Jedro

Sodišče prve stopnje je popolnoma in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar ni uporabilo določbe materialnega prava, ki bi jo moralo uporabiti, zato je sodišče druge stopnje s sodbo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (tč. 3, 4 in 5 izreka sodbe in dopolnilne sodbe) spremeni tako, da se glasi: "3. Tožnik Ž. T. je dolžan za mld. T. T. od 1.12.1998 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 25.000,00 SIT (petindvajsettisoč) na roke toženke M. T., in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 5. v mesecu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila.

4. Višji preživninski zahtevek tožene stranke se zavrne." O B R A Z L O Ž I T E V Z izpodbijanima sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, mld. hči se dodeli v vzgojo in varstvo toženki, tožniku pa se za mld. hčer naloži plačevanje mesečne preživnine v znesku 20.000,00 SIT na roke toženke, in sicer od 1.12.1998 dalje.

Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen višji zahtevek za preživnino za mld. hčer, pritožila toženka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter naloži tožniku plačevanje preživnine v znesku 40.000,00 SIT, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da preživninski zahtevek toženke 40.000,00 SIT ni utemeljen glede na izkazane prihodke tožnika, saj bi takšna obveznost presegla polovico njegovih prihodkov. Toženka dvomi, da so dohodki tožnika le 70.000,00 SIT mesečno, ko pa ima svoje podjetje, ki po njegovih besedah normalno posluje - tožnik opravlja terensko delo, tudi po 15 dni v mesecu je odsoten po ves dan, prejema dnevnice in kilometrino. Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati v poslovanje družbe in zahtevati predložitev poslovnih knjig in letnih bilanc, iz katerih bi bili razvidni tako prihodki kot stroški; toženka predlaga, da to stori v primeru ponovnega postopka na prvi stopnji. Samo potrdilo družbe Topol in ostali d.n.o., da plače od novembra dalje niso izplačane, ni noben verodostojen dokaz, ker ga je napisal in podpisal sam tožnik, ki ima interes, da bi bila preživnina čim manjša. Sodišče prve stopnje je tudi premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik lastnik stanovanja v Zagrebu. Prav tako je toženec mlad, zdrav in sposoben za delo ter dolžan poskrbeti za preživljanje otroka, zato ni mogoče upoštevati njegovih mesečnih dohodkov le v višini 70.000,00 SIT.

Mesečni režijski stroški toženke znašajo cca 50.000,00 SIT, tako da ji ostane od plače le cca 30.000,00 SIT, kar je premalo za pokrivanje njenih in hčerinih potreb. Sodišče ni upoštevalo, da gre za otroka z nadpovprečnimi potrebami - vrhunskega glasbenika, kar je povezano z dodatnimi stroški. Mld. hči bo nedvomno nadaljevala svojo glasbeno pot in bo vsako leto potrebovala večja sredstva: svoj violončelo, ki stane 1.500,00 DEM, potovala bo na glasbene prireditve, potrebovala bo svečano obleko, ki pa veliko stane. Toženka prilaga izrezek iz časopisa, diplomi in pohvalo, iz katerih je razvidno hčerino napredovanje in da se udeležuje prireditev tudi zunaj Slovenije.

Toženka mora vsako leto podaljšati bivalno vizo zase in hčer, s čimer ima za cca 20.000,00 SIT stroškov, kar pri določitvi preživnine ni bilo upoštevano. Že po glavni obravnavi je toženka dne 21.1.1999 zvedela za novo dejstvo, da kot tujka za stanovanje ne more plačevati neprofitne najemnine, temveč profitno, ki znaša trikrat več, to je cca 45.000,00 SIT mesečno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na predlog toženke izdalo dopolnilno sodbo, s katero je določilo datum, od katerega dalje je tožnik dolžan plačevati preživnino, in zavrnilo del zahtevka, o katerem ni odločilo z izpodbijano sodbo. Tako je uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka postala brezpredmetna, drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa sodišče druge stopnje ni našlo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev o višini preživnine na podlagi določb 261. člena Zakona o braku i porodničnim odnosima (ZBPO, Narodne novine Republike Hrvatske, št. 51/89), potem ko je ugotovilo, da so tožnik, toženka in njuna mld. hči državljani Republike Hrvaške. Tako je ugotovilo potrebe mld. hčere v mesečnem znesku 40.000,00 SIT. Pri tem pa je posebej upoštevalo, da se uspešno ukvarja z glasbo, s čimer so povezani dodatni stroški, kot je o njih izpovedala toženka. Medtem toženka v pritožbi dodatno navaja, da letno porabi zase in hčer približno 20.000,00 SIT za bivalno vizo. Vendar tak strošek, razdeljen na mesečne zneske, pomeni zanemarljivo obremenitev in ne more vplivati na drugačno oceno o potrebah mld. hčere in o možnostih toženke, da prispeva k njenemu preživljanju. Tudi navedbe, da je po glavni obravnavi toženka izvedela, da bo morala plačevati višjo najemnino, ni dejstvo, ki bi ga sodišče druge stopnje lahko upoštevalo pri presoji, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, zato kasneje nastalih dejstev pri odločitvi ni mogoče upoštevati (časovna meja pravnomočnosti). Enako velja tudi za stroške, ki naj bi nastali v bodoče (nakup instrumenta in svečane obleke), pa doslej niso nastajali. Upravičenka do preživnine bo lahko z novo tožbo zahtevala zvišanje preživnine na podlagi določbe 272. člena ZBPO, če se bodo okoliščine spremenile. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi možnost obeh staršev, da prispevata k preživljanju mld. hčere. Navedbe toženke o njenih stroških režije v znesku 50.000,00 SIT je sodišče prve stopnje sprejelo in tudi ocenilo in obrazložilo, da lahko s preostankom dohodkov pokrije svoje nadaljnje potrebe kot tudi prispeva k preživljanju mld. hčere. Kar zadeva možnosti tožnika, da prispeva k preživljanju mld. hčere, jih je sodišče prve stopnje ocenilo primerno, upoštevaje stanovanje, ki ga ima na Hrvaškem in lahko zanj prejema najemnino, ter znesek 70.000,00 SIT, ki ga v lastnem podjetju prejme iz naslova materialnih stroškov in dnevnic. Toženka sicer v pritožbi predlaga še vpogled v poslovanje družbe, češ da samo potrdilo družbe ni verodostojen dokaz, da plače niso bile izplačane, še posebej, ker ga je napisal sam tožnik. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebah otroka in zmožnostih staršev pa je izvajanje dodatnih dokazov nepotrebno.

Pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v smislu določbe 355. člena ZPP zato ni podan, vendar pa sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine ni pravilno uporabilo določbe 362. člena ZBPO. Na podlagi te določbe pri tistem od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, sodišče posebej upošteva kot prispevek k preživljanju njegovo delo in skrb za otroka. Ker je mld.

hči dodeljena v vzgojo in varstvo toženki, je potrebno sorazmerje denarnih prispevkov za njeno preživljanje prilagoditi v korist toženke in tožniku naložiti plačevanje preživnine v mesečnem znesku 25.000,00 SIT. Takšno preživnino bo ob ugotovljenem dejanskem stanju še zmogel. Sodišče druge stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava (356. člen ZPP) po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) spremenilo sodbo prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP, kakor izhaja iz izreka.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90, in RS, št. 55/92; določbe ZBPO pa je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82), ki je veljal v času odločanja pri sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

Pritožbi se deloma ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (tč. 3, 4 in 5 izreka sodbe in dopolnilne sodbe) spremeni tako, da se glasi: "3. Tožnik Ž. T. je dolžan za mld. T. T. od 1.12.1998 dalje plačevati mesečno preživnino v višini 25.000,00 SIT (petindvajsettisoč) na roke toženke M. T., in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 5. v mesecu, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega obroka do plačila.

4. Višji preživninski zahtevek tožene stranke se zavrne." O B R A Z L O Ž I T E V Z izpodbijanima sodbo in dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zakonska zveza pravdnih strank razveže, mld. hči se dodeli v vzgojo in varstvo toženki, tožniku pa se za mld. hčer naloži plačevanje mesečne preživnine v znesku 20.000,00 SIT na roke toženke, in sicer od 1.12.1998 dalje.

Zoper tako sodbo se je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo njen višji zahtevek za preživnino za mld. hčer, pritožila toženka, in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter naloži tožniku plačevanje preživnine v znesku 40.000,00 SIT, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem navaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da preživninski zahtevek toženke 40.000,00 SIT ni utemeljen glede na izkazane prihodke tožnika, saj bi takšna obveznost presegla polovico njegovih prihodkov. Toženka dvomi, da so dohodki tožnika le 70.000,00 SIT mesečno, ko pa ima svoje podjetje, ki po njegovih besedah normalno posluje - tožnik opravlja terensko delo, tudi po 15 dni v mesecu je odsoten po ves dan, prejema dnevnice in kilometrino. Sodišče prve stopnje bi moralo vpogledati v poslovanje družbe in zahtevati predložitev poslovnih knjig in letnih bilanc, iz katerih bi bili razvidni tako prihodki kot stroški; toženka predlaga, da to stori v primeru ponovnega postopka na prvi stopnji. Samo potrdilo družbe Topol in ostali d.n.o., da plače od novembra dalje niso izplačane, ni noben verodostojen dokaz, ker ga je napisal in podpisal sam tožnik, ki ima interes, da bi bila preživnina čim manjša. Sodišče prve stopnje je tudi premalo upoštevalo dejstvo, da je tožnik lastnik stanovanja v Zagrebu. Prav tako je toženec mlad, zdrav in sposoben za delo ter dolžan poskrbeti za preživljanje otroka, zato ni mogoče upoštevati njegovih mesečnih dohodkov le v višini 70.000,00 SIT.

Mesečni režijski stroški toženke znašajo cca 50.000,00 SIT, tako da ji ostane od plače le cca 30.000,00 SIT, kar je premalo za pokrivanje njenih in hčerinih potreb. Sodišče ni upoštevalo, da gre za otroka z nadpovprečnimi potrebami - vrhunskega glasbenika, kar je povezano z dodatnimi stroški. Mld. hči bo nedvomno nadaljevala svojo glasbeno pot in bo vsako leto potrebovala večja sredstva: svoj violončelo, ki stane 1.500,00 DEM, potovala bo na glasbene prireditve, potrebovala bo svečano obleko, ki pa veliko stane. Toženka prilaga izrezek iz časopisa, diplomi in pohvalo, iz katerih je razvidno hčerino napredovanje in da se udeležuje prireditev tudi zunaj Slovenije.

Toženka mora vsako leto podaljšati bivalno vizo zase in hčer, s čimer ima za cca 20.000,00 SIT stroškov, kar pri določitvi preživnine ni bilo upoštevano. Že po glavni obravnavi je toženka dne 21.1.1999 zvedela za novo dejstvo, da kot tujka za stanovanje ne more plačevati neprofitne najemnine, temveč profitno, ki znaša trikrat več, to je cca 45.000,00 SIT mesečno.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na predlog toženke izdalo dopolnilno sodbo, s katero je določilo datum, od katerega dalje je tožnik dolžan plačevati preživnino, in zavrnilo del zahtevka, o katerem ni odločilo z izpodbijano sodbo. Tako je uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka postala brezpredmetna, drugih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pa sodišče druge stopnje ni našlo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev o višini preživnine na podlagi določb 261. člena Zakona o braku i porodničnim odnosima (ZBPO, Narodne novine Republike Hrvatske, št. 51/89), potem ko je ugotovilo, da so tožnik, toženka in njuna mld. hči državljani Republike Hrvaške. Tako je ugotovilo potrebe mld. hčere v mesečnem znesku 40.000,00 SIT. Pri tem pa je posebej upoštevalo, da se uspešno ukvarja z glasbo, s čimer so povezani dodatni stroški, kot je o njih izpovedala toženka. Medtem toženka v pritožbi dodatno navaja, da letno porabi zase in hčer približno 20.000,00 SIT za bivalno vizo. Vendar tak strošek, razdeljen na mesečne zneske, pomeni zanemarljivo obremenitev in ne more vplivati na drugačno oceno o potrebah mld. hčere in o možnostih toženke, da prispeva k njenemu preživljanju. Tudi navedbe, da je po glavni obravnavi toženka izvedela, da bo morala plačevati višjo najemnino, ni dejstvo, ki bi ga sodišče druge stopnje lahko upoštevalo pri presoji, ali je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Sodišče izda sodbo glede na dejansko stanje ob koncu glavne obravnave, zato kasneje nastalih dejstev pri odločitvi ni mogoče upoštevati (časovna meja pravnomočnosti). Enako velja tudi za stroške, ki naj bi nastali v bodoče (nakup instrumenta in svečane obleke), pa doslej niso nastajali. Upravičenka do preživnine bo lahko z novo tožbo zahtevala zvišanje preživnine na podlagi določbe 272. člena ZBPO, če se bodo okoliščine spremenile. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi možnost obeh staršev, da prispevata k preživljanju mld. hčere. Navedbe toženke o njenih stroških režije v znesku 50.000,00 SIT je sodišče prve stopnje sprejelo in tudi ocenilo in obrazložilo, da lahko s preostankom dohodkov pokrije svoje nadaljnje potrebe kot tudi prispeva k preživljanju mld. hčere. Kar zadeva možnosti tožnika, da prispeva k preživljanju mld. hčere, jih je sodišče prve stopnje ocenilo primerno, upoštevaje stanovanje, ki ga ima na Hrvaškem in lahko zanj prejema najemnino, ter znesek 70.000,00 SIT, ki ga v lastnem podjetju prejme iz naslova materialnih stroškov in dnevnic. Toženka sicer v pritožbi predlaga še vpogled v poslovanje družbe, češ da samo potrdilo družbe ni verodostojen dokaz, da plače niso bile izplačane, še posebej, ker ga je napisal sam tožnik. Glede na vse ugotovitve sodišča prve stopnje o potrebah otroka in zmožnostih staršev pa je izvajanje dodatnih dokazov nepotrebno.

Pritožbeni razlog nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v smislu določbe 355. člena ZPP zato ni podan, vendar pa sodišče prve stopnje pri določitvi višine preživnine ni pravilno uporabilo določbe 362. člena ZBPO. Na podlagi te določbe pri tistem od staršev, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, sodišče posebej upošteva kot prispevek k preživljanju njegovo delo in skrb za otroka. Ker je mld.

hči dodeljena v vzgojo in varstvo toženki, je potrebno sorazmerje denarnih prispevkov za njeno preživljanje prilagoditi v korist toženke in tožniku naložiti plačevanje preživnine v mesečnem znesku 25.000,00 SIT. Takšno preživnino bo ob ugotovljenem dejanskem stanju še zmogel. Sodišče druge stopnje je tako zaradi zmotne uporabe materialnega prava (356. člen ZPP) po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP) spremenilo sodbo prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 373. člena ZPP, kakor izhaja iz izreka.

Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99, je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90, in RS, št. 55/92; določbe ZBPO pa je sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 40. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 43/82 in 72/82), ki je veljal v času odločanja pri sodišču prve stopnje.