Jedro

Sodišče prve stopnje je zaključek o izkazanosti utemeljenega suma utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je bil utemeljen sum pravnomočno dognan s pravnomočnostjo obtožnice in da se tekom dosedanjega postopka ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na presojo o obstoju utemeljenega suma, saj tekom glavne obravnave izvedeni dokazi, katerih vsebino je povzelo v točkah 5 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, utemeljenega suma niso v ničemer omajali, temveč je le-ta bil kvečjemu potrjen z zaslišanjem prič.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega G. D. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila zagovornica. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, konkretnega pritožbenega predloga pa ne podaja, pač pa izraža prepričanje, da je nevarnost, da bo obtoženi na prostosti ponavljal kazniva dejanja, mogoče odpraviti le v forenzičnem psihiatričnem zavodu, kjer bi obtožencu nudili ustrezno zdravljenje, medtem ko je pripor zanj neustrezen ukrep.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP), ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. Kljub drugačnim trditvam zagovornice je namreč sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor, in sicer, da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost in begosumnost, kot tudi sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Sodišče prve stopnje je zaključek o izkazanosti utemeljenega suma utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je bil utemeljen sum pravnomočno dognan s pravnomočnostjo obtožnice in da se tekom dosedanjega postopka ni zgodilo nič, kar bi vplivalo na presojo o obstoju utemeljenega suma, saj tekom glavne obravnave izvedeni dokazi, katerih vsebino je povzelo v točkah 5 do 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa, utemeljenega suma niso v ničemer omajali, temveč je le-ta bil kvečjemu potrjen z zaslišanjem prič. S takim zaključkom, ki mu zagovornica pritožbeno ne nasprotuje, pritožbeno sodišče v celoti soglaša in šteje, da glede izkazanosti utemeljenega suma ni nobenega dvoma.

6. Glede na razloge v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo oceno, da je pri obtožencu izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost, pritožbeno sodišče nima pomislekov niti glede izkazanosti ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnosti, izpostavilo težo obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki se odraža v predpisani zaporni kazni v trajanju najmanj 15 let, ter način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bilo izvršeno očitano kaznivo dejanje, ko se obtožencu očita storitev kaznivega dejanja umora in poskusa umora, ki naj bi ju storil proti staršema, ki sta ga povabila k sebi domov, in naj bi ga izvršil medtem, ko sta starša spala. Kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo bojazen, da bi na prostosti ponovil kaznivo dejanje, pa je sodišče prve stopnje izpostavilo obtoženčeve negativne osebne lastnosti, saj je obtoženec izkazal veliko stopnjo agresivnosti, brutalnosti, zavržnosti in nekritičnosti, pa tudi odvisnost od prepovedanih drog ter v okolje in razmere, v katerih živi, ko dejansko nima urejenih življenjskih razmer.

7. Zagovornica v pritožbi izraža prepričanje, da je za obstoj subjektivnih okoliščin, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, bistvena ocena, ali je obtoženec v času storitve kaznivega dejanja sploh bil sposoben razumeti pomen svojega dejanja in obvladovati svoje ravnanje ter zatrjuje, da to vprašanje še vedno ni bilo razjasnjeno. Pri tem ponovno kritično primerja izvedenski mnenji psihiatrične stroke in ob sklicevanju na dognanja klinične psihologinje izraža mnenje, da v izvedenskih mnenjih ne gre le za majhne razlike, do katerih lahko pride zaradi drugačnih metod dela izvedencev, pač pa si mnenji izvedencev psihiatrične stroke tako nasprotujeta, da ni mogoče narediti zaključka o psihičnem stanju obtoženca v času storitve očitanih mu kaznivih dejanj, kar naj bi bila podlaga za oceno in obstoj subjektivnih okoliščin njegove ponovitvene nevarnosti, sodišče pa opisana nasprotja še vedno ni razčistilo. V zvezi s takimi navedbami je pritožbeno sodišče že v sklepu I Kp 13781/2021 z dne 13. 1. 2022 poudarilo, da subjektivno plat obtoženčeve ponovitvene nevarnosti v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP predstavljajo njegove osebnostne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi v primeru izpustitve na prostost ponovil kaznivo dejanje, ali dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi in da ne gre za odpravo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti v smislu kot ga prikazuje pritožnica, ampak predvsem za preprečitev obtožencu, da bi ponovil kaznivo dejanje ali dokončal poskušeno kaznivo dejanje. Iz zgoraj povzetih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti, pa jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo in celostno ugotovilo vse tiste okoliščine, ki so nujne za presojo obstoja ponovitvene nevarnosti. Pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti je tako neutemeljen.

8. Neutemeljeno pa je tudi zavzemanje zagovornice za to, da bi se sodišče moralo že v sedanji fazi postopka opredeliti do različnih ugotovitev izvedencev psihiatrične stroke. Kot je bilo že pojasnjeno v sklepu pritožbenega sodišča z dne 13. 1. 2022 je v skladu s procesnimi pravili vrednotenje in tehtanje dokazne vrednosti teh dokazov ter njihova dokončna dokazna ocena lahko prepuščena le fazi kazenskega postopka po opravljeni glavni obravnavi. Ocenjevanje posameznih dokazov v sedanji fazi postopka in ugotavljanje ali je izkazan tudi subjektivni element kaznivega dejanja tj. krivda obtoženega, bi presegalo meje postopka odločanja o tem, ali so priporni razlogi še podani.

9. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izkazan tudi priporni razlog begosumnosti, tak zaključek pa tudi prepričljivo obrazložilo. Zagovornica sicer ne nasprotuje ugotovitvi, da obtoženec na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ni prebival, pač pa meni, da ne drži, da naj bi živel na različnih neznanih lokacijah, saj je živel le pri I. G. in I. L. Takim trditvam nasprotuje izpovedba I. L., da je od njega šel zaradi ene punce, s katero se je zaštekal, zaradi česar pritožbeno sodišče nima razlogov za pomisleke o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj bi obtoženec živel na različnih neznanih lokacijah po širšem območju C. in Ž., kjer so mu različne neznane osebe nudile prostor za spanje. Poleg tega naj bi obtoženec več let preživel v tujini v različnih državah, kot npr. na Portugalskem, v Španiji in nazadnje tudi v Indiji, od koder se je vrnil v začetku lanskega leta. Četudi naj bi obtožencu pri bivanju v tujini potrditvah zagovornice pomagala starša, na kar v bodoče ne more več računati, je v nasprotju s pritožbenimi navedbami povsem realno pričakovanje, da bi obtoženec v primeru, če bi bil izpuščen na prostost, lahko odšel v tujino, da bi se izognil posledicam kazenskega postopka. Ni namreč mogoče spregledati, da obtožencu grozi visoka zaporna kazen v izogib kateri bi se lahko zatekel tudi v tujino in da zagrožena zaporna kazen predstavlja močno motivacijo, da poišče možnost za odhod v tujino tudi brez finančnih sredstev. Zato pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in bistvenih kršitvah določb kazenskega postopka v zvezi z izkazanostjo pripornega razloga begosumnosti.

10. V zvezi z zavzemanjem zagovornice, da naj bi se pripor zoper obtoženca izvajal v forenzičnem psihiatričnem zavodu, pa pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da je že v sklepih I Kp 13781/2021 z dne 30. 9. 2021 in 23. 11. 2021 pojasnjeno, da je obtožencu v priporu v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora v ... nudena vsa potrebna zdravstvena oskrba in da je v tej zvezi bil od 18. 3. 2021 do 30. 3. 2021 tudi hospitaliziran v Enoti za forenzično psihiatrijo v ... in bil kasneje premeščen v pripor, saj razlogov za nadaljnjo nastanitev v navedeni ustanovi ni bilo.

11. Ker so glede na navedeno pritožbene navedbe neutemeljene in ker se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o ugotovitvi danosti razlogov za pripor, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.