Jedro

Postopek za izdajo začasne odredbe pred pravdo je samostojen postopek, z drugačnim namenom. Namen začasne odredbe je namreč zavarovanje bodoče izvršbe, ne pa vnaprejšnja zagotovitev določenega pravnega položaja v pravdi, ki je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe še ni.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi t a izpodbijani sklep in zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v K. zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ker je bil vložen iz očitno neutemeljenega razloga. Toženki sta namreč v predlogu navajali, da sta pomotoma mislili, da je tožbo prejel tudi njun pooblaščenec in sta zamudili z odgovorom na tožbo, ker sta pričakovali, da bo odgovor vložil pooblaščenec. Po mnenju prvostopnega sodišča to ni razlog, zaradi katerega bi lahko dovolilo vrnitev v prejšnje stanje.

Z izpodbijano zamudno sodbo pa je Okrajno sodišče v K. ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da sta toženki motili tožnika v zadnji mirni posesti stanovanja, polovice garaže ter nadstreška v stanovanjski hiši D. s tem, ko sta E. odredili odklop elektrike ter na način, da je tretja toženka (po zavrženju tožbe zoper prvega toženca druga toženka) grozila tožniku in njegovi družini, da jih bo z orožjem ubila, če se ne izselijo, da je zamahovala z nožem proti mladoletni hčeri tožnika, da je večkrat kričala, da bo dosegla, da se tožnik izseli iz stanovanja, da bo zapustil Slovenijo, da jih bo uničila, pokosila in podobno, da je razbijala po vratih stanovanja, metala premične stvari tožnika v kontejner za smeti, razbila luči v garaži. Sodišče je drugi toženki še naložilo, da takoj dopusti in omogoči ponoven priklop elektrike in opusti vsa ravnanja, ki motijo posest tožnika na stanovanju, električnih napravah na stanovanju, garaži in nadstrešku. Toženima strankama je tudi prepovedalo nadaljnja zgoraj naštetim podobna motilna dejanja, ker bosta sicer za vsako nadaljnje motenje kaznovani z denarno kaznijo 300.000,00 SIT. Odločilo je še, da sta toženki solidarno dolžni tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 39.600,00 SIT. Iz obrazložitve izhaja, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe.

Zoper sklep se pritožujeta predlagateljici - toženki. V pritožbah navajata, da tožeča stranka nima pravice do posestnega varstva, saj nezakonito uporablja stanovanje, kar je bilo že odločeno v zadevi P. Toženki sta imeli v času izdaje sodbe pooblaščenca. Zamudno sodbo, oziroma tožbo sta izročili pooblaščencu K., ki pa jima je odgovoril, da je pozabil vložiti pritožbo. To pa ni krivda toženk, zato je podan opravičen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Napaka pooblaščenca ne more iti v škodo strank. Če sodišče ugotavlja, da je napako storil pooblaščenec, bi mu moralo v skladu z določbo 2. odstavka 156. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) naložiti, da sam poravna pravdne stroške. V nadaljevanju se toženki po vsebini pritožujeta zoper zamudno sodbo, ki je po njunem mnenju nepravilna in nezakonita. Toženki verjameta, da je bil njun pooblaščenec v dogovoru s pooblaščencem tožeče stranke. Predlagata vrnitev v prejšnje stanje in razveljavitev zamudne sodbe.

Toženki se pritožujeta tudi zoper zamudno sodbo. V pritožbi navajata, da je sodišče kršilo določbo 137. člena ZPP, ki določa, da mora sodišče v primeru, da imajo stranke pooblaščenca, pisanja vročati njemu. Predmetna tožba je bila namreč vložena z namenom opravičiti začasno odredbo, izdano pred pravdo in ki se pri Okrajnem sodišču v K. vodi pod opr.št. Z. V tem postopku je tožena stranka aktivno sodelovala preko pooblaščenca. Sodišču je bilo torej znano, da ima tožena stranka v tem postopku pooblaščenca in kljub temu tožbe ni vročilo pooblaščencu. Tožena stranka še meni, da je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju s 318. členom ZPP, saj se tožbeni zahtevek opira na dejstva, ki so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik. Tožena stranka je namreč v postopku za izdajo začasne odredbe navedla vrsto argumentov v svoj prid. Te navedbe so avtomatično del navedb v pravdnem postopku. Postopek za izdajo začasne odredbe je del pravdnega postopka in niso izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, dokler se ne izvedejo dokazi predlagani v postopku za izdajo začasne odredbe. Iz navedb v tožbi tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ker tožeča stranka navaja, da je stroške električne energije doslej poravnaval, o tem pa ni predložil nobenega dokaza. Tožnik z dokazi tudi ne potrdi, da je bila elektrika odklopljena na podlagi naloga prvega in drugega tožnika. Izrek sodbe vsebuje elemente, ki so kazenskopravni in ne predmet motenjske pravde. Sicer pa iz tožbenih navedb ni razvidno, da bi tretja toženka posedovala kakšno orožje. Predlagajo razveljavitev zamudne sodbe.

Pritožbe so neutemeljene.

Glede sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje: Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost zamudne sodbe, so v postopku zaradi vrnitve v prejšnje stanje neupoštevne. Po določbi 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če spozna, da je stranka rok (v tem primeru rok za vložitev odgovora na tožbo) zamudila iz upravičenega vzroka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča nesporazum med stranko in njenim odvetnikom ni tak upravičen razlog. Razmerje med stranko in pooblaščencem je namreč njuno notranje razmerje, ki na sam postopek nima neposrednega vpliva. Stranka se v razmerju do sodišča in do nasprotne stranke ne more sklicevati na napake pooblaščenca. Ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Glede zamudne sodbe: Napačno je stališče pritožbe, da je postopek zavarovanja na podlagi predloga za izdajo začasne odredbe pred pravdo del pravdnega postopka in da mora sodišče upoštevati pooblastila in navedbe iz tega (po svoji naravi izvršilnega) postopka v kasneje začetem pravdnem postopku. Postopek za izdajo začasne odredbe pred pravdo je samostojen postopek, z drugačnim namenom. Namen začasne odredbe je namreč zavarovanje bodoče izvršbe, ne pa vnaprejšnja zagotovitev določenega pravnega položaja v pravdi, ki je ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe še ni. Po določbi 179. člena ZPP se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe. Ob vložitvi tožbe toženi stranki pooblaščenca nista imeli, zato je prvostopno sodišče tožbo pravilno vročilo neposredno njima. Toženki na tožbo v roku 30 dni nista odgovorili. Morebitnih navedb, ki sta jih podali v postopku za izdajo začasne odredbe, ni mogoče šteti kot odgovor na tožbo v pravdnem postopku, tudi če bi jih sodišče poznalo, saj gre, kot rečeno, za dva postopka z različnim namenom. Ne drži, da iz dejstev, navedenih v tožbi, ne bi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Vprašanje plačevanja stroškov električne energije (torej utemeljenosti pravice do odklopa električne energije) za motenjsko tožbo ni pomembno, odločilna je le zadnja mirna posest. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neupoštevne. Odločilno pri izdaji zamudne sodbe je, da dejstva, na katera se opira zahtevek, niso v nasprotju s predlaganimi dokazi ali dejstvi, ki so splošno znana. Zato ni pomembno, ali je tožnik vsako svoji trditev podprl z dokazi, ampak le, da dokazi, ki jih je predlagal, niso v nasprotju z navedenimi dejstvi (ne nazadnje temelji zamudna sodba na fikciji priznanja dejstev iz tožbenih navedb, priznanih dejstev pa ni potrebno dokazovati). Pritožbene trditve zato ne morejo omajati bistvenih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, to je, da izhaja utemeljenost zahtevka iz dejstev, navedenih v tožbi (tožena stranka je naročila odklop električne energije in s tem protipravno motila zadnjo mirno posest tožnika, tretja toženka je z v izreku naštetimi ravnanji tožniku in njegovi družini z resnimi grožnjami verbalno motila posest, svoje grožnje je delno tudi udejanjila, izpolnjeni so torej vsi pogoji po 33. členu Stvarnopravnega zakonika), nobeden od predlaganih dokazov pa ni v nasprotju s tako ugotovljenimi dejstvi. V ugotovitvenem delu izreka odločitve o motenju posesti (če ga izrek že vsebuje) mora biti v izreku opredeljen način, s katerim je bilo motilno dejanje izvršeno. Temu namenu pa služijo opisi ravnanj tožene stranke, s katerimi tožeča stranka utemeljuje, da verbalno motenje pomeni resno grožnjo, zato so nerazumljive pritožbene navedbe, da opisana ravnanja vsebujejo kazenskopravne elemente. Pritožbeno sodišče je izdano sodbo preverilo še z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker takih kršitev ni bilo in ker so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo zoper zamudno sodbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.