Jedro

Kršitve obeh udeležencev nesreče so v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan, zato je krivda udeležencev obojestranska. V tem primeru odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v razmerju s stopnjo krivde.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 7.158,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer: od zneska 7.093,50 EUR za čas od 5.5.2004 dalje do plačila in od zneska 78.021,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2003 do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 688,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo, v presežku pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“ Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su ... z dne 19.3.2009, prenešena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je v roku 15 dni dolžna plačati tožniku znesek 7.792,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.5.2004 dalje in znesek 78,021 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.4.2003 dalje ter mu v istem roku povrniti pravdne stroške v višini 757,45 EUR, višji tožbeni zahtevek tožnika pa je zavrnilo.

Zoper navedeno odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik po svojem pooblaščencu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in sicer v delu, ki se nanaša na ugotovljen soprispevek tožnika k nezgodi v deležu 40 % ter glede nematerialne škode iz naslova prestanih telesnih bolečin in nelagodnosti oziroma duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Opozarja na ugotovitve izvedenca prometne stroke glede nastanka nezgode, v katerih je jasno, da je nezgodo povzročil zavarovanec tožene stranke G., ki se je odločil za spremembo smeri vožnje, ne da bi preveril ali lahko varno zapelje na nasprotni vozni pas. Poleg tega ni vključil smerokaza, s katerim bi nakazal svoj namen. Prav te opustitve so po oceni tožnika tista odločilna dejstva, ki so privedla do prometne nezgode, sodišče pa jih je presojalo premalo kritično. Ne gre tudi prezreti, da je G. v kazenskem in pravdnem postopku izpovedoval različno, kar poraja dvom v njegove izjave. Glede na ugotovitve izvedenca je tožnik tudi vozil na primerni bočni razdalji. Izvedenec je sicer ocenil, da se je vozilo tožnika nahajalo cca 10 cm na desnem voznem pasu, a je dopustil popravek ravno za 10 cm, kar pomeni, da je vozil ob sredinski črti. Do prekratke varnostne razdalje pa je prišlo zaradi spremembe smeri vožnje G. in v kolikor le-ta ne bi vozil nepravilno, bi bil z levo stranjo oddaljen od sredinske črte za približno 0,7 m. Tožnik se je tudi odločil za prehitevanje, ko je videl, da G. tega namena nima. Kljub formalno prekoračeni hitrosti pa je izvedenec ocenil hitrost tožnika kot primerno, kar pomeni, da ni v vzročni zvezi z razlogi za trčenje. Tožnik meni, da je do nezgode tako prišlo po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. Ne strinja se tudi z višino prisojene odškodnine za prestane telesne bolečine. Opozarja, da je angažirani izvedenec v celoti potrdil navedbe v tožbi in izpoved tožnika na glavni obravnavi. Utrpel je hude telesne poškodbe in povzema potek oziroma način zdravljenja, ki je trajalo v dveh fazah in sicer najprej šest mesecev ter kasneje še en mesec, našteva pa tudi številne nevšečnosti, ki so bile prisotne tekom zdravljenja. Neprijetnosti oziroma te nevšečnosti je sodišče povzelo v obrazložitvi sodbe, ki se nanaša na odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je pravno zmotno. Poleg nesporno ugotovljenih bolečin je sodišče gotovo prezrlo, da so po ugotovitvah izvedenca izkazane tudi bodoče telesne bolečine kot bodoča škoda, kar bi sodišče v skladu s členom 182 OZ moralo upoštevati. Nadalje našteva primerljive primere iz sodne prakse, ki kažejo na to, da je bila prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Enako meni pritožnik tudi glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v tem delu pa je res tudi izvedeniško mnenje skopo. Tožnik ima težave pri daljšem sedenju, trajno sta ostala vstavljena dva vijaka, predvidene so hitrejše obrabe spremembe hrbtenice in gre prav tako za bodočo škodo. Tožnik se mora izogibati sedenju in ležanju na mehkejši podlagi, ne upa dvigovati težjih bremen, težave ima pri daljših vožnjah. Tožnik je tudi rekreativni pilot, a je zaradi dolgotrajne rehabilitacije po nezgodi izgubil pilotsko licenco. Tudi glede te vrste odškodnine našteva primere iz sodne prakse, ki po njegovi oceni potrjujejo, da je prisojena odškodnina prenizka. Pritožbenemu sodišču zato predlaga spremembo sodbe in zvišanje prisojene odškodnine ter temu ustrezno tudi spremembo stroškovne odločitve.

Tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer v zvezi z ugotavljanjem temelja odgovornosti v tej zadevi, medtem ko meni, da je sodba glede ugotovljenega obsega nematerialne škode korektna. Povzema ugotovitve izvedenca cestne stroke glede mesta trčenja in hitrosti udeleženih vozil. Meni, da je njenemu zavarovancu mogoče očitati le to, da ni vozil po sredini svojega smernega vozišča in se je dvakrat pomaknil proti sredini cestišča, kar niti ni kršitev, če pri tem ne bi prezrl prehitro vozečega voznika za seboj. Nesporno in ključno dejstvo je, da je do trčenja prišlo na desnem voznem pasu, pa tudi od dopustnem odstopanju za 0,1 m v nobenem primeru na levem prehitevalnem pasu. Tožnik je bil ob skrajnem trku s skrajnim prednjim delom vozila okrog 1 m pred skrajnim delom vozila zavarovanca tožene stranke in je bil njegov zaključek prehitevalnega manevra in vračanja na svoj pas zelo nepremišljen in nevaren. To je storil, predno je obvozil dolžino vozila zavarovanca tožene stranke, ki ni ne prej, ne v trenutku trka, prešel čez sredinsko črto svojega pasu. V sferi tožnika je več kršitev določil takrat veljavnega ZVCP, ki jih pritožnik decidirano našteva in meni, da je soprispevek tožnika k nezgodi v deležu 70 %, soprispevek zavarovanca tožene stranke pa le 30 %, v tej smeri pa predlaga tudi spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

O temelju tožbenega zahtevka Obe pravdni stranki grajata odločitev sodišča prve stopnje glede presoje o porazdelitvi odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode, pri čemer tožnik meni, da s svojim ravnanjem ni v ničemer prispeval k prometni nezgodi, medtem ko je po stališču tožene stranke njen zavarovanec soprispeval k nastanku nezgode in posledične škode le v deležu 30 %. Pritožbena graja je usmerjena v napačno uporabo materialnega prava, tožnik pa le v enem delu sodišču prve stopnje očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in sicer glede neupoštevanja dejstva, da je do prekratke bočne razdalje ob prehitevanju prišlo ravno zaradi spremembe smeri vožnje voznika G. – zavarovanca tožene stranke. Tožniku gre v tej zvezi pojasniti, da je izvedenec ob zaslišanju na naroku dne 1.4.2008 jasno izpovedal, da bi v primeru vožnje po sredini voznega pasu bil zavarovanec tožene stranke oddaljen od sredinske črte 0,7 m, a pri tem nedvoumno poudaril, da gre zgolj za matematičen izračun, ki ga za obravnavani dogodek ni mogoče vzeti za dejanskega (6. odstavek na list. št. 45 spisa). To pa hkrati pomeni, da neupoštevanje tega podatka, ki ga izvedenec za obravnavano situacijo ni potrdil ali izpostavil, nima za posledico nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

V preostalem delu pa stranki ne izpodbijata bistvenih prvin dejanske podlage, ugotovljenih s strani sodišča prve stopnje. To je ugotovilo dinamiko poteka prometne nesreče z dne 1.7.2002 na glavni cesti prvega reda iz smeri V. proti A. v.. Zavarovanec tožene stranke je z vozilom Mitshubishija Colt vozil za tovornim vozilom in ko se je odločil, da ga bo prehitel in je z vozilom zapeljal proti sredinski prekinjeni črti, je prišlo do trčenja z vozilom Citroen ZX, katerega je vozil tožnik in ki je prehiteval pred njim vozečega zavarovanca tožene stranke. Opisana dinamika dogajanja izhaja predvsem iz mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, njegove dopolnitve in neposrednega zaslišanja. Izvedenec je ob tem ugotovil predvsem naslednja ključna in s strani strank neprerekana dejstva: pred nezgodo je tožnik vozil s hitrostjo 120 km/h, zavarovanec tožene stranke pa 50 km/h, do trčenja med voziloma je prišlo, ko je bil tožnik s svojim desnim robom vozila še približno 0,10 m na desnem voznem pasu (toleranca + ali – 0,10 m), zavarovanec tožene stranke je začel z manevrom pomikanja v levo, ko je bil tožnik od njega oddaljen 19,4 m in je le tega prezrl ob predhodni preveritvi v vzratnem ogledalu, čeprav bi ga lahko opazil, ni izključeno, da sta se oba voznika istočasno odločila za manever prehitevanja in minimalna bočna razdalja med vozilom ob prehitevanju, upoštevajoč hitrosti obeh vozil, bi morala znašati 0,67 m. Glede na navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče in katere pritožbi ne izpodbijata, le-te pritrjujejo, da sta oba voznika ob nezgodi ravnala neskrbno. Zavarovanec tožene stranke je prekršil eno temeljnih cestnoprometnih pravil, ko je začel s prehitevanjem v trenutku, ko je za njim vozeči voznik ravno tako začel prehitevati (kar je imel možnost preveriti) in s tem kršil določbo 1. točke 1. odstavka 33. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Ur. l. RS, št. 30/98, ZVCP). Prometni nesreči je prispeval tudi tožnik, ki je vozil s hitrostjo 120 km/h (namesto dovoljenih 90 km/h) in s tem kršil določbo 3. odstavka 28. člena ZVCP, prav tako pa je prehitevanje vršil na neprimerni bočni razdalji (2. odstavek 32. člena ZVCP), kar potrjuje tudi mesto trčenja, ki je bilo še vedno na voznem pasu zavarovanca tožene stranke. Kršitve obeh udeležencev nesreče so v neposredni vzročni zvezi s trčenjem, v katerem je bil tožnik poškodovan, zato je krivda udeležencev obojestranska. Imetniki motornih vozil med seboj odgovarjajo po načelih krivdne odgovornosti. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v razmerju s stopnjo krivde (2. odstavek 154. člena OZ).

Ob tehtanju stopnje krivde je treba izhajati iz teže kršitve cestnoprometnih predpisov in s tem povezanega prispevka k nastanku nesreče. Pravila, ki urejajo prehitevanje vozil so ena temeljnih pravil varnosti cestnega prometa in njihovo nespoštovanje vselej pomeni nevarnost. Po drugi strani pa tudi pravila o hitrosti sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev in jih reševati tudi, kadar jih niso povzročili sami, način izrazito prehitre vožnje tožnika in prehitevanje še po istem voznem pasu, kar vnaprej izključuje gotovost zadostne bočne razdalje, pa po oceni pritožbenega sodišča predstavlja izrazito agresivno vožnjo. Upoštevaje vse relevantne okoliščine je po prepričanju pritožbenega sodišča krivda obeh udeležencev nesreče enaka, zato je spremenilo materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje glede porazdelitve odgovornosti in odločilo, da je zavarovanec tožene stranke odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku v višini 50 %, prispevek tožnika pa prav tako znaša 50 %. Za slednje so pravno odločilne prav okoliščine zgoraj opisanega načina vožnje tožnika.

O višini tožbenega zahtevka: Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje le v delu, v kolikor se ta nanaša na odmero nepremoženjske škode iz naslova pretrpljenih fizičnih bolečin in nelagodnosti tekom zdravljenja in duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbah člena 179 in 182 OZ načelo individualnosti in načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin (fizičnih in duševnih) glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

a) O odškodnini za telesne bolečine in nelagodnosti med zdravljenjem Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin in pretrpljenih nelagodnosti tožnika oziroma da je le-te neustrezno ovrednotilo, je delno utemeljen. Tožnik obrazloženo ne izpodbija ugotovljenih dejanskih okoliščin, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje odmerjalo to vrsto odškodnine, temveč jih ponovno izpostavlja, predvsem ugotovitve sodnega izvedenca. Ob ključnih ugotovitvah, da je tožnik trpel hude bolečine skoraj en mesec, da je bilo zdravljenje dolgotrajno – sedem mesecev, pri čemer je bil tožnik dvakrat operiran, preživel v bolnici skupno 15 dni, hodil dva meseca s pomočjo bergel in daljše obdobje nosil tritočkovni steznik za ledveno hrbtenico, pritožbeno sodišče ocenjuje, da denarna satisfakcija v prisojeni višini 6.800,00 EUR ni skladna s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 179. člena OZ. Glede na nesporno ugotovljen obseg in stopnjo telesnih bolečin in nelagodnosti sodišče druge stopnje ocenjuje, da je odškodnina za to vrsto škode v višini 8.000,00 EUR tista odškodnina, ki ustreza kriterijem iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje je zato pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino iz tega naslova zvišalo za 1.200,00 EUR, v presežku pa je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti.

b) O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz tega naslova sledilo neprerekanemu mnenju izvedenca dr. P. ter izpovedi samega tožnika. Navedena dokaza pa nikakor ne potrjujeta v pritožbi zatrjevanega obsega posledic, še manj pa duševnih bolečin samega tožnika. Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot enotna oblika nepremoženjske škode združuje dva elementa iste oblike škode, ki morata biti podana kumulativno, da gre za pravno priznano škodo: objektivni je samo zmanjšanje življenjskih aktivnosti, subjektivni pa duševne bolečine zaradi tega zmanjšanja. Izvedenec je zgolj ocenil, da gre za lažje zmanjšanje fizičnih sposobnosti tožnika, ki so zmanjšane za približno 8 %, čemur odgovarjajo občasne lahke duševne bolečine. V okviru te kratke ocene nikakor ni mogoče iskati potrditve v tožbi zatrjevanih številnih omejitev, ki jih pritožba ponovno izpostavlja. V kolikor je izvedensko mnenje nejasno ali nepopolno, je mogoče zahtevati zaslišanje istega izvedenca ali angažiranje novega (2. odstavek 254. člena ZPP), česar pa tožnik ni zahteval. Še manj pa zatrjevani obseg trajnih posledic in duševnih bolečin oziroma trpljenja izhaja iz zaslišanja tožnika (list. št. 83 spisa). Izrecno je zanikal v pritožbi zatrjevane težave pri vožnji avtomobila, ravno tako naj bi se s pilotiranjem manj ukvarjal zaradi pomanjkanja časa in ne zatrjevanih posledic. Edino, čemur se tožnik izogiba, je dvigovanje težjih bremen, pa še glede tega naj bi mu zdravnik zatrdil, da nima nobenih omejitev. Skratka, tožnik ob svojem zaslišanju ni v ničemer izkazal subjektivnega elementa te oblike nepremoženjske škode, prav tako pa tudi objektivni element skozi njegovo zaslišanje in mnenje izvedenca ni izkazan v obsegu, kot je zatrjevan v tožbi in sedaj v pritožbi, dokazno breme pa je bilo ves čas postopka na njegovi strani. Upoštevajoč navedene konkretne okoliščine pritožbeno sodišče nima pomislekov glede odmere denarne odškodnine iz tega naslova, saj je prisojeni znesek v višini 3.700,00 EUR skladen s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 1. odstavka 179. člena OZ in primerljiv z odškodninami, ki jih sodišča za podobne škode prisojajo drugim oškodovancem (2. odstavek 179. člena OZ), zato je bilo potrebno pritožbo tožnika v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.

Upoštevajoč zgornje ugotovitve je sodišče druge stopnje pritožbi tožnika in tožene stranke deloma ugodilo in v skladu z določilom člena 358 ZPP izpodbijano sodbo deloma spremenilo. Po zaključku sodišča druge stopnje je tožnik ob spremenjeni višini odškodnine za prestane telesne bolečine in nelagodnosti tako upravičen do povračila nematerialne škode v znesku 14.187,00 EUR oziroma ob upoštevanju 150 % sokrivde 7.093,50 EUR in do povračila materialne škode v znesku 130,36 EUR oziroma ob upoštevanju sokrivde 65,18 EUR, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, katerih tek med strankama ni sporen. Ostale kršitve, ki jih zatrjujeta oba pritožnika v pritožbah in kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podane, zato je bilo potrebno pritožbi v preostalem delu v skladu s določilom člena 353 ZPP zavrniti in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi.

Spremenjeni uspeh v pravdi je pogojeval tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnikov uspeh v pravdi je sedaj 29,4 % oziroma zaokroženo 30 %, uspeh tožene stranke pa 70 %. Ob neprerekani višini odmerjenih stroškov obeh pravdnih strank znašajo tako pravdni stroški tožnika 2.998,64 EUR, pri čemer znaša 30 % 899,59 EUR, stroški tožene stranke pa 301,44 EUR oziroma 70 % znaša 211,15 EUR. Po medsebojnem pobotu tako odmerjenih stroškov je tožena stranka dolžna iz tega naslova povrniti tožniku še 688,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

Glede pritožbenih stroškov je sodišče druge stopnje v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka od pravdnih strank krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj sta obe stranki s pritožbo uspeli le v manjšem delu.