Jedro

Če je upnica razširitev izvršbe na dolžničino plačo predlagala v roku dveh tednov po prejemu sklepa o izvršbi na dolžničino dobroimetje na računih pri organizacijah za plačilni promet oziroma v roku enega meseca po vložitvi izvršilnega predloga, ne da bi pri tem utemeljila potrebnost svojega ravnanja, ji dolžnica ni dolžna povrniti stroškov, ki so ji zaradi takega ravnanja nastali.

Upnica bi morala vsaj zatrjevati, pa tudi izkazati, da je bila vložitev samostojnega predloga za razširitev izvršbe tako kmalu po vložitvi izvršilnega predloga potrebna in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je v 1. točki izreka sodišče prve stopnje izvršbo, dovoljeno s sklepom z dne 17.11.2005, nadaljevalo z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem dolžničine plače, v 2. točki izreka pa je zavrnilo upničin predlog za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Proti 2. točki izreka takšnega sklepa se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožila upnica. V pritožbi je navedla, da so bili stroški predloga za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom potrebni, saj bi upnica nadaljevala izvršbo na denarna sredstva pri banki, če bi bile poizvedbe o dolžničinem premoženju neuspešne. Ne glede na navedeno pa je krivda zanje v celoti na strani dolžnice, ki svojega dolga ni pravočasno oziroma do danes sploh še ni poravnala. Po III. odstavku 34. člena ZIZ lahko upnica do konca izvršilnega postopka poleg oziroma namesto že dovoljenih sredstev in predmetov predlaga izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih, kar pomeni, da jih lahko predlaga naenkrat, lahko pa zaporedoma enega za drugim in pri tem ni omejena. Zaradi navedenega je sodišču druge stopnje predlagala, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi in samo odmeri nadaljnje izvršilne stroške kot tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča o nepotrebnosti nadaljnjih priglašenih izvršilnih stroškov je pravilna. Upnica resda lahko vse do konca izvršilnega postopka poleg oziroma namesto že dovoljenih sredstev oziroma predmetov predlaga izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih (III. odstavek 34. člena ZIZ), vendar pa ji za vsako razširitev ali preusmeritev izvršbe sodišče ni dolžno priznati nastalih izvršilnih stroškov. Dolžnik mora namreč upniku na njegovo zahtevo povrniti zgolj tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni (V. odstavek 38. člena ZIZ), o takšnih stroških pa v konkretnem primeru zaradi upničinega ravnanja ne moremo govoriti.

Upnica je namreč s samostojno vlogo predlagala razširitev izvršbe na dolžničino plačo v roku dveh tednov po prejemu sklepa o izvršbi na dolžničino dobroimetje na računih pri organizacijah za plačilni promet oziroma v roku enega meseca po vložitvi izvršilnega predloga, kar pa je po presoji drugostopnega sodišča tako kratko časovno obdobje, ki upničinemu ravnanju brez posebne utemeljitve ne daje elementa "potrebnosti", zahtevanega za odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov.

Upnica bi morala vsaj zatrjevati, pa tudi izkazati, da je bilo takšno njeno ravnanje (vložitev samostojnega predloga za razširitev izvršbe tako kmalu po vložitvi izvršilnega predloga) potrebno in iz katerih razlogov, česar pa v konkretnem primeru ni storila. To sedaj sicer zatrjuje v pritožbi (da bi nadaljevala z izvršbo na denarna sredstva, če bi se poizvedbe o dolžničinem premoženju izkazale za neuspešne), česar pa sodišče druge stopnje v tem pritožbenem postopku ne more upoštevati. Gre namreč za nedopustne pritožbene novote v smislu I. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, za katere upnica ni zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že pred sodiščem prve stopnje (pa tudi sicer niso takšne narave, da bi njeno ravnanje lahko opravičile).

V pritožbi je upnica zatrjevala še, da je krivda za nastale stroške v celoti na strani dolžnice, ki ji dolga še ni poravnala, kar pa na odmero nadaljnjih izvršilnih stroškov ne vpliva. Kriterij za naložitev upnikovih izvršilnih stroškov dolžniku po V. odstavku 38. člena ZIZ namreč ni krivda, temveč njihova potrebnost, ki pa tu ni bila ugotovljena, kot je bilo obrazloženo že zgoraj.

Pritožba upnice je tako v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ).

Ker upnica s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).