Jedro

Toženec je dolžan plačati tožnici 900.000,00 SIT odškodnine na račun negmotne škode, ki jo je tožnica utrpela ob tem, ko je toženec z zlorabo svojega položaja prizadel njeno spolno nedotakljivost.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem (ugodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 900.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2004 dalje do plačila na račun negmotne škode, ki jo je tožnica utrpela ob tem, ko je toženec z zlorabo svojega položaja prizadel njeno spolno nedotakljivost. Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da so zneski, prisojeni po posameznih odškodninskih postavkah, previsoki tako glede na obstoječo sodno prakso kot glede na tožničine posledice. Za te posledice namreč ni izkazano, da bi bile hude, zato je po mnenju pritožbe smisel materialnega zadoščenja v konkretni zadevi presežen. Pritožuje se tudi glede obresti, ker bi morale po mnenju pritožbe te pričeti teči šele z dnevom izdaje sodbe, ker je bila višina škode določena šele s sodbo in je zato tudi zamuda lahko nastala šele takrat. Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi povsem pavšalno in neargumentirano zatrjuje, da odškodnina, ki jo je sodišče prisodilo v obravnavanem primeru, presega okvire obstoječe sodne prakse v podobnih primerih in da za posledice ni izkazano "da bi bile tako hude". Kateri so primeri iz sodne prakse, ki naj bi to njeno trditev potrjevali, pritožba ne pove, kot tudi ne, katere posledice (ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo na strani tožnice v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) pri tožnici v resnici niso izkazane ali so bile prevrednotene. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljene dejanske okoliščine prisojena odškodnina ni previsoka. Je v skladu tako z načelom individualizacije odškodnin, to je upoštevaje posebnosti tožničinega primera, kot tudi pravilno umeščena v okvire sodne prakse, saj mora sodišče pri odmeri odškodnine paziti na pravilno razmerje med različnimi obsegi škod pri posameznih oškodovancih. Odmera pravične denarne odškodnine mora temeljiti na oškodovančevem občutku moralnega zadoščenja, ki učinkuje kot protiutež njegove prizadetosti zaradi povzročene nepremoženjske škode (prim. VSS II Ips 387/98). V obravnavanem primeru, je sodišče ugotovilo tožničino prizadetost zaradi 8 mesecev trajajočega spolnega nadlegovanja toženca, ki ga je tožnica toliko časa prenašala zaradi svoje podrejenosti na delovnem mestu . Glede na posledice, ki jih je tožnica opisala in jih je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe, in upoštevajoč razmerje z drugimi oškodovanci, ki so škodo utrpeli zaradi različnih oblik spolnega nasilja, je tudi po oceni pritožbenega sodišča prisojena odškodnina primerna.

Utemeljena pa ni niti pritožba glede začetka teka obresti. Po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Slovenije z dne 26.6.2002, ki se v sodni praksi slovenskih sodišč dosledno uporablja, tečejo zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo že od zamude dalje in ne šele od takrat, ko višino odškodnine za negmotno škodo odmeri sodišče. Odškodninska obveznost se namreč šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 2. odst. 350. čl. ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni našlo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.