Jedro

V primeru, ko se je dedič ob izdaji prvega sklepa o dedovanju odpovedal deležu v korist sodediča, o kasneje najdenemu premoženju ni moč odločiti na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, če ni znano, da bi se dedič odpovedal tudi temu premoženju, če bi zanj vedel.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

S pritožbeno izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zapuščino pokojnega O. G. tvori tudi odškodnina 300.000,00 SIT in na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 6. 8. 1999 je za dedinji razglasilo zapustnikovi hčeri N. G. G. in L. S. Proti sklepu sta se pravočasno pritožila dediča T. G. in B. G. Uveljavljata pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in s tem povezane zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da se nista nikoli odpovedala pripadajočemu deležu, ker zanj tudi nista vedela in tega deleža tudi nikoli nista pisno, niti ustno odstopila N. M. Predlagata razveljavitev izpodbijanega dodatnega sklepa o dedovanju in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo dedinja N. G. G. navaja, da niti ni vedela, da tudi pritožnikoma pripada dedni delež, vsakemu do 1/6. Pritožbi sta utemeljeni.

Sedaj izpodbijan dodatni sklep o dedovanju je bil izdan na podlagi določila I. odst. 221. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), po katerem sodišče na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju razdeli premoženje, ki je bilo najdeno po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Predmet pravnomočnega sklepa o dedovanju je bilo ... delnic Pooblaščene investicijske družbe K. s. d.d., L. To premoženje se je delilo med zakonitima dedinjama, zapustnikovima hčerkama in sicer 1/3 je pripadlo L. S., 2/3 pa N. M., pri čemer je bilo upoštevano, da sta sedanja pritožnika dedna deleža odstopila dedinji N. M. Ravno do slednjega pa sodišče prve stopnje pri izdaji dodatnega sklepa o dedovanju ni zavzelo stališča. Izjav pritožnikov na list. št. ... in ... ni moč šteti kot odpoved dediščini, tretirati ju je moč le kot izjavi o odstopu svojega dednega deleža. Torej sta pritožnika dediščino sprejela, le odstopila sta jo v korist tete, zapustnikove hčere. Vendar tako sta pritožnika razpolagala le s tistim premoženjem, za katerega se je takrat vedelo. O premoženju, ki se je kasneje našlo, pritožnika nista dala ne izjave o sprejemu in ne o odpovedi v korist drugega dediča, niti se dediščini tega kasneje najdenega premoženja nista odpovedala. Če za to premoženje nista vedela, ga tudi nista mogla nikomur odstopiti, saj njuna volja ni bila nič drugega kot, da razpolagata z dediščino, ki je takrat obsega le lastniške certifikate in da to premoženje, ki sta ga sprejela kot dediščino, odstopita v korist tete, zapustnikove hčerke. Odstop dediščine drugemu dediču je šteti kot neodplačno razpolaganje in gre torej za pogodbo, pri kateri pa mora priti do soglasja volj. Ker v času, ko sta sedanja pritožnika izjavila, da odstopata svojo dediščino sodedinji, ni mogla biti njuna volj nič drugega, kot da odstopita tisti del premoženja, ki jima je bil takrat znan, ni mogoče sedaj z dodatnim sklepom o dedovanju odločiti izključno po določilu I. odst. 221. čl. ZD, oz. če bi se tako odločalo v skladu s tem določilom, potem bi se moralo ugotoviti, da sta dediča tudi današnja pritožnika v enakem deležu, kot je bil ugotovljen s sklepom o dedovanju, torej do 1/3. Če pa je tako, potem bi bilo treba pritožnika vprašati, ali sta pripravljena tudi ta del premoženja z neodplačnim razpolaganjem prenesti v korist tete, zapustnikove hčerke.

Tako se izkaže, da sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava tudi dejanskega stanja ni moglo popolno in pravilno dognati. To je narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, katerega določbe se uporabljajo tudi v zapuščinskem postopku (dol. 163. čl. ZD).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dognati voljo dedičev, predvsem pritožnikov o tem, ali je njuna volja odpovedati se tudi kasneje najdenemu premoženju v korist sodedinje. Le če bosta pritožnika izrazila takšno voljo, če bosta podala izjavo o odstopu svojega dednega deleža sodedinji in če se bo sodedinja s tem strinjala, bo na mestu takšna odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. V nasprotnem primeru pa verjetno ne bo ovire, da se pritožnikoma prizna dedni delež, vsakemu do 1/6 kasneje najdenega premoženja.