Jedro

Tožnik se tako lahko sklicuje le na svojo posest spornih nepremičnin, ki je trajala od sklenitve pogodbe 1968. leta do nacionalizacije v 1973. letu (po tem času je ni mogoče upoštevati, ker družbene lastnine ni bilo mogoče priposestvovati - čl. 29 ZTLR) To pa je za priposestvovanje prekratka doba, neglede na kvaliteto posesti (čl. 28 ZTLR).

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je z izpodbijano sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek, da je tožena stranka za parc. št. 3119, 3120/2, 3128/2, 3130/3, 3130/2 in 3127, dolžna izstaviti listino, na podlagi katere se bo tožnik v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik, ker je vse navedene parcele priposestvoval še pred nacionalizacijo v letu 1973. Po ugotovitvah pritožbenega sodišča tožnik ni dokazal, da bi bil njegov pravni prednik I. Č. tudi dobroverni posestnik spornih parcel. Od sklenitve kupoprodajne pogodbe s Č. v l968. letu, do nacionalizacije 1973. leta, torej v 5 letih, pa tožnik teh parcel tudi ni mogel priposestvovati.

Tožnik je proti tej odločitvi pritožbenega sodišča vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji zatrjuje, da sta obe nižji sodišči napačno odločili o priposestvovanju spornih parcel. Tožnikov pravni prednik I. Č. je imel tudi sporne parcele dolga leta v dobroverni posesti. Njegovo priposestvovalno dobo je po 30. čl. ZTLR potrebno prišteti tožnikovi priposestvovalni dobi. Tožnik je zato sporne parcele vsekakor priposestvoval ter je zavrnilna odločitev pritožbenega sodišča nepravilna. Revizijsko sodišče naj jo zaradi tega ali zanj ugodno spremeni ali pa razveljavi obenem s prvostopno sodbo ter vrne zadevo drugemu senatu prvega sodišča v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki in javnemu tožilcu Republike Slovenije (čl. 390/1 ZPP), vendar se o njej nista izjavila.

Revizija ni utemeljena.

Prvostopno in drugostopno sodišče sta ugotovili, da v tej pravdi sporne parcele niso bile predmet kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 1968. leta sklenila I. Č. kot prodajalec in tožnik kot kupec, ker jih tudi I. Č. pred tem ni kupil od prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov. To so dejanske ugotovitve, katerih pravilnosti revizijsko sodišče ne more več preizkušati (čl. 385/3 ZPP). O pravilnosti materialnopravne odločitve pritožbenega sodišča zato lahko odloči le ob upoštevanju teh odločilnih dejanskih ugotovitev. Na tej podlagi pa tudi revizijsko sodišče lahko pride le do zaključka, da je tožnikov tožbeni zahtevek neutemeljen in da je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna.

Če I. Č. spornih parcel ni prodal tožniku, ker jih poprej tudi sam ni kupil in torej ni bil dobroverni posestnik teh parcel, ne more biti govora o vštevanju njegove priposestvovalne dobe v tožnikovo priposestvovalno dobo v smislu 2. odst. 30. člena ZTLR (Ur.l. SFRJ št. 6/80 in 36/90, ki ga smiselno še uporabljamo). Tožnik se tako lahko sklicuje le na svojo posest spornih nepremičnin, ki je trajala od sklenitve pogodbe 1968. leta do nacionalizacije v 1973. letu (po tem času je ni mogoče upoštevati, ker družbene lastnine ni bilo mogoče priposestvovati - čl. 29 ZTLR). To pa je za priposestvovanje prekratka doba, neglede na kvaliteto posesti (čl. 28 ZTLR). Tožnik zato s priposestvovanjem ni postal lastnik spornih zemljišč in v tem svojstvu neutemeljeno toži na izstavitev listine, da se tudi v zemljiški knjigi vpiše kot lastnik. Izpodbijana zavrnilna sodba pritožbenega sodišča je iz navedenih razlogov materialnopravno popolnoma pravilna in iz tega razloga vložena revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesne kršitve, na katero pazi po uradni dolžnosti (čl. 386 ZPP). Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe.

Sklep o revizijskih stroških je obsežen v zavrnilni sodbi o glavni stvari in temelji na 154. čl. ZPP.