Jedro

Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval, da se vzpostavi prejšnje posestno stanje na nepremičnini, s tem, da toženca zasujeta jamo dolžine treh metrov, širine dveh metrov in globine enega metra. Tožnik pa v tožbenem zahtevku ni zahteval, da toženca iz nepremičnine med javno cesto in betonsko škarpo odstranita kup oziroma nasuti material in betonski pokrov. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku nuditi pravno varstvo tudi v tem delu, ker iz njegove trditvene podlage izhaja, da sta toženca tudi na ta način motila tožnikovo posest.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdne stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna v roku osmih dni vzpostaviti prejšnje posestno stanje na parceli št. 206/6 k.o. X1, s tem, da ob jugovzhodni meji te parcele, ki meji s parcelo št. 209/1 k.o. X, zasujeta jamo dolžine treh metrov in širine dveh metrov in globine enega metra ter vzpostavita stanje, kot je bilo pred samovoljnim posegom tožencev dne 23. 10. 2015 (točka 1/1) in da se tožencema prepoveduje v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest tožnika na nepremičnini (točka 1/2). Sodišče je ugotovilo, da je tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva le zasutje jame, ni pa predmet tega postopka in tožbenega zahtevka odstranitev materiala iz nepremičnine ali kakršno koli ravnanje v zvezi z betonskim pokrovom na jašku in kupom, ki se nahaja na nepremičnini. Izvedeni dokazni postopek po mnenju sodišča prve stopnje ni potrdil navedb tožnika, da sta toženca 23. 10. 2015 izkopala jamo v velikosti treh metrov in širine dveh metrov in globine enega metra na nepremičnini in tudi ne, da bi tožnik ta del uporabljal za parkiranje in obračanje avtomobilov.

2. Tožnik v pritožbi zatrjuje, da sta toženca storila motilno dejanje 23. 10. 2015, ko sta na nepremičnini izkopala jamo. Del izkopanega materiala sta z bagrom premetala na zgornji del tožnikovega dvorišča, kar potrjujejo fotografije A3, A20, B7 in B9, kar je predmet drugega postopka, preostali izkopani material pa je ostal ob izkopani jami neporavnan, kar potrjujejo fotografije A4, A5, A6, A7, A19, B4, B6 in B8. Tožnik je v izpovedbi pojasnil, da je na mestu, kjer stoji bager (fotografije A8, A9 in A10) parkiral, kar mu je sedaj onemogočeno zaradi izkopane jame. Tožnik je na fotografiji B8 pokazal, kje se nahaja jama, na fotografiji B6 pa označil mesto izkopane jame. Pojasnil je tudi, da je motilno ravnanje tudi nasutje peska, ki je posledica izkopane jame, kar je označeno na fotografiji B6. Sodišče v sklepu ugotavlja, da ob ogledu ni videlo jame, pri tem pa ne upošteva, da je bil ogled opravljen leto in pol po motilnem ravnanju, zato se je stanje spremenilo in se je jama nekoliko posedla in zarasla. Fotografije A4, A5, A18 in A19 potrjujejo motilno ravnanje in izkop jame. Sodišče je ugotovilo, da tožnik ne more parkirati med betonsko škarpo in javno cesto zaradi kupa, ki je naložen na spornem delu nepremičnine. Tožbeni zahtevek je zavrnilo iz razloga, ker se je tožnik pri posestnem varstvu omejil zgolj na zasutje jame. Tožnik je v tožbenem zahtevku navedel, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje, v trditveni podlagi pa tudi, da je onemogočen v parkiranju med javno cesto in betonsko škarpo. Ni sporno, da sta toženca avgusta 2015 na ta del zemljišča nasula zemljo, katero je tožnik poravnal in vzpostavil prvotno stanje, nato pa sta toženca 23. 10. 2015 del te nasute zemlje in domnevnega gradbenega materiala, ki ga naj bi tožnik pomešal z njuno zemljo odrinila nazaj na tožnikovo parcelo. Drugotoženec na fotografiji B6 ni znal pojasniti, za kakšen gradbeni material gre, trdil je zgolj, da je pomešan z zemljo. Prvotoženec pa na fotografijah ni znal pokazati, kje se nahaja gradbeni material. Zatrjevanje tožencev, da je tožnik nasul gradbeni material na nepremičnino, je bil izgovor za njuno motilno ravnanje, s katerim sta izkopala jamo oziroma da sta domnevno gradbene odpadke tožnika odmaknila nazaj na njegovo parcelo.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev, zahtevata pa tudi, da jima tožnik povrne pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče odloča v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval, da se vzpostavi prejšnje posestno stanje na nepremičnini, s tem, da toženca zasujeta jamo dolžine treh metrov, širine dveh metrov in globine enega metra. Tožnik v tožbenem zahtevku ni zahteval, da toženca iz nepremičnine med javno cesto in betonsko škarpo odstranita kup oziroma nasuti material in betonski pokrov. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo tožniku nuditi pravno varstvo tudi v tem delu, ker iz njegove trditvene podlage izhaja, da sta toženca tudi na ta način motila tožnikovo posest. Besedilo tožbenega zahtevka, da tožnik zahteva vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja se nanaša na zasutje jame, ne pa na odstranitev kupa oziroma materiala in betonskega pokrova.

6. Nasuti material na zgornjem delu nepremičnine (fotografije A3, A20, B7), je predmet drugega postopka, kot to navaja tudi tožnik. Nasuti material ne dokazuje, da sta toženca izkopala jamo, ob upoštevanju drugih dokazov. Tožnik je v postopku zatrjeval in predložil fotografije, da je pred zatrjevanim motenjem parkiral vozila na mestu, kjer je viden bager od tožencev. Te fotografije (npr. A10) ne potrjujejo, da bi se posestno stanje na nepremičnini spremenilo po zatrjevanem motenju. Sodišče prve stopnje je na ogledu ugotovilo, da je betonski pokrov obstajal že pred zatrjevanim motilnim dejanjem in da na nepremičnini ni jame, kot to zatrjuje tožnik, kar prepričljivo potrjujejo tudi fotografije iz ogleda.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec parkiral vozila (tudi) med betonsko škarpo in javno cesto, da pa ni parkiral do betonskega pokrova2. Posebej izpovedbe prič, ki jih je predlagal tožnik, so bile neprepričljive in v medsebojnem nasprotju in v nasprotju s trditvami in izpovedbo tožnika, glede izkopa jame in parkiranja, čeprav te priče uporabljajo oziroma so uporabljale nepremičnino za parkiranje. Sodišče prve stopnje je izpovedbe teh prič povzelo v sklepu, v nadaljevanju pa je te izpovedbe podrobno dokazno ocenilo in pravilno ugotovilo, da so njihove izpovedbe neprepričljive. Tudi predložene fotografije, ki jih pritožba znova izpostavlja, do katerih se je sodišče prve stopnje v sklepu podrobno opredelilo, ne potrjujejo, da je bila izkopana jama. Prav nasprotno. Te fotografije potrjujejo, da je spodnji del zemljišča na nepremičnini v isti ravnini z javno cesto, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje na ogledu3. V pritožbi tožnik zatrjuje, da se je stanje v času ogleda, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, v naravi zaradi poteka časa spremenilo, ker je prišlo do posedanja. Glede na velikost jame, kot jo zatrjuje tožnik, posedanje zemljišča ni moglo bistveno vplivati na stanje na nepremičnini, čeprav je sodišče prve stopnje ogled opravilo leto in pol po zatrjevanem motenju. Še posebej fotografije iz ogleda potrjujejo, da na nepremičnini ni bila izkopana jama, da pa parkiranje tožnika med škarpo in javno cesto otežuje kup (materiala). Tudi glede položaja betonskega pokrova4 se stanje po zatrjevanem motilnem dejanju ni spremenilo, sodišče pa se je v tem delu (tako glede izkopa jame, betonskega pokrova in parkiranja vozil na spornem delu nepremičnine) utemeljeno oprlo (tudi) na izpovedbo M. N.5, ki je znanec pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je tudi na podlagi neskladnosti izpovedb prič, ki jih je predlagal tožnik, prepričljivo pojasnilo razloge, zaradi katerih ne sledi trditvam tožnika o spremenjenem načinu parkiranja nad betonsko škarpo6. 8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa glede na vsebinske razloge ni bistveno prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, zato pravdne stranke krijejo same vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 V nadaljevanju nepremičnina. 2 Podrobneje glej 30. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje in fotografije C3, C4 in C6. 3 Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, s katerimi pojasnjuje, da iz fotografije A19 ni mogoče ugotoviti, ali je bila na nepremičnini izkopana jama. 4 Za katerega tožnik trdi, da je bil prestavljen, kar pa ni predmet tožbenega zahtevka, saj tožnik zahteva le, da se zasuje jama. 5 Podrobneje glej 31. in 32 tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje. 6 Podrobneje glej 33. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje, v katerem so podrobno dokazno ocenjene nasprotujoče in neprepričljive izpovedbe prič o (spremenjenem) načinu parkiranja vozil. S stopnjo prepričanja pa je bilo dokazano, da so neresnične trditve tožnika, da sta pred zatrjevanim motenjem na poti lahko vzporedno parkirali dve vozili in da je bilo prostora še tretje vozilo, ki je lahko peljalo mimo teh vozil.