Jedro

Pripravljenost na delo na določenem kraju ali na delovnem mestu predstavlja poseben delovni pogoj po 96. členu ZObr, ki se ne šteje v redni delovni čas. Zato delavcem v skladu s 32. členom ZSPJS in 46. členom KPJS za čas stalne pripravljenosti pripada dodatek v višini 20% urne postavke osnovne plače in ne dodatek za nadurno delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagatelja (1) za ugotovitev, da sta 2. in 3. člen Pravilnika o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestila selitvenih stroškov št. ... z dne 27. 2. 2013 v neskladju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivno pogodbo za javni sektor in da je obračunavanje in izplačevanje dežurstev in straže, kot to določata 2. in 3. člen navedenega pravilnika v neskladju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju in Kolektivno pogodbo za javni sektor, (2) za odpravo 2. in 3. člena navedenega pravilnika, ter (3) da je nasprotna udeleženka dolžna vsem svojim delavcem na novo obračunati in izplačati že obračunano in izplačano stalno pripravljenost za čas pripravljenosti na delovnem mestu in na določenem kraju za čas veljavnosti navedenega pravilnika, skladno z veljavnimi predpisi in jim izplačati razliko od že izplačanih plač do na novo določenih plač, skladno z veljavnimi predpisi ter jim odvesti vse prispevke za izplačano razliko (točka I izreka). Odločilo je, da predlagatelj krije sam svoje stroške postopka, nasprotnemu udeležencu pa je dolžan povrniti stroške postopka v višini 895,00 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka II izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnik uveljavlja kršitev Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, protokola št. 12. h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Listine temeljnih pravic v Evropski uniji, Splošne deklaracije človekovih pravic, Evropske socialne listine ter Mednarodnega pakta v ekonomskih socialnih in kulturnih pravicah. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da sta nezakonita 2. člen in 3. člen Pravilnika o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestilu selitvenih stroškov št. ... z dne 27. 2. 2013 (v nadaljevanju: Pravilnik), po katerih se v primeru, ko delavec dela več kot 12 ur na dežurstvu (2. člen) ali na straži (3. člen), ure obračunavajo kot dodatek za stalno pripravljenost po 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS), v višini 20% urne postavke. Nasprotna udeleženka v obrazložitvi predlaganega Aneksa št. ... h KPJS priznava, da pripadniki Slovenske vojske ne morejo biti plačani enako kot drugi javni uslužbenci, ki so v stalni pripravljenosti doma. Zato je predlagatelj zahteval ugotovitev, da je Pravilnik v 2. in 3. členu v neskladju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) in KPJS, nasprotna udeleženka pa naj za obdobje od uveljavitve omenjenega Pravilnika vsem svojim zaposlenim za čas, ko so fizično prisotni na delovnem mestu, obračuna nadure. Meni, da je ZSPJS v prvem odstavku 52. člena razveljavil določbe 96. člena in 97.č člena Zakon o obrambi (ZObr) in da se novi Pravilnik ne more sklicevati na pravno podlago, določeno v ZObr. Opozarja na ukaz ... št. ... z dne 23. 8. 2013, kjer je razvidno, da je stalno dežurstvo opredeljeno kot izmensko delo. Zato meni, da je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso Vrhovnega sodišča (sodba opr. št. VIII Ips 15/2008 z dne 9. 9. 2008), saj je bila ta sprejeta pred uveljavitvijo ZSPJS. Navaja, da navedeni ukaz v točki 3.4.1 določa, da se v Slovenski vojski za delo v izmenah šteje tudi opravljanje nalog, ki imajo določen nepremakljiv delovni čas in se opravljajo neprekinjeno v 12 urnih izmenah po določenem vzorcu, na primer dopoldan, popoldan, ponoči in sicer stalne dežurne službe intervencijske patrulje vojaške službe in organi varovanja objektov, ki so v uporabi MORS. Glede ukaza še navaja, da z njegovo predložitvijo ni prekludiran. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 1337/2004 in Pdp 1244/2004 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 99/2006 in VIII Ips 281/2005, ker vse odločitve datirajo iz časa pred uveljavitvijo ZSPJS. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni utemeljeno predlagateljevo sklicevanje na sodbe Sodišča Evropske Skupnosti Simap C-303/98, Jaeger C-151/02, Pfeiffer C-398/01 in Dellas C-14/04. V odločbah so bila obravnavana dežurstva, ki jih delavci opravljajo v določenih socialnih in zdravstveno socialnih zavodih ter službah reševanja, na isto tematiko pa se nanaša tudi odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-321/02. Zato so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Po mnenju pritožbe bi morala nasprotna udeleženka pri plačilu ur upoštevati 45. člen KPJS, na kar napotuje ZSPJS, in ne 46. člena KPJS. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da gre za dodatek, saj gre za nadomestilo. Navedeno potrjujeta razlagi KPJS št. ... z dne 5. 11. 2008 in št. ... z dne 11. 2. 2013 glede 40. člena KPJS (dodatek za izmensko delo), ki določa, da se 40. člen KPJS v prvem odstavku nadomesti z razlago, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski ali nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali po drugem predpisu kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmensko oziroma za redno delo v popoldanskem času. Dodatek za izmensko delo pripada javnemu uslužbencu v vsakem primeru, ko dela v izmenah po določenem vzorcu, ki je lahko prekinjen ali neprekinjen. Kršen je 17. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. člen Protokola št. 12 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker je pritožnik diskriminiran pri uživanju pravice, ki je predvidena z zakonom, to je do plačila nadur oziroma do 100% urne postavke in dodatka za delo preko polnega delovnega časa v višini 30% urne postavke. Kršena je tudi pravica do enakega plačila za enako delo iz 23. člena Splošne deklaracije človekovih pravic ter 31. člen Listine temeljnih pravic v Evropski uniji, ker je kršena pravica do delovnih pogojev, ki ne ogrožajo njegovega dostojanstva. Nadurno delo, ki je plačano po 20% urni postavki, je nedostojno, ker vsi ostali javni uslužbenci prejmejo ta dodatek za prebit čas doma brez delovnih obveznosti. Evropska socialna listina (spremenjena) je kršena v 2. točki 4. člena, ki določa pravico do višjega plačila za nadurno delo. Kršen je 7. člen Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, to je pravica do pravičnega zaslužka, ter določba 153. člena Ustave RS, saj predpisi, na katere se sklicuje sodišče, niso v skladu z zakonom in Ustavo. Citirana člena Pravilnika tudi nista v skladu z načeli mednarodnega prava in veljavnimi mednarodnimi pogodbami, saj straže in dežurstva ne priznavata kot delo preko polnega delovnega časa.

V odgovoru na pritožbo nasprotni udeleženec prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj bi bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodba sodišča prve stopnje je ustrezno obrazložena, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju in jo je mogoče preizkusiti.

Predlagatelj je v predlogu navajal, da sta 2. in 3. člen Pravilnika o načinu obračuna in izplačila nekaterih stroškov dela in nadomestilu selitvenih stroškov št. ... z dne 27. 2. 2013 (priloga A2 - v nadaljevanju: Pravilnik) nezakonita in v nasprotju s Kolektivno pogodbe za javni sektor (Uradni list RS, št. 57/2008 do 59/2011; KPJS), ker določata izplačilo za pripravljenost na delo na določenem kraju ali na delovnem mestu v višini 20% urne postavke osnovne plače po 46. členu KPJS, saj bi morala po stališču predlagatelja za ta čas obračunavati in izplačevati dodatek za nadurno delo. Sodišče prve stopnje je štelo, da predlog ni utemeljen. Pripravljenost na delo na določenem kraju ali na delovnem mestu predstavlja poseben delovni pogoj po 96. členu Zakona o obrambi (Uradni list 82/1994 in naslednji; ZObr), ki se ne šteje v redni delovni čas. Zato po stališču sodišča prve stopnje delavcem v skladu s tretjim 32. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 56/2002 s spremembami; ZSPJS) in 46. členom KPJS za čas stalne pripravljenosti pripada dodatek v višini 20% urne postavke osnovne plače in ne dodatek za nadurno delo, saj za to ni podlage v predpisih, ki določajo plače v javnem sektorju. V času pripravljenosti za delo pripadnik SV sicer ni dolžan opravljati konkretnih nalog formacijske dolžnosti, vendar kljub temu ne sme zapustiti določenega kraja. Odrejanje pripravljenosti za delo je po stališču sodišča prve stopnje vezano na naravo in organizacijo dela v Slovenski vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga pripadnik SV opravlja v okviru rednih zadolžitev, oziroma ko dejansko dela. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da pri dežurstvu ne gre za izmensko delo, zato delavci niso upravičeni do dodatka za delo v deljenem času po 41. členu KPJS.

Pritožbeno sodišče se strinja s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje ter v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Pravilnik v 2. členu (obračun dežurstva) določa, da se v Slovenski vojski dežurstva odreja in izvaja skladno s pravili službe. V drugih organizacijskih enotah in ministrstva dežurstvo odreja minister. Dežurstvo se organizira tako, da se ure dežurstva štejejo v ure tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti, pri čemer gre za prerazporeditev delovnega časa, vendar pa ne gre za izmensko delo. Dnevna delovna obveznost za posameznega delavca lahko traja največ 12 ur, ki se obračunajo kot redno delo. Če pa mora biti delavec prisoten v službi tudi po opravljenih 12-ih urah dežurstva, pa ni dolžan opravljati delovnih nalog in efektivno ne dela, se mu lahko nadaljnjih 12 ur šteje in obračuna kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju, skladno s 46. členom KPJS. V primeru izrednega dogodka ali zaradi dokončanja začete naloge med dežurstvom se lahko delovni čas izjemoma podaljša, pri čemer se ure efektivnega dela, ki jih delavec opravi po že opravljenih 12-ih urah, štejejo kot ure opravljene preko polnega delovnega časa.

Nadalje 3. člen Pravilnika (obračun straže) določa, da straže praviloma trajajo nepretrgoma 24 ur do največ 7 dni. Čas opravljanja stražarske službe se šteje za delo v deljenem delovnem času. Delavcem, ki opravljajo stražarsko službo s prekinitvami, pripada dodatek skladno z 41. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor. Med 24-urno stražo lahko traja efektivno delo največ 12 ur, ki se obračunajo kot redno delo, ostalih 12 ur pa se šteje in obračuna kot pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določen kraju, skladno s 46. členom Kolektivne pogodbe za javni sektor. V primeru izrednega dogodka ali zaradi dokončanja začete naloge med stražo se lahko delovni čas izjemoma podaljša, pri čemer se ure, ki jih delavec opravi po že opravljenih 12 urah, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa. V tem primeru se število ur, ki se štejejo in obračunavajo kot pripravljenost za delo, zmanjša za število ur opravljenih preko polnega delovnega časa.

Predlagatelj je pred sodiščem prve stopnje sprožil dva kolektivna delovna spora, katerih zahtevka se deloma prekrivata oziroma se nanašata na isto pravno vprašanje. Dne 15. 11. 2012 je predlagatelj vložil predlog zaradi kršenja pravic pripadnikov Slovenske vojske iz kolektivne pogodbe za javni sektor zaradi kršenja 43., 44. in 45. člena, v katerem je uveljavljal, da je nasprotna udeleženka članom predlagatelja kršila pravico do izplačila nadur oziroma plače za delo preko polnega delovnega časa z dodatki za delo preko polnega delovnega časa, ponoči, v nedeljo in ob dela prostih dnevih ter da je nasprotna udeleženka dolžna članom predlagatelja v obdobju od 1. 8. 2008 dalje, ki so bili na delovnem mestu ali na določenem kraju preko polnega delovnega časa in so prejeli plačilo za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke osnovne plače, obračunati od osnovne plače bruto razliko med že obračunanim zneskom dodatka za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke in 100% urne postavke za vsako uro preko polnega delovnega časa ter zneske dodatkov za vsako uro preko polnega delovnega časa v višini 30% urne postavke, ponoči v višini 30% urne postavke, v nedeljo v višini 75% urne postavke in dela prostih dnevnih v višini 90% urne postavke, odvesti davek ter prispevke in izplačati še dolgovano neto razliko in zneske dodatkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila ur za čas stalne pripravljenosti do dneva vsakokratne vložitve zahtevka predlagatelja za izplačilo z dokazi ter izračunom dolga v roku 30 dni.

V navedenem sporu, ki se pred sodiščem prve stopnje vodi pod opr. št. X Pd 1623/2012, predlagatelj torej ni uveljavljal nezakonitosti splošnega akta delodajalca. V obravnavani zadevi pa je vložil predlog 19. 3. 2013, ko je že bil sprejet Pravilnik, ter tako v tej zadevi zahteva ugotovitev nezakonitosti dveh členov splošnega akta delodajalca. Gre torej za dva različna zahtevka, ki se med seboj ne prekrivata oziroma ni mogoče šteti, da je podana litispendenca kot negativna procesna predpostavka za dopustnost tožbe v smislu določbe tretjega odstavka 189. člena ZPP, zaradi česar bi bilo treba tožbo v kasneje začetem postopku zavreči. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 52. člena ZSPJS ob uveljavitvi novega plačnega sistema za javne uslužbence 1. 8. 2008 prenehal veljati Pravilnik tožene stranke o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi št. ... z dne 20. 11. 2002, ki je bil spremenjen s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika z dne 25. 11. 2004 in kasneje s spremembami Pravilnika z dne 30. 10. 2006. Prvi odstavek 52. člena ZSPJS namreč določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati vse določbe zakonov in drugih predpisov, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava, ki se urejajo s tem zakonom, razen določb področnih predpisov, ki urejajo napredovanje oziroma pridobitev nazivov, in določb področnih zakonov, ki določajo dodatek za stalnost javnim uslužbencem oziroma uradnikom s posebnimi pooblastili.

Citirani Pravilnik o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v sestavi št. ... z dne 20. 11. 2002 je v 9. alineji 9. člena določal, da za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, za čas obvezne pripravljenosti na domu in pripravljenosti za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju pripadajo delavcu dodatki in nadomestila, ki se obračunavajo v višini, določenim s sklepom Vlade RS. Dodatek za pripravljenost na delovnem mestu ali na določenem kraju je znašal 60% urne postavke, izračunane iz osnovne plače delavca brez dodatkov. Po 1. 8. 2008 tako ni več pravne podlaga za obračunavanje dežurstev in straže po prej veljavnem pravilniku tožene stranke iz leta 2002. ZSPJS je v prvem odstavku 32. člena določil, da javnim uslužbencem pripadajo za delo v delovnem času, ki je zanje manj ugoden, dodatki za: izmensko delo, delo v deljenem delovnem času, delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, delo ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik ter za delo preko polnega delovnega časa. Po drugem odstavku 32. člena ZSPJS se dodatki za izmensko delo, delo v deljenem delovnem času in delo v neenakomerno razporejenem delovnem času med seboj izključujejo. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZSPJS pripada javnim uslužbencem tudi dodatek za stalno pripravljenost. V skladu s četrtim odstavkom 32. člena ZSPJS pripadajo dodatki iz prvega in tretjega odstavka tega člena javnemu uslužbencu le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden, po določbi petega odstavka 32. člena ZSPJS pa se za javne uslužbence višina dodatkov iz tega člena določi s kolektivno pogodbo za javni sektor.

KPJS v 46. členu (dodatek za čas stalne pripravljenosti) določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za čas stalne pripravljenosti v višini 20% urne postavke osnovne plače. Javnemu uslužbencu se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas. Razlaga (KPJS) (Uradni list RS, št. 112-4869/2008) pa glede 46. člena KPJS določa, da pomeni pripravljenost dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti pisno odrejena. Višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.

KPJS določa tudi višino dodatkov iz prvega odstavka 32. člena ZSPJS in sicer v 41. členu določa dodatek za delo v deljenem delovnem času, ki po Razlagi KPJS (Uradni list RS, št. 20-807/2013) pripada javnim uslužbencem v višini 13% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, če prekinitev delovnega časa traja 2 uri ali več in se obračunava le za čas po prekinitvi dela. Po določbi 43. člena KPJS (dodatek za delo ponoči) znaša višina dodatka za delo ponoči 30% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, dodatek pa se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela ponoči. V skladu s 44. členom KPJS (dodatek za delo v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan) znaša višina dodatka za delo v nedeljo 75% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca, višina dodatka za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, pa znaša 90% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatki se obračunavajo le za čas, ko javni uslužbenec dela v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan. Dodatek za delo v nedeljo in dodatek za delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan, se med seboj izključujeta. V 45. členu pa KPJS določa dodatek za delo preko polnega delovnega časa, ki znaša 30% urne postavke osnovne plače javnega uslužbenca. Dodatek se obračunava le za čas, ko javni uslužbenec dela preko polnega delovnega časa.

ZSPJS in KPJS torej določata vrsto in višino dodatkov. Vsebinsko pa sta dežurstvo in straža v Slovenski vojski opredeljena v ZObr.

V skladu s prvim odstavkom 96. člena ZObr je dolžan delavec, ki poklicno opravlja delo na obrambnem področju, po odločitvi nadrejenega, zaradi potreb službe, opravljati delo v posebnih delovnih pogojih. Za posebne delovne pogoje se po drugem odstavku 96. člena ZObr šteje delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden, in delo v manj ugodnih delovnih pogojih ali z dodatnimi obremenitvami, med drugim tudi dežurstvo kot redna oblika dela oziroma dežurstvo, ki se odreja izjemoma, pripravljenost za delo oziroma dosegljivost in opravljanje straže. Po določbi 97.e člen ZObr (pripravljenost za delo) je pripravljenost za delo je čas, v katerem mora biti delavec, ki dela na obrambnem področju, v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Pripravljenost za delo se ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. V primeru, če mora delavec v času pripravljenosti za delo dejansko delati, se te ure dejanskega dela vštevajo v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Minister določi primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali na domu. Primere in način izvajanja pripravljenosti za delo v vojski določi načelnik generalštaba. Pripravljenost za delo na določenem kraju je izenačena s pripravljenostjo za delo na delovnem mestu.

V skladu s 97.d členom ZObr (dežurstva) se vojaškim osebam, ki opravljajo dežurstvo v skladu s pravili službe v Slovenski vojski, ure dežurstva štejejo v ure tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Dnevna delovna obveznost med dežurstvom ne sme presegati 12 ur. V primeru izrednega dogodka oziroma zaradi dokončanja začete naloge med dežurstvom iz prejšnjega odstavka se lahko delovni čas izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih vojaška oseba opravi po že opravljenih 12 urah, štejejo kot ure opravljene preko polnega delovnega časa. Po določbi 97.č člena ZObr (straža) trajajo straže praviloma nepretrgoma 24 ur. Vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, se šteje kot da delajo v deljenem delovnem času. Ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, se ne štejejo v delovni čas, ampak se štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu. Dnevna delovna obveznost med stražo ne sme presegati 12 ur. V primeru izrednega dogodka oziroma zaradi dokončanja začete naloge se lahko vojaški osebi delovni čas izjemoma podaljša, pri tem pa se ure, ki jih opravi po že opravljenih 12 urah dejanskega dela, štejejo kot ure, opravljene preko polnega delovnega časa. Opravljanje stražarske službe lahko traja neprekinjeno do največ sedem dni. Vojaške osebe imajo pravico do prekinitve za počitek na kraju, kjer se opravlja straža, s tem da se jim v redni delovni čas šteje 12 ur, preostalih 12 ur pa kot pripravljenost za delo.

Iz navedenega izhaja, da sta izpodbijani določbi Pravilnika tožene stranke v skladu z določbami ZSPJS in KPJS, ki se nanašajo na plačilo dežurstva in straže, ter z opredelitvijo dežurstva in straže, kot to določa ZObr. Predlagatelj zmotno zaključuje, da so zaradi določila prvega odstavka 52. člena ZSPJS prenehale veljati določbe ZObr, ki vsebinsko opredeljujejo dežurstvo in stražo v SV, saj iz določbe ZSPJS jasno izhaja, da se nanaša le na predpise, ki urejajo plače zaposlenih v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnostih ter drugih osebah javnega prava. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe na razlagi KPJS glede 45. in 46. člena KPJS oziroma pritožbeno zatrjevanje, da ne gre za dodatek, temveč za nadomestilo. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi opr. št. VIII Ips 99/2006 z dne 26. 6. 2007 pojasnilo, da ne gre za to, da se delo (opravila, zadolžitve) v času dežurstva in straže ne bi štelo kot delo. Gre za posebno obliko dela, vezano na naravo in organizacijo dela v vojski, ki utemeljuje tudi različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, in nadurnim delom, kolikor redno delo opravlja preko polnega delovnega časa (tretji odstavek 96. člena ZObr). Torej gre pri plačilu pripravljenosti za delo za dodatek in ne za nadomestilo, ki pripada delavcu, če ne dela. Določbi 2. in 3. člena Pravilnika nista nezakoniti oziroma v nasprotju s KPJS.

Predlagatelj izpostavlja, da je takšna ureditev plačila pripravljenosti za delo pripadnikov Slovenske vojske (SV), dežurstva in straže v SV, neustavna oziroma nezakonita ter v nasprotju z mednarodnimi pravnimi akti s področja človekovih pravic. Glede te pravne problematike je zavzelo stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 99/2006 z dne 26. 6. 2007, v kateri je obravnavalo pravno problematiko plačila za delo preko polnega delovnega časa in za čas dežurstva. Ugotovilo je, da je bilo nadomestilo za čas dežurstva in za obvezno prisotnosti na delovnem mestu v 16. in 17. členu takratnega pravilnika tožene stranke vsebinsko izenačeno in opredeljeno kot plačilo za čas dežurstva in straže oziroma dela na terenu, ki presega ure, opravljene kot redna delovna obveznost in eventualne nadure. Pri tem se čas takšne obvezne prisotnosti na delovnem mestu ni štel kot redna delovna obveznost. Takšna ureditev ni bila v nasprotju z določbami 40. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je predvideval možnost prerazporeditve delovnega časa, pa tudi ne v nasprotju z določbami Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa oziroma nove Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicujeta na Direktivo sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Navedena direktiva v 2. točki 2. člena določa, da se ne uporablja tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kakršne so oborožene sile ali policija, neizogibno nasprotujejo. Ni torej v nasprotju z navedenimi direktivami, ki so za Republiko Slovenijo postale neposredno zavezujoče šele po 1. maju 2004, ureditev, po kateri v navedenih službah, glede na njihove specifične zahteve, obvezna prisotnost na delu ni del delovnega časa, s tem da se sicer delo in prisotnost na delu organizirata tako, da se zagotovi varnost in zdravje delavcev (tretji odstavek 2. člena direktive 89/319/EGS). Takšno stališče je sodišče zavzelo že v sodbi VIII Ips 79/2004 z dne 21. 12. 2004. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tudi izpostavilo, da so bile navedene določbe Pravilnika o plačah in drugih prejemkih glede dodatka za nadurno delo v skladu z 2. točko 4. člena Evropske socialne listine (Zakon o ratifikaciji - Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 7/99) o priznavanju pravice do višjega plačila za nadurno delo. Hkrati je kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (KPNd - Ur. l. RS, št. 18/91 - 73/03), ki v tem delu velja tudi za delavce tožene stranke, v 3. alinei 2. točke 38. člena določila 30% dodatek za nadurno delo, istočasno pa je v 3. odstavku te točke določila, da ima delavec za čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu pravico do 60% nadomestila osnovne plače, skladno tej določbi pa je višino tovrstnega nadomestila določil tudi Pravilnik o plačah tožene stranke. Takšno znižano plačilo za dežurstvo oziroma prisotnost na delovnem mestu ni nezakonito, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi, št. U-I-321/02 (Ur. l. RS, št. 62/04). Zato je sodišče, glede na prikazano pravno ureditev, za čas prisotnosti na delu v času dežurstva in straže utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo denarnih zneskov nad 60% nadomestilom tožnikove osnovne plače, kot je bilo tožniku obračunano in izplačevano. Tako stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo pri odločanju o podobnih zadevah pod opr. št. VIII Ips 316/2004, VIII Ips 216/2005, VIII Ips 221/2005, VIII Ips 281/2005 in VIII Ips 366/2005. Za odločitev ni bistveno, da so bile odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije sprejete pred uveljavitvijo ZSPJS, saj gre za enaka izhodišča glede opredelitve vsebine dežurstva, straže ter pripravljenosti za delo v Slovenski vojski.

Zaradi specifike dela v vojski je sodišče prve stopnje tudi utemeljeno zavrnilo sklicevanje predlagatelja na odločitve Sodišča Evropske unije v zadevah Simap C-303/98, Jaeger C-151/02, Pfeiffer C-398/01 in Dellas C-14/04, saj je šlo za drugačno pravno problematiko, in sicer za primere dežurstev, ki jih delavci opravljajo v določenih socialnih in zdravstveno-socialnih zavodih ter službah reševanja, torej v službah, ki niso primerljive z organizacijo delovnega procesa v vojski.

Po razlagi 46. člena KPJS je višina dodatka za čas stalne pripravljenosti enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan. Niso pravno odločilno sklicevanje pritožnika na to, da naj bi nasprotna udeleženka v obrazložitvi predlaganega Aneksa št. ... h KPJS (A9) priznala, da pripadniki Slovenske vojske, ko imajo odrejeno stalno pripravljenost na drugem kraju, ne morejo biti plačani enako kot javni uslužbenci, ki so v stalni pripravljenosti doma. Kot izhaja iz podatkov v spisu, navedeni Aneks ni podpisan, niti ni razvidno, kdo ga je sestavil. Ne glede na navedeno pa je tudi v primeru, če bi potekalo pogajanje med socialnimi partnerji glede višjega dodatka za čas pripravljenosti na delo na določenem kraju oziroma na delovnem mestu, bistveno le to, da do spremembe višine dodatka ni prišlo, zato na podlagi predlogov aneksa ni mogoče šteti, da bi nasprotna udeleženka pripoznala predlog.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na ukaz načelnika Generalštaba št. ... z dne 23. 8. 2013, glede katerega predlagatelj ni izkazal, da ga ni mogel predložiti že v sojenju pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pa so pravno nepomembne navedbe v pritožbi. S tem v zvezi ukaz načelnika Generalštaba št. ... z dne 23. 8. 2013 v točki 3.4.1. določa, da se v SV za delo v izmenah šteje tudi opravljanje nalog, ki imajo določen nepremakljiv delovni čas in se opravljajo neprekinjeno v dvanajsturnih izmenah po določenem vzorcu (npr. dopoldan - popoldan - ponoči) in sicer stalne dežurne službe, intervencijske patrulje vojaške policije, organi varovanja objektov, ki so v uporabi MORS. Pri stalnih dežurnih službah namreč ne gre za poseben delovni pogoj - dežurstvo, zato pritožnik neutemeljeno izpostavlja, da gre pri dežurstvu za delo v izmenah.

Glede na obrazloženo, ko je torej dopustno različno plačilo efektivnega in neefektivnega dela v SV, so v celoti neutemeljene tiste pritožbene navedbe, ki zatrjujejo kršitev mednarodnih pravnih aktov s področja varstva človekovih pravic.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožene stranke ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti pritožbe tožene stranke niso odločilnega pomena (360. člen ZPP).

Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Odgovor nasprotnega udeleženca ni prispeval k odločitvi o pritožbi, zato nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.