izpolni in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu status begunca in s tem azil ne prizna. O azilu odloča pristojni organ v pospešenem (2. odstavek 35. člena) ali v rednem azilnem postopku (34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil). Pri odločanju o azilu pa se poleg ZAzil in mednarodnih konvencij uporabljajo tudi predpisi Evropske unije, ki so z včlanitvijo Slovenije v EU postali del slovenskega pravnega reda.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča o prošnjah tožnikov pravilno in zakonito odločala v pospešenem azilnem postopku in jih tudi utemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Vrhovno sodišče je v številnih svojih sodbah zavzelo pravno stališče, da je pospešeni azilni postopek po vsebini skrajšani upravni postopek, ki ga ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ta pa se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih uporablja subsidiarno. V 2. odstavku 35. člena ZAzil je določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji med drugim na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea). V 144. členu ZUP pa je določeno, da organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, med drugim tudi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka).

Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni, da organ v tem primeru ne odloča na podlagi izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka, to je, da ne pridobiva ter ne izvaja drugih dokazov, kot tistih, ki jih je navedla ali predložila stranka, oziroma gre za splošno znana dejstva oziroma dejstva, znana organu. Ker gre za takšna dejstva oziroma dokaze, tudi ni potrebno posebno zaslišanje stranke in ji tudi ni kršena pravica do kontradiktornosti, saj odločitev temelji na njenih navedbah in dokazih oziroma na splošno znanih dejstvih, ki jih torej pozna, oziroma na dejstvih, ki so znana organu, ki pa jih stranka tudi pozna bodisi že prej ali pa jo z njimi seznani organ. Glede na tako vsebino skrajšanega ugotovitvenega postopka je torej stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je v tem primeru tožena stranka s tem, ko je svojo odločitev oprla na rojstni list enega od tožnikovih otrok, ki sta ga predložila starša sama in sta torej z njim seznanjena, in na depešo Policijske postaje L.V. z dne 29.7.2007, ki je v spisu in ki opisuje kje, kdaj in kako so bili tožniki s strani slovenske policije prijeti in kakšne izjave so dali ob tem, torej gre za javno listino, že začela posebni ugotovitveni postopek, napačno. Prav tako so glede tega neutemeljene tožbene navedbe. Po presoji vrhovnega sodišča je v tem primeru tožena stranka odločala le na podlagi navedb tožnikov v njihovih vlogah in dokazov, ki so jih ji predložili, in na podlagi javne listine, katere vsebina je tožnikom znana (saj opisuje prav njihovo prijetje s strani slovenske policije, glede katerega v prošnji za azil na predpisanem obrazcu niso izpovedali drugače), torej je pravilno in zakonito odločala v skrajšanem oziroma pospešenem azilnem postopku.

Za to pa je imela tudi vsebinske razloge. Po presoji vrhovnega sodišča je namreč pravilno in zakonito stališče tožene stranke, da so tožniki namerno zavajali in zlorabljali azilni postopek s tem, da so lažno predstavljali razloge, na katere so se sklicevali.

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da so izjave prvo-tožnika glede bistvenih okoliščin za priznanje azila nasprotujoče si, enako velja za izjave drugo-tožnice, pa tudi za medsebojno primerjavo njunih izjav, tako glede načina in časa potovanja v Slovenijo (kdaj so zapustili izvorno državo, koliko časa so potovali v Sarajevo, koliko časa so bili v Sarajevu, kdaj so zapustili Sarajevo, koliko časa so potovali in kdaj so prišli v Slovenjo; s kom so potovali, ali so sopotnike poznali ali so bili to neznanci), kot tudi razlogov za zapustitev izvorne države oziroma za odklanjanje vrnitve vanjo, ki sta jih oba večkrat spremenila (tožnik je navajal, da so Kosovo zapustili: 1. zaradi preganjanja s strani Albancev, ker so mislili, da so tožniki sodelovali s srbsko policijo in je bil prisiljen prodati vse imetje in tudi njegova starša sta zapustila Kosovo in ne ve, kje se nahajata; 2. zaradi preganjanja Albancev, ki naj bi bilo v tem, da je za njih delal, dela pa mu niso plačali, plačila pa ni upal zahtevati, ker bi ga pretepli; 3. zaradi tega, ker so ga Albanci 1 teden pred odhodom s Kosova zaprli v neko sobo na določenem kraju, kamor je prišel zaradi dela, in mu grozili, da ga bodo ubili, če ne bo do sobote zapustil Kosova, na posebno vprašanje pa je dodal, da so mu grozili zato, ker je bil edini Rom, ki je živel v tisti vasi, saj so drugi vas zapustili že prej, da pa je ta vas predmestje D. in se ji reče pri "železniški postaji; 4. da je v Slovenijo odšel zato, da bi lahko dobro skrbel za svoje otroke, saj je na Kosovu prodal vse zemljišče; 5. da je v Slovenijo odšel zato, da bi bolje živel v smislu varnosti, saj je večina Romov na Kosovu pobegnila in se na koncu ni imel s kom družiti), tožnica pa je navajala bistveno drugačne razloge (1. pobegnili naj bi pred Albanci, ki so ji pred 3 leti ubili hčerko, ki je bila tedaj stara 2 meseca in 1 teden, hoteli pa so ubiti tudi moža in druge otroke, in da o hčerini smrti tožnik nikoli ne govori; 2. da so bile druge težave v tem, ker možu niso plačali za delo, plačila pa ni upal zahtevati, ker se je bal, da ga bodo pretepli; 3. da so šele po 3 letih po hčerini smrti pobegnili zato, ker so možu pred kratkim grozili, da jih bodo vse pobili, če ne bodo zapustili Kosova, da pa te dogodke pozna le po moževem pripovedovanju; 4. Albanci jo po njenem pripovedovanju po vojni niso nadlegovali, so pa jih spraševali, kdaj bodo odšli, ker so že drugi Romi s tega kraja odšli in so ostale le še 3 družine; da pa je bila preganjana kot Romkinja, ker na Kosovu Romov ne marajo; glavni razlog za odhod s Kosova je bil v tem, ker sta z možem hotela zavarovati otroke, ne bi pa se branili niti boljšega življenja; na Kosovo se ne bi vrnila, ker so ji tam ubili otroka in se še vedno boji, da ji bodo še kakšnega). Te izjave pa se razlikujejo do take mere, da jih zaradi nekonsistentnosti, nelogičnosti in neverjetnosti ni mogoče šteti za verodostojne (glej 2. do 6. stran obrazložitve izpodbijane odločbe). Torej je po presoji vrhovnega sodišča pravilen sklep tožene stranke, da tožnika lažno predstavljata razloge, na katere se kot prosilca za azil sklicujeta, ter da s tem zavajata organ oziroma zlorabljata azilni postopek, kar pa je razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene v pospešenem azilnem postopku.

Tožena stranka svoje odločitve ni oprla na določbo 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, in torej ni zavrnila vloge, ker tožniki v izvorni državi niso bili preganjani, temveč zaradi lažnega predstavljanja razlogov za azil. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da odločitev tožene stranke ni pravilna in zakonita, ker so bil izvorni državi preganjani zaradi romske narodnosti, kar naj bi tožnika v prošnji za azil usklajeno navedla, kar pa glede na zgoraj prikazane njune navedbe, ne drži. Neskladja v njunih izjavah, prikazana v izpodbijani odločbi izhajajo iz njunih izjav, ki so v upravnem spisu, in niso skonstruirana, kot trdijo v tožbi. Tožniki tudi niso izkazali in tudi ne zatrjevali v prošnji oziroma v tožbi, da bi bila ubita hči dvojčica svojemu bratu M., ki je bil po podatkih iz rojstnega lista, torej javne listine, ki sta jo toženi stranki dala tožnika sama, rojen približno istočasno kot naj bi bila po tožničinih navedbah rojena ubita hči. Z dvomljivim nakazovanjem na to, da bi bila lahko ta otroka dvojčka, pa utemeljenosti dvoma tožene stranke v verodostojnost tožničine izjave, da je bil ključni razlog za njihov odhod s Kosova uboj 2 meseca in 1 teden stare hčere pred 3 leti pred prihodom v Slovenijo, niso izpodbili.

Glede na navedeno je tožena stranka po presoji vrhovnega sodišča pravilno in zakonito odločila, da je treba prošnje tožnikov za priznanje azila v Sloveniji zavrniti kot očitno neutemeljene zaradi namernega zavajanja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ki je podano s tem, ko so lažno predstavljali razloge, na katere se sklicujejo (2. alinea 36. člena ZAzil), pri čemer ta zaključek utemeljeno temelji na notranji kontradiktornosti izjav prvega tožnika in druge tožnice ter medsebojni neskladnosti njunih izjav, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno navedla in pravilno presodila kot neverodostojne.

Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru prvostopno sodišče zmotno presodilo listine in dokaze, ki so v upravnih spisih (zlasti, da izjave prvega tožnika in druge tožnice niso neverodostojne), in je svojo odločitev oprlo samo na te dokaze, poleg tega pa je iz dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka, nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, to je, da so bili tožniki na Kosovu preganjani, in da je treba zato v rednem azilnem postopku ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za njihov azil v Slovenji.

To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji, da vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in spremeni prvostopno sodbo na podlagi 1. in 2. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 in tožbo zavrne kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Z razlogi, ki jih vrhovno sodišče v tej sodbi navaja kot razloge za spremembo sodbe prvostopnega sodišča, pa vrhovno sodišče utemeljuje tudi zavrnitev tožbenih razlogov kot neutemeljenih.