Jedro

Določba sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, po kateri pogodbena stranka soglaša, da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična, ker ne nasprotuje ustavnim načelom niti prisilnim predpisom ali morali, lahko pa bi bila izpodbojna zaradi napak volje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo zneska 147.087,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov v plačilo do plačila in povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Sklenilo je, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 911,20 SIT.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. podredno, da sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke ugodi. Tožnica meni, da prvostopenjsko sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja - ob podpisu sporazuma se ni odpovedala premalo izplačanim plačam, saj je tožnica šele po prejemu potrdila z dne 4.3.1996 izvedela, da ji je toženka dolgovala plačo. Tožena stranka je bila tožnico dolžna opozoriti na neplačane razlike v plači, ne pa jo pretentati, da ji izplačuje pomoč, čeprav ji je bil dolžna več, kot je znašala dogovorjena karitativna pomoč. Ob sklepanju sporazuma tožnica ni imela v mislih plače. Prvostopenjsko sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da tožnica ne izpodbija sporazuma z dne 15.9.1994 - del sporazuma, ki se glasi: "da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja," je ničen in ga je šteti za nezapisanega, zato ni potrebno zahtevati njegove razveljavitve.

Sodišče je dolžno ničnost upoštevati po uradni dolžnosti. Nemoralno je, da je toženka tožnici ob sklepanju sporazuma prikazovala kot svojo dobrodelnost zavezo plačila 150.000,00 SIT materialne pomoči, obenem pa se je zavedala, da ji dolguje bistveno več razlike v plači, kar pa ji je zamolčala. Kot močnejša stranka v pogodbenem odnosu je toženka izkoristila stisko tožnice in se znebila delavke, ne da bi ji bilo potrebno plačati odpravnino kot trajnemu presežku, obenem pa je izigrala tožnico za plačilo razlik med višino vsakokratnih mesečnih plač, do katerih je bila upravičena, in dejansko izplačanimi plačami.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo na dan prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke dne 30.9.1994 pri toženi stranki zaposlenih 4.086 delavcev, dne 30.4.1998 pa 4.238 delavcev, kar kaže na neutemeljenost pritožbenih navedb, da je bilo notorno, da je bilo pri toženi stranki mnogo preveč delavcev in da se je tožeča stranka znebila tožnice kot svoje delavke. Tožnica je sama izpovedala, da je predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja podala sama zaradi osebnih družinskih razlogov, zato nikakor ne bi bila upravičena do izplačila odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja trajno presežnim delavcem. Po predložitvi sporazuma v podpis je imela en mesec časa za premislek, po poteku enega meseca pa se je popolnoma svobodno odločila za podpis sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Kot članica sindikata je bila neposredno seznanjena s pravico do brezplačne pravne pomoči preko sindikalnega odvetnika. Vsi delavci so bili že 30.5.1994 v glasilu I., ki se razdeli vsem zaposlenim, seznanjeni z obstojen neizplačanega dela neto osnovnih plač v članku "Uveljavljanje neizplačanega dela neto osnovnih plač". Tožnica je sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja šele 15.9.1994. V času sklepanja citiranega sporazuma tožnica nasproti toženi stranki ni imela nikakršnih drugih neporavnanih terjatev iz delovnega razmerja, razen neizplačanih razlik v plači. Vsaki opravilno sposobni osebi je razumljiv pomen besed "vse" pravice in obveznosti, zato so sedanje navedbe tožnice o ničnosti tiste alinee sporazuma, ki govori o poravnavi vseh pravic in obveznosti, neutemeljene in nesmiselne, saj predmet citiranega sporazuma ne morejo biti nikakršne poravnave neobstoječih "prekrškov".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je sklenjeni sporazum o prenehanju delovnega razmerja, podpisan dne 15.9.1994, potem ko je imela tožnica v enem mesecu možnost premisliti, ali se bo za sporazumno prenehanje delovnega razmerja iz osebnih razlogov odločila ali ne, veljaven. Oprlo se je na izpoved same tožnice, ki je na izrecno vprašanje, ali je prečitala vsebino sporazuma, povedala, da o vsebini ni razmišljala in da je mislila, da se tekst pod tč. III sporazuma, da "so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja", nanaša na morebitne prekrške v zvezi s proizvodnjo. Po mnenju sodišča prve stopnje ni bistveno, kakšna je bila volja strank ob podpisu sporazuma oz. raziskovanje, ali so bile s sporazumom zajete tudi razlike v plači, ker tožnica sporazuma ne izpodbija in je veljaven in podpisan.

Pritožbeno sodišče sicer meni, da navedena okoliščina, da tožnica ni posebej izpodbijala sklenjenega sporazuma, ni odločilna in da lahko delavec tudi v okviru spora, v katerem uveljavlja denarno terjatev do delodajalca iz naslova razlike v plači, uveljavlja ničnost oz.

izpodbojnost sklenjenega sporazuma, s katerim se je pravicam in obveznostim iz delovnega razmerja odpovedal. Res je tudi, da na ničnost pogodb oz. sporazumov pazi sodišče po uradni dolžnosti, kot opozarja pritožba, saj se tudi v delovnem pravu smiselno uporabljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 57/89) pri presoji veljavnosti sporazumov o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 4/91, 71/93). V 109. členu ZOR je določeno, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Vendar pa pritožbene navedbe, da naj bi bila določba 4. alinee III. točke sporazuma o prenehanju delovnega razmerja z dne 15.9.1994, po kateri pogodbeni stranki soglašata, da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nična, niso utemeljene. Taka določba niti ne nasprotuje ustavnim načelom družbene ureditve, niti prisilnim predpisom ali morali (103. člen ZOR) in zato ni nična, lahko pa bi bila izpodbojna zaradi napak volje. Napake volje so opredeljene v določbah ZOR v členih 60 - 65. Po določbi 111. člena ZOR je pogodba izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank, roki za izpodbijanje pa so določeni v 117. členu ZOR in sicer ima stranka pravico zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe eno leto od dneva, ko se je zvedelo za razlog izpodbojnosti, oz. eno leto od prenehanja sile, ta pravica pa preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bila pogodba sklenjena.

Tožnica se je s podpisom sporazuma z dne 15.9.1994 strinjala, da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja med tožečo in toženo stranko. Med pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa spada tudi plača delavca. Navajanje tožnice, da je šele v letu 1996 zvedela, da ji tožena stranka dolguje še razlike v plači, je za razrešitev tega spora pravno nepomembno. Tožnica je, tako kot vsak delavec, mesečno prejemala obračunske liste plače, v katerih je lahko preverila, kakšna je njena plača. Določbe Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 12/91) in Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo iz leta 1990 in 1993 in njihovi tarifni deli so bili javno objavljeni v Uradnem listu in je tako tožnica lahko preverila pravilen obračun plače. Dejstvo, da ji je tožena stranka v letu 1996 izdala obvestilo o premalo izplačanih plačah, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da sporazum iz leta 1994 ni obsegal odpovedi pravice do uveljavljanja razlike v plači za čas dela pri toženi stranki. Tožena stranka je namreč tožnici izdala potrdilo, na podlagi katerega je imela tožnica pravico do nakupa delnic tožene stranke v lastninskem preoblikovanju tožene stranke, torej za točno določen namen. Navedena potrdila niso bila izdana z namenom, da se tožeči stranki prizna pravica do razlike v plači v denarju, za čas ko je delala pri toženi stranki. Potrdilo je bilo izdano le za sodelovanje pri privatizaciji tožene stranke po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Upoštevati pa je tudi potrebno navedbe tožene stanke v odgovoru na tožbo, da so bili delavci v glasilu I. že v maju leta 1994, to je več mesecev pred podpisom spornega sporazuma, seznanjeni z dejstvom, da jim tožena stranka dolguje razlike v plači do nivoja panožne kolektivne pogodbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožničina izpoved dokazuje, da pri podpisu sporazuma na njeni strani ni bilo napak volje, ki bi lahko imele za posledico neveljavnost sporazuma oz. določbe 4. alinee III.

točke sporazuma, po kateri je tožnica soglašala z ugotovitvijo, da so poravnane vse obveznosti iz delovnega razmerja. Sporazum je pred podpisom prebrala, imela je mesec dni časa za razmislek o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja, vendar o njegovi vsebini ni razmišljala, kot je izpovedala na obravnavi pred sodiščem prve stopnje. Tudi če bi držala pritožbena navedba, da tožnica ni vedela, da ji tožena stranka dolguje razliko v plači, in da se poravnava obveznosti iz delovnega razmerja nanaša tudi na plačo, njena zmota ne bi bila opravičljiva - po določbi 2. odstavka 61. člena ZOR namreč stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva raveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 368. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela.

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP in ZOR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).