Jedro

Odmera višine pravične denarne odškodnine za škodo, nastalo v prometni nezgodi (pretres možganov, razpočna rana na glavi, zvin vratnega in ledvenega dela hrbtenice).

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvo sodišče je toženo stranko obsodilo na plačilo 2,202.247,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov.

Toženi stranki je še naložilo povrnitev 185.632,00 SIT tožniku nastalih pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov. Višji tožbeni zahtevek za 900.000,00 SIT je zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu zahtevku in z povrnitvijo pred sodiščem prve stopnje vseh zaznamovanih pravdnih stroškov z obrestmi. Zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov. Bistveni pritožbeni razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Tožena stranka pritožbenega odgovora ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99) je sodišče druge stopnje postopek nadaljevalo na podlagi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 20/90 in 27/90 - v nadaljevanju: ZPP), saj je bila izpodbijana sodba izdana pred uveljavitvijo novega zakona.

Kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP), v pravdi ni bilo.

Predmet pritožbenega preizkušanja je izpodbijani zavrnilni del sodbe, s katerim prvo sodišče ni v celoti ugodilo zahtevku na plačilo pravične denarne odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi škodnega dogodka (prometna nezgoda).

Ugotovljenega obsega škode pritožba niti ne izpodbija, pri odločanju o pritožbi pa tudi ni nastal opravičen dvom o resničnosti teh dejstev, na katera se opira prva sodba.

Pritožba se tako spušča le v odmero pravične denarne odškodnine.

Materialnopravno izhodišče obravnavanih pritožbenih trditev je v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem oškodovancu pripada taka denarna odškodnina, ki naj mu omogoči satisfakcijo.

Da bi prisojena denarna odškodnina ustrezala pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, mora sodišče ob odločanju o njej upoštevati tako stopnjo bolečin in njihovo trajanje kot tud pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za negmotno škodo. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče, ob odločanju o konkretni vsebini pravnega standarda pravične odškodnine, ne more. Le tako se lahko skozi prisojeni znesek namreč izrazi pomen in namen odškodnine za negmotno škodo.

V škodnem dogodku je tožnik utrpel pretres možganov, razpočno rano na glavi, zvin vratnega in ledvenega dela hrbtenice.

Iz prvostopnih ugotovitev glede telesnih bolečin in neugodnosti tako izhaja, da je tožnik trpel bolečine, prikazane strnjeno, v obdobju osem tednov in deset dni, občasne zmerne bolečine pa je, in jih bo trpel pri prisilnih držah, fizičnih obremenitvah, daljših vožnjah in spremembah vremena. Zdravljenje so spremljale tudi neugodnosti (3 dni hospitalizacija, 9 x pregledi, 4 x rtg slikanje, nošenje brisače okoli vratu, 16 x fizikalna terapija, vaje doma, jemanje analgetikov in stalež v trajanju dveh mesecev in pol).

Ob upoštevanju ugotovljenih telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, dejstva da je bil tožnik ob nastanku škode star šele 21 let in dejstva, da se bodo bolečine tudi v bodoče pojavljale, je prvo sodišče s prisojo zneska 1,000.000,00 SIT odmerilo tožniku odškodnino povsem v skladu s kriteriji iz 200. člena ZOR in določbo 203. člena istega zakona. Prisojo višje odškodnine ne opravičuje niti pritožbeno izpostavljen poklic tožnika, saj je prvo sodišče upoštevalo obstoj bodočih bolečin pri fizičnih obremenitvah, niti pogostost popoškodbenih glavobolov.

Tožnik primarnega strahu ni utrpel. Prestajal pa je sekundarni strah v trajanju osmih tednov v času zdravljenja. Pritožbeno izpostavljena bodoča zaskrbljenost za izid zdravljenja pa nima podlage v izvedeniškem mnenju, saj je zaradi ugodnega poteka rehabilitacije strah pri oškodovancu izzvenel. Zato strah pred hitrejšim razvojem degenerativnih sprememb ne opravičuje prisoje višje odškodnine, saj je sodišče za to obliko negmotne škode ugotovljena dejstva pravilno ovrednotilo.

V zadostni meri je bila upoštevana zahteva zakonodajalca po individualizirani odmeri denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Tožniku je ostala blago zmanjšana in boleča gibljivost vratnega in ledvenega dela hrbtenice.

Manj je sposoben za vsa dela, pri katerih so izraženi večji fizični napori, prisilna drža trupa, ter dela s potiskanjem in dvigovanjem bremen. Zaradi pretresa možgan pa je bolj razdražljiv, slabše pomni in je zato slabše sposoben za učenje, je raztresen in tudi reagira agresivno. Več naporov bo moral vlagati tako pri svojem poklicnem delu (modelar oziroma po pritožbenih navedbah sedaj trgovski potnik), športnih udejstvovanjih kot pri ljubiteljskih dejavnostih. Vendar kljub izpostavljenemu dejstvu, da mora tožnik pri zahajanju v družbo opustiti prireditve povezane s hrupom in neugodnimi klimatskimi pogoji, da mora pri igrah vseskozi paziti na omejeno gibljivost, da je moral opustiti vožnjo z motorjem in da bo oviran pri igri z otroci, ko jih bo imel, ter pri domačih opravilih, prisoja višje odškodnine ne bi bila pravno pravilna, saj je vendar tožnikova gibljivost le blago zmanjšana. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine namreč ustreza prvostopno določena odškodnina v višini 800.000,00 SIT.

Ker ni podan niti pritožbeno uveljavljan razlog, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in prvostopno sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi (368. člen ZPP).

Pritožbeni očitek, da prvo sodišče tožniku ni priznalo vseh stroškov, ni utemeljen, saj so bili odmerjeni kot potrebni vsi priglašeni stroški, tako po temelju kot po višini.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora sam nositi stroške, ki so mu nastali z vložitvijo obravnavanega pravnega sredstva (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 154. členom istega zakona).