Jedro

Zasežen osebni avtomobil, ki ni last mld. obdolženca, bi bil lahko odvzet v primeru, ko bi bilo izkazano, da je nevarno, če bi mld. lahko še naprej razpolagal z njim in ponavljal prekrške in če se je z izrekom te stranske sankcije takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti.

Izrek

Pritožba predlagateljice P. p. C. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je bil mld. D. P. spoznan za odgovornega za prekrške, navedene v izreku tega sklepa. Izrečen mu je bil vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva, odvzeto mu je bilo orožje, zaseženo motorno vozilo pa je bilo vrnjeno v posest mladoletnikovega očeta.

Proti temu sklepu o prekršku se je pritožila predlagateljica in kot razlog navajala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, obrazlagala pa je predvsem nestrinjanje z vrnitvijo zaseženega vozila in razloge, zaradi katerih bi prvostopno sodišče zaseženo motorno vozilo moralo odvzeti.

Pritožba ni utemeljena.

Pri pregledu zadeve po uradni dolžnosti na podlagi 159. čl. Zakona o prekrških-1 je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, na katero mora paziti po uradni dolžnosti in v škodo mladoletnega obdolženca tudi niso bile prekršene materialne določbe zakona ali predpisa, ki določa prekršek, v zvezi s 156. čl. tega zakona.

Pri pregledu zadeve v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno. Svojo odločitev je prvostopno sodišče oprlo na izvedeni dokazni postopek, v katerem je poleg zaslišanja mladoletnika, ki je za očitane prekrške povedal, da jih je storil, prebralo poročilo CSD, zaslišalo pa je tudi mladoletnikovega očeta tako, da je po mnenju pritožbenega sodišča popolnoma razjasnilo okoliščine in relevantna dejstva, pomembna za odločitev o zadevi. Priče, ki jih omenja pritožba v prvi alineji, v tem postopku niti niso mogle biti zaslišane, saj za prekršek po Zakonu o prekrških zoper javni red in mir, v zvezi s katerim bi naj izpovedovale, sploh ni predmet tega postopka. Glede ugotovitve prvostopnega sodišča , ki jo napada pritožba in se nanaša na odnose s starši pritožbeno sodišče meni, da je trditev vzeta iz konteksta, saj je prvostopno sodišče pri presoji zadeve upoštevalo vse znane in zbrane podatke o vzgoji in izobraževanju mladoletnika, kot je to zapisano v obrazložitvi izpodbijanega sklepa in na takšni podlagi je prvostopno sodišče tudi ocenilo, da mladoletnik nima drugačnih negativnih nagnjenj in drugačna ocena na podlagi zbranih podatkov in ugotovljenega dejanskega stanja tudi ni mogoča, saj je iz izpiska kazenske evidence razvidno, da mladoletnik še ni bil pravnomočno kaznovan za prekršek niti ni to izkazano za kaznivo dejanje. Glede uporabe pištole znamke B., ki jo omenja pritožba v smislu, da je mladoletnik v enem primeru kršitve JRM to pištolo tudi uporabil, je pomembno, da je iz obdolžilnega predloga predlagateljice z dne 24.04.2006 razvidno, da gre za plašilko, ki jo je predlagateljica uvrstila med orožje po Zakonu o orožju, ne da bi bilo ugotovljeno ali ne gre morda za orožje iz 2. tč. V. odst. 3. čl. Zakona o orožju, zaradi česar ta okoliščina, na katero opozarja pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča ne more imeti posebne teže v tem postopku. Pritožba je kot absurdno označila trditev prvostopnega sodišča, da mladoletnik živi v skladnem družinskem okolju, pri čemer popolnoma prezre, da je prvostopno sodišče takšen zaključek oprlo na dejstva in okoliščine, ugotovljene v tem postopku, ne more pa prvostopno sodišče upoštevati okoliščin, ki jih navaja pritožba, da sta tako oče kot starejši brat mladoletnika večkratna kršitelja CPP, JRM in storilca kaznivih dejanj ter da sta večino kaznivih dejanj mladoletnik in njegov starejši brat izvršila v sostorilstvu, saj predlagateljica za to ni predložila nobenih relevantnih dokazov, razen števila vloženih obdolžilnih predlogov in kazenskih ovadb in iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi bil katerikoli postopek proti mladoletniku že pravnomočno končan, prvostopno sodišče pa seveda ne more upoštevati drugega kot pravnomočne odločitve sodišč. Prav tako je pomembno poudariti, da v tem postopku prvostopno sodišče presoja mladoletnikovo ravnanje, ne sodi pa njegovi družini, zaradi česar tudi niso relevantne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na domnevno izvzetost članov družine P. iz jurisdikcije R. S. Prav tako prvostopno sodišče ni ugotavljalo niti ugotovilo, da je mladoletnikov oče opustil starševsko dolžnost nadzora mladoletnega sina, zaradi česar je takšen zaključek pritožbe po mnenju pritožbenega sodišča preuranjen. Prav tako prvostopno sodišče ni presojalo težavnost življenja krajanov Krajevne skupnosti A. h., ki so zaradi nevzdržnih razmer v odnosu do družine P. zaprosili za pomoč, saj za to tudi ni pristojno, presojalo je namreč zgolj mladoletnikovo ravnanje po obdolžilnih predlogih predlagateljice. Tudi navedba pritožbe, da odločno nasprotuje izjavi sodnice, da vozilo ne posega v nobeno izmed dobrin, zavarovanih med drugim tudi s Kjotskim protokolom, saj takšne izjave pritožbeno sodišče v spisu ni našlo, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je mogoče zaključiti, da prvostopno sodišče okoliščine, da gre za tehnično neizpravno vozilo, ni ocenilo kot tako tehtne, da bi utemeljevala uporabo določil ZP-1 o izreku stranske sankcije odvzema tega motornega vozila. To svojo oceno je prvostopno sodišče tudi obrazložilo, ko je med drugim zaključilo, da vozilo sicer ni sposobno za normalno rabo, ni pa ovir, da ga lastnik ne bi porabil za rezervne dele, če to želi. Na podlagi 25. čl. ZP-1 se odvzem predmetov lahko izreče glede predmetov, za katere je nevarno, da bi storilec lahko še naprej razpolagal z njimi in ponavljal prekršek oz. utrjeval že povzročene nevarne posledice. Pri upoštevanju nevarnosti v razmerju do varovane vrednote je potrebno upoštevati, da je uporaba nekaterih predmetov dovoljena, pa čeprav so nevarni, storilec pa je z njimi storil prekršek le zato, ker ni spoštoval predpisanega načina varne uporabe in v takšnih primerih bi se moralo proti storilcu ukrepati drugače in sicer s prepovedovanjem aktivnosti, ki mu omogočajo nepravilno uporabo takih predmetov. Zgolj dejstvo, da osebni avtomobil ni registriran, še ne pomeni, da je nevaren zaradi svojih lastnosti v smislu kot to zatrjuje pritožba. Neregistrirani so bili tudi nekateri drugi avtomobili, ki jih je vozil mladoletnik, oz. jim je poteklo prometno dovoljenje, bilo pa je tudi ugotovljeno, da niso tehnično brezhibni, pa jih predlagateljica ni zasegla niti ni predlagala njihovega odvzema. V obravnavanem primeru že predlagateljica zatrjuje, da je mladoletnik potem, ko mu je bilo zaseženo obravnavano vozilo, nadaljeval s prekrški in sicer z drugimi vozili. To je ugotovilo tudi prvostopno sodišče, zaradi česar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča očitno, da zaseg obravnavanega osebnega vozila ni dosegel namena, to je, da bi mladoletniku preprečili delati cestnoprometne in druge prekrške, na takšni podlagi pa je seveda edino logičen zaključek, da z odvzemom zaseženega osebnega avtomobila namen tega ukrepa ni in ne bo dosežen, zaradi česar je tudi odpadel eden od pomembnejših razlogov, ki bi lahko narekovali odvzem osebnega avtomobila, čeprav je last mladoletnikovega očeta. Prav v obravnavanem primeru se je po mnenju pritožbenega sodišča odrazilo zgoraj navedeno stanje in sicer, da bi bilo potrebno mladoletniku z drugimi ukrepi preprečiti uporabo motornih vozil v cestnem prometu, saj z zasegom osebnega avtomobila to očitno ni bilo doseženo. O problematiki odvzema zasebne lastnine se je izreklo večkrat tudi že Ustavno sodišče RS, ko je med drugim zapisalo, “da je zakonodajalec v pravico do zasebne lastnine posegel zato, da bi zagotovil spoštovanje pravice do varnosti. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine dopusten le, če je za varstvo pravic drugih primeren, nujen in sorazmeren s težo ene in druge ustavne pravice. Zaradi tega mora sodišče, ko odloča v posamičnem primeru, tehtati na eni strani težo ukrepa za posameznika, ki se mu odvzema predmet lastnine, na drugi strani pa tehtnost razlogov splošne varnosti, ki naj zagotovijo pravico drugih do varnosti. Pri odločanju o teži ukrepa za posameznika sta med drugim pomembna namen in vrednost predmetov, ki naj se odvzamejo. Zaradi tega mora sodišče v konkretnem primeru presoditi, ali bi bilo v bodoče lahko nevarno, če bi bil predmet v rokah osebe, ki se ji odvzema, in ali se je z odvzemom takemu tveganju mogoče vsaj v pretežni meri izogniti.” Svoj sklep mora sodišče seveda utemeljiti na dokazanih konkretnih okoliščinah, glede katerih je bila prizadeti osebi v postopku dana možnost, da se izjavi. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče ugotovilo in določno obrazložilo, da je ocenilo, da ne gre za takšno situacijo in da se z odvzemom osebnega avtomobila tveganju, da bo mladoletnik ponavljal prekrške, ni mogoče izogniti niti v pretežni meri, zaradi česar ni mogoče sprejeti pritožbene navedbe, da je sodišče ugotovilo, da odvzema vozila ne terja splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi ter varstva okolja, saj je tudi ta ugotovitev vzeta iz konteksta obrazložitve, ravno nasprotno, prvostopno sodišče je ob tehtanju razlogov splošne varnosti in razlogov za odvzem motornega vozila ocenilo situacijo tako kot je to v obrazložitvi sklepa tudi zapisalo, torej gre za tehtanje okoliščin, ne pa za nekakšen apriori neutemeljen zaključek. Zaslišanje policista S., ki bi naj povedal o mladoletnikovi objestni in agresivni vožnji, s katero je ogrožal svojo varnost in varnost drugih udeležencev v prometu, pri tem po mnenju pritožbenega sodišča ne bi v ničemer vplivalo na odločitev prvostopnega sodišča, saj ni nobenega dvoma o tem, da je mladoletnik storil očitane prekrške, med katere sodi tudi objestna in agresivna vožnja kot je to razvidno iz izpodbijanega sklepa, vendar so to okoliščine, ki se nanašajo na posamezne prekrške in so bile upoštevane pri izbiri vzgojnega ukrepa, pri čemer je pomembno poudariti, da je prvostopno sodišče mladoletniku izreklo vzgojni ukrep nadzora organa socialnega varstva, saj je zaključilo, da bo le s permanentnim nadzorom mladoletnikovega življenja mogoče preprečiti, da bo ponavljal prekrške, kar je po mnenju pritožbenega sodišča logičen, pravilen in utemeljen zaključek. Ni namreč mogoče prezreti, da je v obravnavi v tem postopku mladoletnik in je zaradi tega ob tem seveda potrebno upoštevati vse posebne določbe ZP-1 o mladoletnikih, vključno z odločitvijo o stroških postopka, saj na podlagi I. odst. 187. čl. ZP-1 mladoletnik ne plača stroškov postopka o prekršku, s čemer je odgovorjeno tudi na to pritožbeno navedbo.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče ob uporabi III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.