Jedro

Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja.

Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma C. C. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno.

Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že izoblikovala sodna praksa. Iz številnih odločb (npr. sodba VSRS I Ips 24137/2015 z dne 7.9.2023) izhaja stališče, po katerem državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožbama okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se deloma ugodi in izpodbijana sodba pod točko I/C in II/A razveljavi in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu (točka I/A in II/B) pa se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Ob reševanju pritožbe pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se izpodbijana sodba pod točko II spremeni tako, da stroški kazenskega postopka glede kaznivega dejanja pod točko II/B iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtožene A. A., potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, potrebni izdatki oškodovanca kot tožilca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega pooblaščenca do dne 31.8.2022, bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo pod točko I obtožene C. C., Č. Č., A. A., B. B. in D. D. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) glede kaznivih dejanj po točki I/A, C in D in po 1. točki 358. člena ZKP glede kaznivega dejanja pod točko I/B oprostilo obtožbe, da so storili: obtoženi A. A. z dejanjem pod točko A kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, z dejanjem pod točko B kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko C kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1. Obtoženo Č. Č. je oprostilo, da je z dejanjem pod točko I storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1 ter z dejanjem pod točko D/1 in D/2 dve kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 257. člena KZ-1. A. A. je oprostilo, da naj bi z dejanjem pod točko B storila kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, B. B. pa, da je s kaznivim dejanjem pod točko A storil pomoč h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, z dejanjem pod točko C pa kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1. Obtoženega D. D. pa je oprostilo, da je za dejanje pod točko A storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženca ter potrebne izdatke in nagrada njihovih zagovornikov, naložilo v breme proračuna. Na podlagi tretjega odstavka 105. člena ZKP je oškodovane E. E., F. F. in pravno osebo A. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2.Z isto sodbo je pod točko II zoper obtožena C. C. in A. A. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da sta storila A. A. z dejanjem pod točko A kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko B napeljevanje h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1, A. A. pa z dejanjem pod točko A kaznivo dejanje pomoči po prvem odstavku 38. člena KZ-1 h kaznivemu dejanju goljufije po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 in z dejanjem pod točko II/B kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP je oškodovancu kot tožilcu naložilo v plačilo stroške tega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obtoženih C. C. in A. A. ter nagrado in potrebne izdatke njunih zagovornikov, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom ter tudi po pravnomočnosti sodbe odmerjeno sodno takso. Sklenilo je še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo od 1.9.2022 dalje nastali nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca subsidiarnega tožilca proračun brezplačne pravne pomoči.

3.Zoper sodbo se pritožujeta okrožna državna tožilka in pooblaščenec oškodovanca kot tožilca. Državna tožilka sodbo izpodbija v oprostilnem delu pod točko I/A in I/C in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da glede kaznivega dejanja pod točko I/A obtožene spozna za krive ter jim izreče kazen, kot je bila predlagana, podrejeno pa, da obtoženega C. C. spozna za krivega kaznivega dejanja oderuštva za ravnanje pod točko I/A od prvega do četrtega odstavka, pod točko I/C pa obtožena B. B. in C. C. spozna za kriva kaznivega dejanja zlorabe izvršbe in napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe izvršbe in jima izreče že predlagano kazen ter ugodi premoženjskopravnemu zahtevku družbe B. (A.) tako, da jim nerazdelno naloži v plačilo znesek 38.632,15 EUR.

4.Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca sodbo izpodbija v zavrnilnem delu pod točko II in sicer uveljavlja vse pritožbene razloge, sodišču druge stopnje pa predlaga, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Na vloženi pritožbi so vložili odgovore in sicer zoper pritožbo okrožne državne tožilke zagovornica obtoženega C. C., zagovornik obtožene Č. Č. in zagovornik obtoženega D. D. Sodišču druge stopnje so predlagali, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

6.Na pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca sta odgovorila zagovornica obtoženega C. C. in zagovornik obtožene Č. Č. Oba sta predlagala, da sodišče pritožbo pooblaščenca kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

7.Pritožbi okrožne državne tožilke in pooblaščenca oškodovanca kot tožilca sta deloma utemeljeni in sicer v spodaj navedenem obsegu.

K pritožbi državne tožilke

Glede kaznivega dejanja pod točko I/A

8.Sodišče prve stopnje je pod navedeno točko obtoženega C. C. oprostilo kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1, obtoženo Č. Č. pa oprostilo, da je z dejanjem pod točko I storila kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1. Razloge za svojo odločitev je po predhodno ugotovljenem dejanskem stanju, povzelo, glede obtoženega C. C. v točkah 67, 68 in 72, glede Č. Č. v točkah 61 in 69. Državna tožilka pa povzete zaključke sodišča izpodbija zgolj glede obtožene Č. Č., medtem ko sodbe glede ostalih pomočnikov ne izpodbija, kar zagovornik slednjega v odgovoru na pritožbo tudi izrecno opozarja. Ker je sodišče druge stopnje v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP vezano na pritožbene navedbe, je zato pravilnost sodbe preizkusilo le v tistem delu in obsegu, kot se s pritožbo izpodbija.

9.Bistvo pritožbenih navedb je v očitku, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo vlogo obtožene Č. Č. pri notarskem naroku dne 12.8.2014, glede katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pri njem ni sodelovala. Tožilstvo sicer sprejema razlago sodišča, da zagovor obtoženke glede tega, da je oškodovani E. E. vedel za sporno pooblastilo SV 806/14, ni sprejemljiv, ne soglaša pa s sodiščem, da obtoženka kot notarka na tem naroku sploh ni sodelovala. Kot v pritožbi navaja, izpovedba E. E., da je postopek vodila pripravnica G. G. in ne obtoženka, namreč ni prepričljiva, saj je očitno, da si E. E. obrazov ne zapomni in si je v konkretnem dogodku zapomnil le navedeno pripravnico, ne pa tudi obtoženke.

10.Navedeni pritožbeni očitki na pravilnost sodbe nimajo pomembnega vpliva. Vprašanje, ali je bila obtoženka navzoča ali ne, namreč ne more biti odločilno za oceno njene vloge v smeri zatrjevane pomoči soobtoženemu C. C. pri goljufiji. Sodišče druge stopnje je že ob razveljavitvi prejšnje sodbe pod točko 60 zapisalo, da kršitev matičnih predpisov pri poslovanju notarke še ne dokazuje naklepne pomoči pri storitvi kaznivega dejanja drugega in da morajo biti ugotovljene tudi druge subjektivne okoliščine, ki kažejo na naklepno pomoč drugemu. Ta ugotovitev pa je aktualna tudi sedaj v izpodbijani sodbi, saj zastavlja vprašanje, ali bi zgolj dejstvo, da je bila obtoženka osebno navzoča na naroku 12.8.2014, lahko privedlo do obsodilne sodbe. Nobenega dvoma ni, da je na tem naroku E. E. nevede podpisal pooblastilo B. B. (SV 806/14), da lahko sklene pogodbo o odsvojitvi vseh poslovnih deležev družbe za 1,00 EUR, tako pooblastilo pa naj bi po navedbah obtožbe sestavila ali odredila sestaviti prav obtožena Č. Č., ki naj bi nato tudi opustila svojo dolžnost, da zakoncema E. E. opiše vsebino in posledico takega zapisa. Šele ta očitek v obtožbi namreč predstavlja preslepitveno ravnanje obtoženke, ne pa zgolj njena fizična navzočnost.

11.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obtoženka vse notarske zapise podpisala in s tem potrdila njihovo vsebino, pred tem pa oškodovancema ni dala pravnega pouka, ki bi ga morala, saj na tem naroku ni sodelovala. Kot je obrazložilo v točki 46, ni bilo mogoče z zanesljivostjo ugotoviti, kakšna je bila njena vloga na tem naroku glede na to, da so ji pri delu pomagali pomočniki konkretno pripravnica G. G., ki jo je E. E. tudi prepoznal kot osebo, ki je vodila narok. S temi ugotovitvami sodišča je treba soglašati. Vendar, ker je opustitev pravnega pouka glede danega pooblastila lahko tudi posledica malomarnosti tako obtožene notarke kot njenih pomočnic, je bistven očitek prav v sestavi lažnega pooblastila in v podtaknitvi tega v podpis zakoncema E. E. Da je takšno ravnanje mogoče z zanesljivostjo prepisati prav obtoženi Č. Č., pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče z zanesljivostjo dokazati. Kot že rečeno, bi na njeni strani morale biti podane tudi druge okoliščine, ki bi kazale bodisi na subjektivno povezavo med obtoženim C. C. oziroma njemu bližnjimi osebami, ali drug morebitni motiv, ki bi govoril v smeri naklepne pomoči. Obstoja takih okoliščin pa dokazni postopek ni potrdil niti jih državna tožilka tudi v pritožbi ne zatrjuje. Zaradi tega ji tudi ni mogoče slediti, ko navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo. Je pa treba poleg obrazloženega dodati še sledeče.

12.Sodišče prve stopnje je imelo pomisleke tudi glede obtožbenega očitka, da si je obtoženi A. A. s kaznivim dejanjem pridobil poslovne deleže v družbi E. E. d.o.o. z vrednostjo osnovnega kapitala 33.763,00 EUR kot prikriti 50% dejanski lastnik. Kot je podrobno obrazložilo v 68. točki sodbe, je izključni pravni formalni lastnik družbe postal D. D., ki je do lastništva družbe prišel na odplačen način in zato tudi ni nobenih dokazov v smeri očitka, da je obtoženi A. A. postal fiktivni lastnik oškodovančeve družbe in na ta način pridobil premoženjsko korist. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da državna tožilka te ugotovitve sodišča, ki se nanaša na zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja, sploh ne izpodbija in zato že iz tega razloga s pritožbo ne more uspeti.

13.Državna tožilka v okviru kršitve kazenskega zakona glede kaznivega dejanja pod točko I/A navaja, da so v opisu tega dejanja in sicer v prvem do četrtem odstavku vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oderuštva po 214. členu KZ-1. Zato bi moralo sodišče, če je ocenilo, da C. C. ni dokazana goljufija, tega obsoditi za kaznivo dejanje oderuštva, glede na to, da sodišče na pravno kvalifikacijo tožilca ni vezano.

14.Čeprav je navedena pravna razlaga pravilna, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je kazenski pregon glede morebitnega kaznivega dejanja oderuštva, sedaj že zastaral. Za navedeno kaznivo dejanje po 214. členu KZ-1 je predpisana kazen zapora do treh let in denarna kazen, to pa ima za posledico desetletni zastaralni rok od storitve kaznivega dejanja. Zadnje dejanje, kot je opisano v prvem do četrtem odstavku, na katere se pritožba sklicuje, je naveden kot 12.8.2014 in zato kazenski pregon zaradi poteka desetletnega roka ni več dopusten. Bil pa je še dopusten v času sojenja na prvi stopnji in bi državna tožilka to, kar izpostavlja sedaj v pritožbi, lahko še pravočasno uveljavljala v postopku na prvi stopnji. To bi bilo glede na vlogo državnega tožilca v kazenskem postopku pa tudi zaradi uresničevanja pravic obtožencev, vsekakor nujno tudi v smeri novejše sodne prakse. Sodišče sicer res ni vezano na pravno kvalifikacijo državnega tožilca, vendar pa je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-1702/22 z dne 14.3.2024 zapisalo, da kadar namerava sodišče uporabiti drugačno pravno kvalifikacijo, kot jo očita tožilstvo, mora obtoženca o tem obvestiti in mu omogočiti, da se o spremembi izjasni.

Glede kaznivega dejanja pod točko I/C

15.Obtožba je B. B. očitala, da je preko svojega pooblaščenca vložil predlog za izvršbo zaradi izterjave zneska 35.000,00 EUR, čeprav je vedel, da je njegova terjatev prenehala zaradi dogovora C. C. z zakoncema E. E. in D. D., kot je bil predhodno sklenjen v notarski pisarni H. H., v posledici izdanega sklepa o izvršbi pa je sodišče zarubilo denarna sredstva na račun družbe B. d.o.o. Sodišče je ugotovilo, da so obtožbeni očitki v objektivnem pogledu dokazani, zaključilo pa je, da obtožencu ni mogoče očitati naklepa. Kot je pojasnilo, obtožencu ni dokazana pomoč pri storitvi kaznivega dejanja goljufije C. C., ker pa je predlog za izvršbo bil podan preko pooblaščenega odvetnika, se glede na vlogo, ki jo imajo odvetniki pri varovanju pravnega reda, obtoženčeva zavest o protipravnosti svojega dejanja postavlja pod vprašaj. Ker je obtoženega B. B. oprostilo obtožbe, je posledično enako sodbo izdalo tudi za C. C., ki mu je obtožba očitala napeljevanje k storitvi tega kaznivega dejanja.

16.Strinjati se je treba z očitkom državne tožilke, da izpodbijani zaključek ni prepričljiv, obenem pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sprejeta odločitev sodišča tudi zelo skopo obrazložena. Ni namreč jasno, v čem naj bi ugotovitev, da obtoženemu B. B. ni dokazana pomoč pri storitvi kaznivega dejanja goljufije, lahko vplivala na oceno obstoja zlorabe izvršbe. Pritožnica upravičeno navaja, da obe kaznivi dejanji nista medsebojno povezani ali pogojeni, sodišče prve stopnje pa v tej smeri tudi kaj več ne pove. Glede na opis dejanja zlorabe izvršbe in predmet kazenskopravnega varstva, pa je dalje zanesljivo, da gre pri obravnavanem kaznivem dejanju za povsem samostojno kaznivo dejanje, ki ga je treba oceniti ločeno od ostalih dejanj.

17.Dejstvo, da je obtoženec predlog za izvršbo vložil preko pooblaščenega odvetnika, tudi po oceni pritožbenega sodišča samo po sebi ne predstavlja dileme, ali se je zaradi tega zavedal protipravnosti svojega ravnanja. Pritožnica utemeljeno navaja, da oba obtoženca tako B. B. kot A. A. nista ničesar navajala v tej smeri, torej, da sta mislila, da je izvršba dopustna niti se v postopku ni posebej ugotavljala morebitna vloga pooblaščenega odvetnika, če jo je ta sploh imel. Splošno stališče sodišča, da imajo odvetniki vlogo pri varovanju pravnega reda, lahko izhaja le iz ustavnega položaja odvetništva kot dela pravosodja, ni pa, kot rečeno, v ničemer zatrjevano, da naj bi obtoženi B. B. oziroma A. A. kot napeljevalec k temu kaznivemu dejanju, predpostavljala, da je njuno početje zaradi pooblastila odvetniku, dopustno. Pritožnica se tudi v tej smeri utemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki navaja, da je mandatno razmerje med stranko in odvetnikom zaupno razmerje, ki terja od naročnika, da mandatarju (odvetniku) odkrito in pošteno predstavi vsa odločilna dejstva, da ta lahko dano naročilo izpolni. Gotovo dalje je, kot navaja pritožba, da pooblaščeni odvetnik ni bil dolžan preverjati razlogov ali motivov za vložitev obravnavanega predloga za izvršbo.

18.Ker sodišče prve stopnje navedenih dejstev sploh ni ugotavljalo oziroma se je do njih zelo skopo obrazložilo, izpodbijane sodbe v smeri sprejetega zaključka tudi ni mogoče preizkusiti. Spričo tega, da je dejansko stanje spričo tega ostalo zmotno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi državne tožilke v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 392. člena ZKP razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem se bo moralo opredeliti do vseh zgoraj izpostavljenih pomislekov. V ostalem oziroma glede kaznivega dejanja pod točko I/A pa je sodišče druge stopnje pritožbo državne tožilke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je moralo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP.

K pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca

19.Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožbo oškodovanca kot tožilca, ker je ugotovilo, da ni upravičeni tožilec. V opisu kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 na škodo I. I., ki naj bi ga zagrešila C. C. kot storilec, A. A. pa kot pomočnica, je namreč zatrjevano drugo izvršitveno dejanje kot v prvotni obtožbi državnega tožilca, ki je bila umaknjena. Ker je oškodovanec prevzel pregon v smislu oškodovanca kot tožilca, je bil vezan na identiteto umaknjene obtožbe in na isti historični dogodek.

20.Kot je sodišče v nadaljevanju obrazložilo, je umaknjena obtožnica zatrjevala, da je obtoženi C. C. oškodovancu dal v podpis listine, ki niso odražale njegove prave pogodbene volje in jih je zato nevede podpisal zmotno misleč, da podpisuje listino z voljo, kot jo je predhodno izrazil. Ta očitek se je nanašal na predpogodbo o prodaji nepremičnin med oškodovancem in J. J. z dne 30.6.2012 in pogodbo o poslovnem sodelovanju med I. I. in K. K. z dne 20.3.2012, v novi obtožbi pa je oškodovanec kot tožilec navajal, da je slednji dobil v podpis prazno, bianco listino, katero je podpisal, obtoženca pa naj bi nato v tako podpisano prazno listino vnesla besedilo predpogodbe o prodaji nepremičnine med I. I. in J. J. z vsebino, ki ni ustrezala resnici, saj dogovor o prodaji stanovanja za ceno 98.000,00 EUR ni bil sklenjen, kakor tudi ni držalo, da je oškodovanec na roke od J. J. prejel 68.000,00 EUR. V tem delu očitkov gre zato po mnenju sodišča za novoto, do katere oškodovanec ni bil upravičen in ga zato tudi ni mogoče šteti kot upravičenega tožilca.

21.Z navedeno razlago se pritožbeno sodišče ne strinja in pritrjuje oškodovancu kot tožilcu, da je podana obtožba upravičenega tožilca in drugič, da je sprememba opisa v obtožnici dopustna. Oškodovancu glede na nastalo procesno situacijo, ko je državna tožilka deloma umaknila obtožnico, po določbi prvega odstavka 61. člena ZKP ni mogoče odreči aktivne legitimacije za nadaljevanje kazenskega pregona, v okvir njegovih upravičenj pa sodi tudi vložitev nove obtožbe, pod pogojem, da se nanaša na isti historični dogodek. Opis tega izhaja iz umaknjene obtožbe in le v tem pogledu je oškodovanec kot tožilec vezan nanj, ne pa tudi glede pravne opredelitve kaznivega dejanja in posameznih okoliščin v opisu, pod pogojem, da sodijo v okvir istega historičnega dogodka. Če oškodovanec kot tožilec dejanje opiše drugače, kot je to storil državni tožilec ali če npr. spremeni izvršitveno obliko kaznivega dejanja, kot je to v obravnavani zadevi, je treba presoditi le, ali je še vedno mogoče govoriti o istem historičnem dogodku ali gre za povsem drugo dejanje oz. očitek. Pritožnik ima prav, da oškodovanec kot tožilec ni dolžan dosledno slediti opisu dejanja v obtožbi, ki je bila s strani državnega tožilca umaknjena, saj sam nekatera dejstva lahko oceni drugače. Če opis dejanja v obtožbi spremeni, je pri tem vezan na pravila iz prvega odstavka 344. člena ZKP, glede katerih se je že izoblikovala sodna praksa. Iz številnih odločb (npr. sodba VSRS I Ips 24137/2015 z dne 7.9.2023) izhaja stališče, po katerem državni tožilec lahko prosto razpolaga z obtožbo, pri čemer ni potrebno, da se na glavni obravnavi pokažejo nova dejstva, na podlagi katerih bo spremenil obtožbo, temveč zadostuje njegova ocena, da se je spremenilo dejansko stanje. Pomembno pa je, da druga stranka v postopku lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju kakor, če do spremembe obtožnice ne bi prišlo. Pri tem je bistveno, da sprememba obtožnice ne okrni obtoženčeve pravice do obrambe, kar pomeni, da je natančno obveščen o vseh dejanskih in pravdnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita in drugič, da ima primeren čas in možnost za pripravo svoje obrambe. Ta pravila, ki so navedena za državnega tožilca, pa veljajo tudi za oškodovanca, kadar nadaljuje pregon po umaknjeni obtožbi.

22.Izhajajoč iz obrazloženega sodišče druge stopnje ugotavlja, da se očitek v obtožbi oškodovanca kot tožilca glede kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 nanaša na isti historični dogodek kot v umaknjeni obtožbi državnega tožilca. Ta obtožnica je predvsem C. C. očitala preslepitev oškodovanega I. I. glede sklenitve predpogodbe o prodaji nepremičnine z J. J. z dne 30.6.2012 tako, da mu je ta bila podtaknjena v podpis, po novi obtožbi oškodovanca kot tožilca pa se mu očita, da je v eno od listin, ki jo je oškodovanec podpisal kot prazno (bianco) preko A. A. vnesel navedeno predpogodbo z dne 30.6.2012, kar bi kazalo, kakor da je tako pogodbo oškodovanec tudi podpisal. Drži, da gre v tem delu za novoto, vendar se ta še vedno nanaša na isti očitek kot v obtožbi državnega tožilca, to je preslepitev oškodovanca, da podpisuje nekaj, kar ne odraža njegovo pravo pogodbeno voljo in resnično dejansko stanje. Kot izhaja iz obrazložitve obtožnice oškodovanca kot tožilca, J. J. nikoli ni sklenila niti podpisala navedene predpogodbe, kar naj bi izhajalo iz njene izpovedbe v pravdnem sporu. Oškodovanec kot tožilec je drugače ocenil dejanje preslepitve kot državni tožilec in je zato upravičeno v tem delu spremenil obtožbo, obtoženima C. C. in A. A. pa je bilo nato v nadaljevanju postopka tudi omogočeno, da se o teh očitkih izjasnita, kar pomeni, da je bilo zadoščeno določbi prvega odstavka 344. člena ZKP. Zato se je strinjati s pritožnikom tudi, da razlogi, katerih je sodišče zavrnilo obtožnico v tem delu, niso pravilni.

23.Sodišče prve stopnje je v okviru obrazložitve posredno navedlo tudi, da je bil obtoženi A. A. v prejšnjem sojenju pravnomočno oproščen obtožbe glede kaznivega dejanja goljufije na škodo I. I., čemur pritrjuje tudi zagovornik obtožene A. A. v odgovoru na pritožbo in navaja, da ponovno sojenje o isti stvari zaradi načela res iudicata ni dovoljeno. Vendar po oceni sodišča druge stopnje to ne drži, saj se o tem očitku sodišče prve stopnje v novem sojenju še ni vsebinsko opredelilo, v konkretni zadevi pa se zaradi zavrnitve obtožbe iz procesnih razlogov tudi ni spuščalo v vsebinsko obravnavo. Zaradi tega tudi niso upoštevne tiste pritožbene navedbe oškodovanca kot tožilca, ko izpodbijajo odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov, pa tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je oškodovanec kot tožilec nedopustno razširil časovni termin storitve kaznivega dejanja.

24.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi dalje omenilo tudi, da dejanje, kot se očita obtoženemu C. C. nima zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj zgolj s podpisom prazne listine naknadno dopolnjene z lažno vsebino, da je od J. J. prejel znesek 68.000,00 EUR, oškodovancu zatrjevana škoda v navedeni višini še ni nastala. Sodišče druge stopnje se s tem ne strinja, saj se obtoženemu C. C. očita namen pridobitve premoženjske koristi sebi in drugim, kar je v opisu tudi navedeno s ceno stanovanja v predpogodbi predvsem pa z lažno navedbo, da je oškodovanec od J. J. že prejel 68.000,00 EUR na roke, kar naj ne bi ustrezalo resnici. Ker so predpogodbe glede na pravila civilnega prava iztožljive, ne drži, da se ne zatrjuje očitek povzročitve velike premoženjske škode, zaradi česar tudi ne drži, da celoten opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja.

25.Ker je sodišče prve stopnje nepravilno zavrglo obtožbo, je sodišče druge stopnje utemeljeni pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja pod točko II/A razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tem se bo moralo vsebinsko opredeliti do obtožbenih očitkov, ker pa to do sedaj ni bilo storjeno zaradi napačne procesne odločitve, se sodišče druge stopnje tudi ne more opredeliti do pritožbenih navedb oškodovanca kot tožilca pod točko 5 pritožbe glede odločitve sodišča o zavrnitvi dokaznih predlogov. Pritožba ima prav, ko pravi, da razlogi sodišča glede na sprejeto odločitev tudi niso bili potrebni. Neupoštevne, pa čeprav sicer povsem utemeljene pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe pod točko III, da je sodišče prve stopnje znatno prekoračilo rok za izdelavo pisnega odpravka sodbe.

26.Čeprav navedeni razlogi veljajo tudi za kaznivo dejanje pod točko II/B, ki se nanaša na obtoženo A. A., pa v izpodbijano sodbo ni treba poseči. Kot namreč utemeljeno navaja tudi obtoženkin zagovornik v odgovoru na pritožbo, je kazenski pregon zoper obtoženko zastaral. Po opisu dejanja v obtožbi naj bi dejanje bilo storjeno "enkrat v obdobju od 1.1.2014 do 31.12.2014", torej točno neugotovljeno kdaj, vendar v navedenem časovnem obdobju. V takšni situaciji pa je treba upoštevati čas, ki je za obtoženko z vidika teka zastaralnih rokov najugodnejši, to je datum 1.1.2014. Za obravnavano kaznivo dejanje glede na višino predpisane zaporne kazni, zastaralni rok v smislu 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1, znaša deset let od storitve kaznivega dejanja in zato kazenski pregon sedaj ni več dopusten. Ker pa se izrek sodbe sklicuje na 4. točko 357. člena ZKP, v katero sodi tudi zavrnitev obtožbe zaradi zastaranja kazenskega pregona, sodišče druge stopnje v izpodbijano sodbo ni poseglo, pač pa je, v smislu preizkusa po uradni dolžnosti po prvem odstavku 383. člena ZKP, le ugotovilo zastaranje kazenskega pregona. Ker izreka sodbe ni bilo potrebno spremeniti, je ob ugotovitvi, da je odločitev sodišča o zavrnitvi obtožbe, pa čeprav iz drugih razlogov, vendar pravilna, je pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 391 ZKP).

27.Navedena ugotovitev o zastaranju kazenskega pregona pa je pomembna zaradi odločitve o stroških kazenskega postopka v tem delu. Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora oškodovanec kot tožilec v primeru, ko se postopek konča s sodbo, s katero se obtožba zavrne, povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obtoženca in potrebne izdatke ter nagrado njegovega zagovornika, razen če do zavrnitve obtožbe pride zaradi zastaranja kazenskega pregona, česar pa ni mogoče pripisati krivdi oškodovanca kot tožilca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je takšna izjema podana tudi v konkretnem primeru, saj v času, ko je bila izdana izpodbijana sodba 23.5.2023, kazenski pregon še ni zastaral, pri tem pa oškodovancu kot tožilcu tudi ni mogoče pripisati nobenega takšnega ravnanja, ki bi merilo na zavlačevanje kazenskega postopka. Zato je treba uporabiti navedeno izjemo ter glede stroškov kazenskega postopka odločiti, da le ti bremenijo proračun, kot je razvidno iz izreka te odločbe. Glede na to, da je že sodišče prve stopnje potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca kot tožilca za čas od 1.9.2022 dalje naložilo v breme proračunu brezplačne pravne pomoči, je sodišče druge stopnje te stroške pooblaščenca kot tožilca omejilo le do 31.8.2022. To pa pomeni, da so potrebni izdatki in nagrada pooblaščenca v celoti naloženi v breme proračuna.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 61, 61/1, 344, 344/1, 357, 357-4, 392 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 211, 211/1, 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.