Jedro

Zgolj dejstvo, da štipendiranec ni zaključil šolanja, ne predstavlja podlage za njegovo obvezo vračila štipendije.

Izrek

Zavrne se pritožba in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za vračilo štipendije v znesku 838.578,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni izdalo zamudne sodbe, saj tožena stranka v roku 30 dni ni odgovorila na tožbo. Izvensodna poravnava ni bila sklenjena v nasprotju s prisilnimi predpisi, zaradi česar tudi ni nična. Poravnava predstavlja namreč obligacijsko razmerje, v okviru katerega sta se pravdni stranki dogovorili o svojih pravicah in obveznostih; predpisa, ki bi preprečeval sklenitev le-te, pa v času sklepanja pogodbe ni bilo. Sklenjena je bila na podlagi 35. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 29/93) in se je nanašala na obveznosti tožene stranke, ki so izhajale iz odločbe o štipendiranju z dne 10.10.1992, ta pa je bila izdana na podlagi določb Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 24/91). Obveznost vračanja štipendije izhaja iz 31. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 24/91). Upoštevaje to dejstvo je potrebno pri presoji medsebojnih obveznosti, uporabiti tisti predpis, ki je veljal v času nastanka razmerja. Ustavno sodišče je s svojo odločbo razveljavilo 35. člen Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 29/93), ni pa ga odpravilo. Izvensodna poravnava ima pravno podlago v 210. členu ZOR in ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti, je zato dolžna vrniti prejeta sredstva na podlagi 210. člena ZOR. Pritožbeno sodišče naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži toženi stranki, poleg plačila pravdnih, še povračilo stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi sklenjene izvensodne poravnave z dne 17.3.1999, ki sta jo pravdni stranki sklenili na podlagi 36. člena Pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 29/93) in gre torej za povrnitev sredstev šolanja iz naslova republiške štipendije. Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito in pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na odločbo ustavnega sodišča, po kateri pristojni minister nima zakonskega pooblastila za določitev meril in pogojev za vrnitev štipendije. Neglede na to, da gre za razveljavitveno odločbo in velja od dne 28.6.2001 dalje, pa ima učinek tudi v predmetni zadevi, saj gre za razmerje, o katerem ni bilo pravnomočno odločeno (44. in 45. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki je veljal v času sklenitve sporne poravnave, je v 1097. členu določal, da je poravnava nična, če temelji na napačni veri obeh pogodbenikov, da obstaja pravno razmerje, ki ga v resnici ni in če brez te napačne vere med njima ne bi bilo spora ali negotovosti. Pravdni stranki sta z navedeno poravnavo uredili razmerje, ki naj bi imelo podlago v Pravilniku o štipendiranju, ta pa je bil z ustavno odločbo razveljavljen v delu, ki je določal merila in pogoje za vrnitev štipendije. Pravno razmerje, glede katerega je bila sklenjena poravnava, torej ni obstajalo.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je predstavljala podlago izvensodne poravnave neupravičena pridobitev toženca, ker naj bi odpadla podlaga za izplačilo štipendije, saj tožena stranka ni zaključila šolanja. Tožena stranka je namreč prejemala takoimenovano republiško štipendijo, ki je izrazito socialne narave (njen namen je predvsem omogočiti šolanje tistim dijakom, ki nimajo dovolj denarnih sredstev). Pravica do štipendije in predpostavke za njeno vračanje niso bile določene s pogodbo, temveč je o pravici do štipendije odločal javni zavod z upravno odločbo po pravilih upravnega postopka. Štipendija je bila tožencu dodeljena po kriterijih, ki jih je moral izpolnjevati ob dodelitvi štipendije. Zato zgolj dejstvo, da toženec ni končal šolanja, ne predstavlja situacije iz 4. točke 210. člena ZOR.

Sodišče prve stopnje tudi pravilno ni izdalo zamudne sodbe, saj ni bil podan pogoj iz 4. točke 1. odstavka 318. člena Zakona o pravdnem postopku. Iz dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka (priloga A2) je namreč razvidno, da je bila poravnava sklenjena glede neobstoječega pravnega razmerja, kar je v nasprotju s tožbenim zahtevkom, za katerega tožeča stranka trdi, da je oprt na veljavno poravnavo.

Ker tako niso podane v pritožbi zatrjevane kršitve in tudi ne tiste, ki jih mora pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, je bilo potrebno zavrniti neutemeljeno pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).