Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da rok 1.12.2005 ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe, saj v pogodbi ni izrecno navedeno, da je rok bistvena sestavina pogodbe niti to ne izhaja iz narave stvari, ker je bil rok določen le za primer prvega načina prodaje ter je bil za primer neuspešnosti prvega načina dogovorjen drug način prodaje. Ker rok ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe, pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, glede odstopa od pogodbe pa toženec ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da je tožnici omogočil dodaten rok za izpolnitev, kar je pogoj za odstop od pogodbe, kadar rok ni njena bistvena sestavina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu ter stroškovni odločitvi potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje pod točko 1. izreka sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 22.658,45 EUR (prej 5.429.872,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2006 dalje do prenehanja obveznosti. Pod točko 2. izreka je sodišče v presežku za še zahtevanih 163,91 EUR (prej 39.281,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Pod točko 3. izreka (kjer je sodišče očitno pomotoma navedlo številko 2.) pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.053,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za njihovo plačilo.

Zoper prisodilni del sodbe ter stroškovno odločitev se pritožuje tožena stranka. Tožena stranka sicer uvodoma očitno pomotoma navaja, da izpodbija točki 2. in 3. izreka sodbe, pri čemer pa sodba niti ne vsebuje navedbe točka 3. izreka, saj je prvo sodišče pomotoma dvakrat zapisalo točka 2. izreka, medtem ko iz vsebine pritožbe jasno izhaja, da jo tožena stranka izpodbija v prisodilnem delu, posledično pa tudi v stroškovni odločitvi. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Navaja, da sta se pravdni stranki s t.i. predpogodbo res dogovorili, da tožnica proda, toženec pa kupi v pogodbi navedeno nepremičnino za kupnino 21.000.000,00 SIT, prav tako sta se dogovorili za način plačila, določili sta rok, v katerem bo tožnica tožencu omogočila vpis lastninske pravice ter da bo toženec kupnino v celoti plačal, ko bo pridobil listino, ki mu bo omogočila zemljiškoknjižni vpis lastništva na nepremičnini. Pogodba ima torej vsa določil, po katerih jo je mogoče opredeliti kot kupoprodajno pogodbo. Vendar pa tožeča stranka te pogodbe ni realizirala, saj ni izpolnila pogodbenih določil, in sicer ni niti poskušala doseči izbrisa plomb v zemljiški knjigi s poravnavami z ostalimi upniki ter tega ni niti tožbeno zatrjevala niti dokazovala. Poleg tega tožeča stanja ni izpolnila bistvenega pogoja, da bi do dne 1.12.2005 toženi stranki omogočila breme prost vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zaradi neizpolnitve s strani tožeče stranke je bila pogodba razdrta po samem zakonu oziroma je tožena stranka od pogodbe odstopila, ne da bi tožeči stranki za izpolnitev pustila dodatni rok. Ker tožeča stranka svoje obveznosti, da bi poskušala doseči izbris plomb v zemljiški knjigi s poravnavami z ostalimi upniki, ni izpolnila, tudi ne more zahtevati izpolnitve toženčeve obveznosti. Zagotovljeno mu je bilo, da bo do 1.12.2005 vknjižen kot lastnik nepremičnine, pri čemer najprej navaja, da je zaveza tožnice glede roka v pogodbi zapisana povsem jasno in ni mogoče šteti, da gre zgolj za instrukcijski rok, nato pa navaja, da so določbe pogodbe glede tega roka, upoštevaje celotno vsebino pogodbe, nejasne in bi zato sodišče prve stopnje moralo uporabiti določila Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ o razlagi nejasnih določil pogodbe v korist tiste stranke, ki ni pripravljala pogodbe ter ni bila naročnik pogodbe, to je v korist toženca. Poudarja, da se pri razlagi spornih določil pogodbe ni potrebno držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je potrebno iskati skupen namen sopogodbenikov in določila razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Po njegovem mnenju zaključki sodišča prve stopnje niso pravilni, kar potrjuje priča Đ. Tožena stranka je namreč odkupila terjatev banke do tožnice v zmanjšanem znesku, sicer bi tožnico bremenila višja terjatev in je zato tožena stranka utemeljeno pričakovala, da bo tožnica do 1.12.2005 izpolnila svojo obveznost dogovora z drugimi upniki, saj ni bilo nobene ovire, da tožnica tega v dogovorjenem roku ne bi uredila. Toženec predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne ter se tožnici naloži plačilo vseh stroškov pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo ter v njemu nasprotovala pritožbenim navedbam in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo in razlogi sodišča prve stopnje, kot ti izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe. Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na celoviti dokazni oceni izvedenih dokazov v skladu z 8. členom ZPP, zaključki sodišča pa so prepričljivi in pravilni. Iz po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja tako izhaja, da sta tožnica in toženec dne 29.8.2005 sklenila pogodbo, poimenovano kot predkupna pogodba, v kateri sta se dogovorila, da bo tožnica tožencu prodala svojo nepremičnino, vpisano pri vl. št. ... k.o. Ž., za kupnino 21.000.000,00 SIT, in sicer takrat, ko se stečejo s to pogodbo dogovorjeni pogoji. Na navedeno nepremičnino je sicer tekel izvršilni postopek s strani več upnikov, med drugim tudi s strani banke K. S., ki je imela položaj zastavnega upnika ter je bila prva v vrsti za poplačilo svoje terjatve. Še pred sklenitvijo navedene pogodbe sta stranki v pogajanjih z banko S. dosegli, da je ta banka tožencu odstopila svojo terjatev do tožnice v višini 14.000.000,00 SIT, kar je manj kot je tožnica banki dejansko dolgovala. Z odstopom terjatve je toženec v izvršilnem postopku vstopil na mesto banke in tako pridobil prednostno pravico do poplačila iz kupnine na tožničino nepremičnino. S pogodbo z dne 29.8.2005 pa sta bila dogovorjena dva možna načina prodaje. Po prvem načinu naj bi tožnica izven postopka izvršbe poskusila doseči dogovor z drugimi upniki glede poplačila njihovih terjatev ter na tej podlagi urediti izbris hipotek oziroma plomb iz zemljiške knjige, pri čemer bi v primeru uspešnega dogovora tožnice z ostalimi upniki, te upnike izplačal toženec, vendar največ do višine dogovorjene kupnine 21.000.000,00 SIT in upoštevaje že plačanih 14.000.000,00 SIT, morebitno preostalo razliko pa bi toženec nato izplačal tožnici. Stranki bi v tem primeru naknadno sklenili kupoprodajno pogodbo, s katero bi tožnica tožencu izdala zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na toženca. Za primer, da tožnica dogovora z drugimi upniki ne bi dosegla, je bil dogovorjen drug način prodaje oziroma drug način, kako bo toženec na navedeni nepremičnini pridobil lastninsko pravico. V tem primeru bi do prodaje prišlo v izvršilnem postopku tako, da bi toženec sodeloval kot kupec na dražbi, ko pa bi toženec pridobil listino, ki bi mu omogočila vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, bi tožnici izplačal dogovorjeno kupnino 21.000.000,00 SIT, zmanjšano za že plačanih 14.000.000,00 SIT ter za morebitne stroške izvršilnega postopka. Pritožbeno ni sporno, da je toženec nato lastninsko pravico na nepremičnini pridobil preko nakupa v izvršilnem postopku, pri čemer si je s kupnino, ki jo je v izvršilnem postopku plačal, skoraj v celoti povrnil znesek, ki ga je plačal za odkup terjatve od banke, toženec pa nato tožnici zgoraj opisane dogovorjene razlike v kupnini ni plačal, zato je ta znesek tožnica od njega zahtevala s tožbo v predmetnem postopku.

Sodišče prve stopnje je glede na opisano vsebino med strankama dne 29.8.2005 sklenjene pogodbe, ki sta jo stranki sicer poimenovali predkupna pogodba, pravilno navedlo, da sta stranki v tej pogodbi predvideli sklenitev kupoprodajne pogodbe (kot glavne pogodbe po predhodno sklenjeni predpogodbi) le za primer, da bo prišlo dogovora z ostalimi upniki tožnice, do česar pa ni prišlo. Za takšen primer pa sta se stranki nadalje dogovorili za prodajo nepremičnin preko izvršilnega postopka, pri čemer se je toženec tožnici zavezal izplačati zgoraj opisano dogovorjeno kupnino, zmanjšano za znesek, ki ga je toženec plačal za odkup terjatve od banke, ter za znesek izvršilnih stroškov.

Pri tem je prvo sodišče na podlagi vsebine pogodbe ter na podlagi izpovedbe tožnice ter prič D. K. in B. Đ. prepričljivo in pravilno presodilo, da se zaveza tožnice kot prodajalke, da tožencu omogoči bremen prost vpis v zemljiško knjigo do 1.12.2005, nanaša le na prvi način dogovorjene prodaje. Tako so prepričljivi razlogi sodišča prve stopnje, da je tožnica na vpis lastninske pravice na toženca lahko vplivala le v primeru prvega načina prodaje, ko bi se poskusila dogovoriti z drugimi upniki in tako doseči izbris bremen v zemljiški knjigi, medtem ko v primeru prodaje nepremičnine v izvršilnem postopku tožnica na vpis lastninske pravice na toženca ne bi mogla vplivati, saj tožnica kot dolžnica v izvršilnem postopku na vodenje postopka izvršbe ter prodajo nepremičnine na dražbi in na izdajo potrebnih sklepov za pridobitev lastninske pravice nima vpliva. Toženec pri tem neutemeljeno navaja, da je potrebno nejasne določbe pogodbe glede roka razlagati v korist toženca, ker toženec ni pripravljal pogodbe. V obravnavanem primeru ne gre za tipsko pogodbo, h kateri bi toženec zgolj pristopil, vsebina pogodbe je bila plod pogajanj med obema pogodbenima strankama, dejstvo, da je pisni osnutek pogodbe sestavil tožničin pooblaščenec pa ne pomeni, da na vsebino pogodbe toženec ni imel vpliva. Ker pa je za primer neuresničitve prvega načina prodaje, bil dogovorjen drug način prodaje, pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da rok 1.12.2005 za vpis lastninske pravice na toženca ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe, pri čemer je sodišče prav tako pravilno presodilo, da toženec ni uspel dokazati, da tožnica svojih obveznosti, dogovorjenih v zvezi s prvim možnim načinom prodaje, ni izpolnila. Tožnica se je namreč zavezala poskusiti doseči dogovore z ostalimi upniki glede poplačila njihovih terjatev in izbris plomb v zemljiški knjigi, da je takšne dogovore poskušala doseči, pa je izpovedala sama in je to potrdil tudi priča D. K., medtem ko je toženec izpovedoval nasprotno. Pritožba v tem delu neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje. Ker sta pravdni stranki glede navedene zaveze tožnice podali nasprotujoče si izpovedbe, tožničino izpoved pa je potrdil tudi priča D. K., ter glede na to, da je dokazno breme v zvezi z ugovorom neizpolnitve na tistem, ki tak ugovor uveljavlja (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati, da tožnica ni niti poskusila doseči dogovora z ostalimi upniki. Zato pa toženec v pritožbi prav tako neutemeljeno navaja, da je bila pogodba zaradi neizpolnitve tožničine obveznosti, da bi do dne 1.12.2005 tožencu omogočila bremen prost vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, razdrta po samem zakonu oziroma je tožena stranka od pogodbe utemeljeno odstopila, ne da bi tožeči stranki za izpolnitev pustila dodatni rok. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da rok 1.12.2005 ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe, saj v pogodbi ni izrecno navedeno, da je rok bistvena sestavina pogodbe niti to ne izhaja iz narave stvari, ker je bil rok določen le za primer prvega načina prodaje ter je bil za primer neuspešnosti prvega načina dogovorjen drug način prodaje. Ker rok ni predstavljal bistvene sestavine pogodbe, niso utemeljene pritožbene navedbe, da je bila pogodba razvezana po samem zakonu (prvi in četrti odstavek 104. člena OZ), glede odstopa od pogodbe pa toženec ni izkazal in tudi ne zatrjeval, da je tožnici omogočil dodaten rok za izpolnitev, kar je pogoj za odstop od pogodbe, kadar rok ni njena bistvena sestavina (105. člen OZ). Tudi sicer pa toženec, razen z neutemeljenimi pritožbenimi očitki, na katere je že bilo odgovorjeno, ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica vse svoje pogodbene obveznosti izpolnila. Zato pa je pravilen zaključek prvega sodišča, da toženec za odstop od pogodbe ni imel utemeljenega razloga v skladu z 103. členom OZ.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in ker niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo, ki pa ni z ničemer prispeval k razrešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato ne predstavlja potrebnega stroška, ki bi ga bilo mogoče naložiti v breme toženi stranki (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tako tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.