Jedro

Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da neto tlorisna površina tožnikove nameravane novogradnje znaša 236,5 m2, tožnik pa zatrjeval, da znaša 212,10 m2. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podatek o neto tlorisni površini objekta povzela iz podatkov PGD (stran 7 vodilne mape), podatek, ki ga navaja tožnik, pa ni neto tlorisna površina, pač pa uporabna površina objekta, česar ne gre enačiti. To pomeni, da določitev neto tlorisne površine objekta v izpodbijani odločbi ni bila arbitrarna, pač pa izhaja iz podatkov PGD, kar je tožena stranka tudi utemeljila.

Za izračun komunalnega prispevka ni pomembno, ali bo tožnik priključen na komunalna omrežja, ki so na voljo, pač pa je pomembno, katera omrežja so mu na razpolago, da jih lahko uporabi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Občina Cerknica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v skupnem znesku 7.656,55 EUR ter določila, da ga mora poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ navedel, da je Upravna enota Cerknica za tožnika, kot investitorja novogradnje enostanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 6/3 k.o. ..., vložila vlogo za izdajo odločbe za plačilo komunalnega prispevka. K vlogi je priložila vodilno mapo projektne gradbene dokumentacije (v nadaljevanju PGD). Prvostopenjski organ je pojasnil, da je pri odmeri komunalnega prispevka izhajal iz določb 6. člena Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč na območju Občine Cerknica (Uradni list RS, št. 81/2013, 69/2014, v nadaljevanju Odlok). Ugotavljal je, ali je tožniku omogočena uporaba obstoječe komunalne opreme, ali povečuje neto tlorisno površino objekta, ali spreminja njegovo namembnost in ali se predvideni objekt nahaja na stavbnem zemljišču, kjer se izboljšuje opremljenost s komunalno opremo. Po določbi 7. člena Odloka je cena opremljanja kvadratnega metra parcele objekta za naselje A. 8,50 EUR/m2, cena opremljanja kvadratnega metra neto tlorisne površine v tem naselju pa 46,43 EUR/m2. Faktor dejavnosti se za posamezne vrste objektov določi glede na dejavnost v objektu. Tako določene cene se, skladno z določbo 9. člena Odloka, indeksirajo ob uporabi povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru GZS. Prvostopenjski organ je ugotovil, da gre v obravnavanem primeru za novogradnjo. Kot površino parcele objekta je upošteval 673 m2, pri tem pa pojasnil, da je bil za preostalo površino parcele komunalni prispevek že plačan po odločbi, št. 410-5/2013 z dne 22. 8. 2013, in sicer ob gradnji hleva površine 387 m2. Nadalje je upošteval, da znaša neto tlorisna površina objekta 236,5 m2, kot faktor dejavnosti pa upošteval faktor 0,8, ker gre za enostanovanjsko stavbo.

2. Tožnik se z odločitvijo ni strinjal in je zoper prvostopenjsko odločbo vložil pritožbo, o kateri je odločil Župan Občine Cerknica (v nadaljevanju drugostopenjski organ), ki je pritožbo zavrnil, prav tako zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Tožnik je oporekal ugotovljeni površini parcele objekta in neto tlorisni površini objekta, poleg tega pa še navajal, da je sam izvedel vodovodni priključek in dovoz ter da objekt ne bo priklopljen na elektro omrežje, predvidena pa je gradnja nepretočne greznice, kar pomeni, da komunalne infrastrukture ne bo koristil. Drugostopenjski organ njegovim pritožbenim navedbam ni sledil. Pojasnil je, da Odlok o prostorskem načrtu Občine Cerknica (Ur. list RS, št. 48/12, 58/13, 1/14, 76/14, v nadaljevanju OPN) v tretjem odstavku 79. člena določa, da se minimalna velikost parcele, ki je namenjena za gradnjo prostostoječih eno in dvostanovanjskih stavb ter počitniških hišic določi tako, da se skupna tlorisna površina osnovne stavbe pomnoži s faktorjem 2,5. 80. člen OPN dopušča delitev ali združevanje zemljiških parcel, namenjenih gradnji, pod pogojem, da se nove parcele oblikujejo skladno z OPN ter da imajo zagotovljen dovoz in dostop do javne ceste. Nezazidanih stavbnih parcel ni dopustno deliti, če po obliki, legi in velikosti ne ustrezajo kriterijem za samostojne parcele. V vodilni mapi PGD je gradbena parcela za tožnikovo nameravano gradnjo predvidena v izmeri 531 m2 tako, da sta iz celotne površine parcele izločena del parcele namenjen gradnji hleva v izmeri 387 m2 in manjši del na severni strani v izmeri 142 m2. Ta del pa po obliki, legi in velikosti ne ustreza kriterijem samostojne parcele, namenjene gradnji. Zato se je pri odmeri komunalnega prispevka od celotne površine parcele 6/3 k.o. ..., ki je 1060 m2, odštela le površina hleva v izmeri 387 m2, za katero je tožnik že plačal komunalni prispevek. Preostanek površine parcele v izmeri 673 m2 se je štel za relevantno površino parcele objekta in s tem za podlago za odmero komunalnega prispevka. Tožnik je tudi oporekal upoštevani neto tlorisni površini objekta in zatrjeval, da je ta po PGD predvidena v izmeri 212,10 m2 in ne v izmeri 236,5 m2, vendar pa je slednja površina razvidna prav iz PGD in je bila zato upoštevana pri izračunu. Glede tožnikovega zatrjevanja, da je že sam izvedel vodovodni priključek in priključek na cesto, da ima predvideno gradnjo nepretočne greznice in da priklop na elektro omrežje ni predviden, pa je drugostopenjski organ pojasnil, da Odlok v 6. členu določa, da se pri določitvi meril in pogojev za obračun komunalnega prispevka upošteva ali je investitorju omogočena uporaba obstoječe komunalne infrastrukture, ne pa tudi ali bo to infrastrukturo uporabljal. 3. Tožnik se s sprejeto odločitvijo ne strinja in v tožbi smiselno ponavlja pritožbene navedbe. Navaja, da je tožena stranka pri odmeri komunalnega prispevka ravnala nezakonito, saj je pri izračunu uporabila napačne podatke in ni upoštevala Odloka. Vsi podatki o objektu in parceli so razvidni iz PGD. Tožena stranka je kot neto tlorisno površino objekta upoštevala površino 236,5 m2, četudi je iz PGD razvidna površina 212,10 m2, s tem pa odločila v nasprotju s 1. točko prvega odstavka 50. člena OPN in prekoračila svoja pooblastila, saj ji noben zakon ne dovoljuje samovolje pri opredeljevanju površin. Iz PGD je tudi razvidno, da gradbena parcela obsega del parc. št. 6/3 k.o. ..., in sicer v izmeri 531 m2, pogojena pa je s predpisano stopnjo izkoriščenosti ter glede na namen, velikost in zmogljivost predvidenega objekta ter glede na potrebne zunanje površine, ki služijo njegovi rabi. Tožena stranka je tožniku obračunala komunalni prispevek v celoti, četudi ga je že plačal ob gradnji gospodarskega objekta na tej parceli v letu 2013. Takrat mu je bil komunalni prispevek obračunan v celoti, ne da bi tožena stranka upoštevala, da je na svoje stroške uredil cesto in približno 200 m vodovodne napeljave, kar je bilo pogoj za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker je torej tožnik sam zgradil del cestnega in vodovodnega omrežja in ker je komunalni prispevek že poravnal v letu 2013, mu ga tožena stranka ne bi smela zaračunati. Obremenitev komunalnega omrežja se namreč z novim objektom ne bo v ničemer spreminjala, saj ima tožnik v projektu predvideno gradnjo vodnega zbiralnika za samooskrbo in nepretočno greznico, tako da se ne bo priključeval na javno kanalizacijo. Tožena stranka mu ne zagotavlja in ne nudi komunalne opreme in zato ni upravičena do njenega zaračunavanja. Poleg tega pri izračunu komunalnega prispevka uporablja indeksiranje cen, četudi te redno popravlja in tak način izračuna ni predviden v Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka. Tožena stranka pa ni upoštevala, da je tožnik priklop na javno cestno uredil sam in ta priklop plačal, javna cesta pa je speljana tudi po njegovem zemljišču. V upravnem postopku je zahteval, da se mu pojasni, kaj se mu na podlagi izdane odločbe o komunalnem prispevku nudi, vendar odgovora ni prejel, pač pa le pavšalne navedbe o določilih OPN. Tožena stranka bi mu celo morala povrniti stroške izgradnje vodovodnega priključka in preveč zaračunan komunalni prispevek ob gradnji gospodarskega objekta v letu 2013, v podpis pa bi mu morala ponuditi pogodbo o opremljanju, s katero bi se opredelile dolžnosti in pravice strank. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in se mu odmeri zakonito plačilo, tožena stranka pa naj mu povrne stroške napeljave vodovoda, priklopa in stroške pritožbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in navedbah tako prvostopenjske kot drugostopenjske odločbe. Tožnikove trditve, da je ravnala nezakonito, niso utemeljene in ponavlja svoje argumente glede izračuna površine parcele objekta in neto površine objekta. Izpostavlja, da niso utemeljene trditve tožnika, da tožena stranka pri izračunu komunalnega prispevka ni upoštevala plačila prispevka iz leta 2013, saj je od celotne površine parcele odštela površino gradbene parcele, namenjene gradnji hleva. Neresnične so tudi tožnikove trditve, da je na svoje stroške zgradil del cestnega in vodovodnega omrežja. Tožnik je že v letu 2012, oziroma 2013 sprožil postopek za legalizacijo neskladne gradnje. Takrat je projektiral dostopno pot do svojega objekta po zasebnem zemljišču, ki je v njegovi lasti, enako tudi napeljavo vodovoda, ki poteka po zasebnem zemljišču do priključka na javno vodovodno omrežje. Gre torej za posege na zasebnem zemljišču in ne za vlaganja v javno cestno ali vodovodno omrežje ter zato ne more vplivati na odmero komunalnega prispevka. Prav tako niso utemeljene tožnikove trditve, da bi morala tožena stranka z njim skleniti pogodbo o opremljanju, saj se taka pogodba sklene le, če gre za vlaganja v javno omrežje. Tožena stranka je torej pri odmeri komunalnega prispevka upoštevala dejansko možnost priključitve tožnikove novogradnje na javno cestno in vodovodno omrežje ter eko otoke. Predlaga, naj se tožbeni zahtevek zavrne.

K točki I izreka

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Tožena stranka je v obrazložitvi prvostopenjske odločbe navedla utemeljene razloge za svojo odločitev in jih podrobneje argumentirala še v drugostopenjski odločbi. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

7. Med strankama ni sporno, da želi tožnik na nepremičnini s parc. št. 6/3 k.o. ... zgraditi enostanovanjski objekt, da je Upravna enota Cerknica zanj vložila vlogo za izdajo odločbe za plačilo komunalnega prispevka in da je k vlogi priložila PGD, na katerega tožena stranka opira svojo odločitev. Prav tako med strankama ni sporno, da je na isti nepremičnini, kjer namerava tožnik postaviti novogradnjo, že lociran hlev, za katerega je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek v letu 2013, da je po PGD predvideno, da nov objekt ne bo priključen na elektro omrežje in da ni predvidena uporaba kanalizacijskega omrežja, pač pa gradnja nepretočne greznice. Med strankama pa sta sporni površina parcele objekta in neto tlorisna površina objekta, sporno pa tudi vštetje že plačanega komunalnega prispevka ob izgradnji hleva ter vprašanje upoštevanja tožnikovih lastnih vlaganj v komunalno infrastrukturo, oziroma vprašanje cene opremljanja parcele.

8. Tožena stranka je pri odmeri komunalnega prispevka izhajala iz 6. in 7. člena Odloka. V prvostopenjski odločbi je izračun tega prispevka in podatke, ki jih je upoštevala, prikazala v tabelarični obliki, v drugostopenjski odločbi pa te podatke še dodatno pojasnila. Ključni podatki izračuna so podatki o površini parcele objekta, neto tlorisni površini objekta ter podatki o možnosti opremljanja parcele. Tem podatkom tožnik nasprotuje in meni, da niso skladni s podatki PGD, vendar sodišče z njim ne soglaša. 9. Tožena stranka je v obrazložitvi pojasnila, da je površino parcele objekta določila tako, da je od celotne površine nepremičnine, ki znaša 1060 m2, odštela površino 387 m2, to je površino dela parcele, ki je namenjena izgradnji hleva, saj je za to površino tožnik komunalni prispevek že poravnal v letu 2013. Tožnik je sicer temu oporekal in zatrjeval, da je komunalni prispevek poravnal za parcelo v celoti, vendar pa sodišče ugotavlja, da je iz odločbe tožene stranke št. 410-5/2013 z dne 22. 8. 2013 razvidno, da mu je bil takrat komunalni prispevek odmerjen le za 387 m2 in torej ne celotno površino, kot trdi. To pa obenem pomeni, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku odmerila komunalni prispevek le za preostalo površino parcele, to je v izmeri 673 m2, upoštevala že poravnani komunalni prispevek, kot to določa 11. odstavek 7. člena Odloka.

10. Tožnik je zatrjeval, da bi morala tožena stranka pri določitvi površine parcele objekta od celotne površine odšteti ne le površino hleva v izmeri 387 m2, pač pa tudi del parcele na severni strani predvidene novogradnje v izmeri 142 m2, kar predvideva PGD ter zato določiti površino parcele objekta v izmeri 531 m2, ne pa v izmeri 673 m2. Sodišče meni, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pojasnila argumente za svojo odločitev in se utemeljeno oprla na določbi 79. in 80. člena OPN, ki določata pogoje za delitev parcel, namenjenih gradnji. Iz PGD je namreč razvidno, da je del parcele v izmeri 142 m2, ki naj bi bil izvzet iz površine parcele objekta, lociran na severni strani in ne izpolnjuje pogojev, da bi se iz sedaj obstoječe parcele razdelil v samostojno parcelo, skladno z določili OPN in to ne po velikosti in ne po možnosti dostopa do javne ceste. Nenazadnje pa tudi v PGD površina parcele objekta ni striktno določena v izmeri 531 m2, kot to zatrjuje tožnik, pač pa je taka površina določena le kot približek (stran 7 vodilne mape). Sodišče zato meni, da je odločitev tožene stranke, da kot površino parcele objekta upošteva 673 m2, utemeljena in pojasnjena tako z določili OPN kot tudi s podatki iz PGD.

11. Podatki PGD izključujejo tudi tožnikova navajanja o neto tlorisni površini objekta. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi ugotovila, da neto tlorisna površina tožnikove nameravane novogradnje znaša 236,5 m2, tožnik pa zatrjeval, da znaša 212,10 m2. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka podatek o neto tlorisni površini objekta povzela iz podatkov PGD (stran 7 vodilne mape), podatek, ki ga navaja tožnik, pa ni neto tlorisna površina, pač pa uporabna površina objekta, kar ne gre enačiti. To pomeni, da določitev neto tlorisne površine objekta v izpodbijani odločbi ni bila arbitrarna, pač pa izhaja iz podatkov PGD, kar je tožena stranka tudi utemeljila.

12. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovi trditvi, da bi morala tožena stranka upoštevati, koliko vodovodne napeljave in koliko poti je zgradil sam ter mu te zneske celo povrniti, kot tudi ne trditvi, da ni dolžan plačevati za komunalno opremljenost parcele, ker priključitev objekta na elektro omrežje ni predvidena, prav tako tudi ni predvidena uporaba kanalizacijskega omrežja. Sodišče se pridružuje toženi stranki, da je gradnja komunalne opreme po lastnem zemljišču stvar investitorja in na odmero komunalnega prispevka nima vpliva. Cena komunalne opremljenosti parcele je določena glede na možnosti, ki so na voljo v naselju, kjer bo objekt zgrajen, torej, ne glede na to ali bo investitor gradnje to komunalno omrežje uporabljal ali ne. Tako stališče potrjuje določba prvega odstavka 3. člena Odloka, ki pravi, da program opremljanja obravnavava obstoječo komunalno infrastrukturo, na katero se investitorji lahko priključujejo. Dvanajsti odstavek 7. člena Odloka še posebej določa, da se cene opremljenosti določijo v tabelah, to je za vsako naselje posebej in so priloga Odloka ter da se indeksirajo ob uporabi povprečnega letnega indeksa cen za posamezno leto, ki ga objavlja Združenje za gradbeništvo v okviru GZS. To je, kot ugotavlja sodišče, tožena stranka pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala in v obrazložitvi ustrezno pojasnila. V obravnavanem primeru torej za izračun komunalnega prispevka ni pomembno ali bo tožnik priključen na komunalna omrežja, ki so na voljo, pač pa pomembno, katera omrežja so mu na razpolago, da jih, kolikor želi, lahko uporabi. To, kar mu je v izpodbijani odločbi enako pojasnila tožena stranka, je tudi odgovor na tožnikovo vprašanje o tem, kaj mu pravzaprav tožena stranka nudi za plačilo komunalnega prispevka. Sodišče ob tem dodaja, da se ob odmeri komunalnega prispevka ne sklepa pogodba o opremljanju, kot to zmotno meni tožnik, pač pa je ta namenjena le za tiste primere, ko tožena stranka odda zavezancu gradnjo komunalne opreme, ta pa jo po končani gradnji prenese na toženo stranko (12. člen Odloka).

13. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.