Jedro

Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost, oziroma da mu za vsak posamezen dan pripada odškodnina v vrednosti osmih ur dela.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača 2.594,16 EUR z obrestmi od 28. 4. 2017 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka). V presežku, za plačilo 720,60 EUR in obresti od 14. 4. 2017 do 27. 4. 2017, je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). Odločilo je, da toženka krije sama svoje stroške postopka, tožniku pa jih je dolžna povrniti v znesku 683,82 EUR (II. in III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je podana kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker tožnik ni podal trditev in dokazov o tem, katera dela, po čigavem ukazu in koliko časa naj bi opravljal v dneh, ko je imel evidentiran tedenski počitek. Zapiski, ki jih je vložil v spis, so lahko nastali tudi naknadno in je lahko vanje vnesel karkoli. Sodišče jih je postavilo nad uradno evidenco o prostih dneh. V zvezi s presojo, ali je na evidentirane proste dneve opravljal delo, je kršilo 8. člen ZPP. Dokazno oceno je oprlo le na izpovedi tožnika, A. A. in B. B. C. C. je izpovedal, da je pripadnikom pojasnil, da je tožnik ob nedeljah prost. Izpoved C. C. o nalogah tožnika v dneh tedenskega počitka je sodišče označilo za „polemiziranje“. Spregledalo je, da je te naloge tožnik opravil prostovoljno oziroma niti niso spadale med njegove delovne naloge. Odločilno je le, ali je tožniku opravljanje dela na proste dneve ukazal nadrejeni. Ker tožnik ni zavrnil podpisa evidenc, je s tem privolil v škodo oziroma k njej soprispeval. Pri odločitvi o višini odškodnine je sodišče izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost. Poleg tega ni uporabilo pravilne metodologije za izračun odškodnine, saj je treba plačo deliti s številom dni v mesecu, tako dobljeno vrednost enega dne na misiji deliti s 24, tako dobljeno vrednost ene ure pa pomnožiti s številom ur več opravljenega dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi več opravljenega dela na misiji v času, ko bi moral koristiti tedenski počitek (drugi odstavek 97.f člena Zakona o obrambi - ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadaljnji). Za dneve 27. 11. 2016, 1. 1. 2017, 15. 1. 2017, 2. 4. 2017 in 9. 4. 2017 je sodišče prve stopnje zaključilo, da mu je bil tedenski počitek omogočen, zato je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, odločitev o tem pa je postala pravnomočna. Za preostale dneve, v katerih naj bi po evidenci toženke koristil tedenski počitek, je ugotovilo, da je moral opravljati delo, zato mu je v izpodbijanem delu sodbe prisodilo odškodnino.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 7. in 212. člena ZPP, ker naj bi tožnik ne podal trditev in dokazov o tem, katera konkretna dela in koliko časa je opravljal v dnevnih, ko je sicer imel evidentiran tedenski počitek, ter ali so mu bila odrejena in po čigavem ukazu. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v trditvah za vsak posamezen dan opisal, katere naloge je opravljal. Navedel je, da je bil zanje zadolžen bodisi s strani C. C., bodisi na sestankih Nacionalne podporne enote (NPE), oddelčnih sestankih, preko telefonskih klicev (pomembnejših) pripadnikov kontingenta ... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za vsak posamezen dan opredelil tudi, koliko časa je trajalo opravljanje nalog. Kot dokaz za svoje trditve je predlagal zaslišanje sebe in prič ter predložil listine. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

7. Sodišče prve stopnje je verjelo tožniku, da je na tej misiji (tako kot na vseh ostalih) zaradi pregleda nad izvršenim delom zabeležil vse opravljene delovne naloge v dnevnik, ki ga je predložil v spis kot dokazilo. Pritožbena navedba, da je ta dnevnik lahko nastal tudi naknadno in da je tožnik lahko vanj vnesel karkoli, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V prvostopenjskem postopku je namreč toženka navajala le, da vsa v dnevniku zabeležena opravila tožniku niso bila odrejena. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče ta dnevnik postavilo nad toženkino uradno evidenco o prostih dneh, oziroma da v tem delu ni napravilo ustrezne dokazne ocene. Tožnik je toženkine evidence o koriščenju dneva tedenskega počitka res podpisal, vendar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da kljub temu v sodnem postopku (upoštevajoč tudi druge dokaze) lahko dokazuje, da je na dneve, ki jih je v evidenci podpisal kot proste, moral opravljati delo. To velja še zlasti, ker je pojasnil, da je bilo podpisovanje evidence rutinsko oziroma so bili datumi določeni že vnaprej (npr. „v nedeljo si napišite prosti dan“). Podobno sta izpovedala A. A. in B. B., in sicer da so pripadniki podpisali evidenco o prostem dnevu, četudi so na ta dan opravljali delo, morebitna odklonitev podpisa evidence pa bi po njunem mnenju vodila v pritiske. Glede na vse obrazloženo tudi ni utemeljeno stališče pritožbe, da je tožnik privolil v škodo oziroma k njej soprispeval, ker ni zavrnil podpisa evidenc.

8. V zvezi s presojo, ali je tožnik na evidentirane proste dneve opravljal delo ali ne, pritožba uveljavlja kršitev 8. člena ZPP in trdi, da je dokazna ocena pristranska ter površna. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo metodološki napotek iz citirane določbe in napravilo celovito dokazno oceno. Te ni oprlo le na izpovedi tožnika, A. A. in B. B., kot to zmotno navaja pritožba. Povzelo je tudi ključne dele izpovedi C. C., ki je skrbel za koordinacijo ter delovanje področja informatike in zvez na misiji (in kateremu je bil tožnik dodeljen v pomoč), nato pa ob upoštevanju vseh izvedenih dokazov navedlo razloge za zaključek, da je tožnik na določene evidentirane proste dneve moral delati.

9. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je na misiji glavnino tožnikovega dela v NPE predstavljala skrb za tehnično delovanje informacijskega sistema (telefonija, TV napeljava), opravljal pa je tudi delo vzdrževalca in mehanika radijskih naprav, voznika, popisoval je materialna sredstva … Sodišče prve stopnje je tožnika in C. C. za vsak posamezen dan evidentiranega tedenskega počitka natančno zaslišalo o tožnikovih trditvah glede opravljenega dela. Na podlagi izpovedi C. C., da so prevozi pripadnikov, za katere je tožnik kot voznik razpolagal s potnim nalogom, predstavljali službeno zadevo (potni nalog je bil delovni nalog), je sodišče prve stopnje glede na obstoječe potne naloge tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da je tožnik 18. 12. 2016, 12. 3. 2017 in 16. 4. 2017 kljub evidentiranemu tedenskemu počitku moral opraviti navedeno nalogo. Nadalje je pravilno ugotovilo, da je 23. 10. 2016 moral popisati materialna sredstva v okviru primopredaje, saj je C. C. opravljanje te naloge potrdil, kot tudi to, da ga je za izvršitev te naloge zaprosil on. Pravilna je tudi prvostopenjska presoja, da je 11. 12. 2016 tožnik moral za četo D. popraviti radijsko postajo in anteno. Izpovedi tožnika, da je bila to operativna četa, ki je imela naslednjega dne najbrž nalogo, je C. C. pritrdil z izpovedjo, da je v primeru te čete šlo za operativno in s tem nujno nalogo. Glede na takšno naravo čete pritožbeno sodišče tudi nima pomisleka v zaključek, da je tožnik četi D. 20. 11. 2016 moral na službene računalnike namestiti aplikacije, ker je imela težave s tiskanjem in da je 8. 1. 2017 v prostorih te čete moral popraviti tiskalnik, ki ga je potrebovala pri delu. Za dne 25. 12. 2016 je tožnik trdil, da je po ukazu nadrejenih iz NPE izdeloval koledar za KFOR. C. C. je potrdil, da je tožnik dobil to nalogo, zato je sodišče pravilno štelo, da je navedeno nalogo na dan tedenskega počitka moral opraviti. Nadalje je sodišče utemeljeno zaključilo, da je tožnik 5. 2. 2017 moral kurirju oddati paket s sredstvi, ki jih je bilo treba poslati v Slovenijo v popravilo. C. C. je namreč potrdil, da je tožnik to nalogo moral opraviti, saj je bil v okviru formacijske dolžnosti zadolžen za pripravo in odpravo paketov enote za informacijske sisteme. Pravilna je tudi presoja, da je tožnik moral opravljati delo dne 26. 2. 2017, saj je C. C. potrdil, da je v prostorih vojaške policije moral nastaviti anteno usmerjevalnika „E.“.

10. Kršitev 8. člena ZPP naj bi bila po mnenju pritožbe podana tudi zato, ker je sodišče izpoved C. C. o nalogah tožnika v preostalih dneh tedenskega počitka označilo za „polemiziranje“, ker je spregledalo, da jih je tožnik opravil prostovoljno (pripadniki so sami prihajali k njemu ali ga klicali, naj jim popravi osebne informacijske naprave, reši izpad TV ali internetnega signala …) in niti niso spadale med njegove delovne naloge, in ker je nekritično verjelo tožniku, da je bil na misijo napoten zaradi podpore NPE vsem pripadnikom SV. Pritožbeno sodišče ne ugotavlja očitane kršitve ZPP, saj prvostopenjska ocena o tem, da je tožnik tudi v preostalih prostih dneh (navedenih v 12. točki obrazložitve tega sklepa) moral opravljati delo, temelji na presoji vseh izvedenih dokazov, zlasti tudi na oceni izpovedi C. C. 11. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je bil tožnik ob prostih dneh dolžan pripadnikom nuditi tehnično podporo na komunikacijsko-informacijskem področju, saj je to spadalo v okvir celostne podpore pripadnikov SV na misiji. Pritožba zaključku nasprotuje z zatrjevanjem, da je odločilno le, ali je tožniku opravljanje tega dela na proste dneve ukazal nadrejeni. Sodišče prve stopnje vsakokratnih izrecnih ukazov resda ni ugotovilo, vendar ne glede na to pritožbeno sodišče soglaša, da je navedeno nudenje tehnične podpore predstavljalo zadolžitev, katere opravljanje se je od tožnika vnaprej pričakovalo kot obvezno. C. C. je sicer zatrdil, da naj bi bila zadolžitev, ki jo je bilo treba opraviti na prosti dan, kvečjemu izpad zveze z domovino ali med vojaškimi bazami na misiji, a mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Iz njegove nadaljnje izpovedi namreč izhaja, da je bila celostna podpora pripadnikov na misiji pomembna zaradi njihovega počutja, v njegovi in tožnikovi domeni pa je bilo komunikacijsko-informacijsko področje. V tem okviru je izpostavil potrebo po delovanju kabelske televizije v bivalnih prostorih (TV room) in interneta, ki je bil napeljan v bivalnih prostorih in je pripadnikom omogočal komunikacijo z domačimi preko sporočilnih sistemov kot sta Skype, Viber ipd. Kot je pojasnil C. C., je glede televizije in interneta poveljnik NPE rekel, naj to deluje, na vprašanje, čigavo poslanstvo je bilo zagotavljati celostno oskrbo takrat, ko so jo pripadniki potrebovali, pa je potrdil, da je bilo delovanje interneta in televizije poslanstvo njega in tožnika. Tožnik je v zvezi s celostno oskrbo izpostavil, da so njegove zadolžitve izhajale tudi iz SOP o zagotavljanju celostne skrbi družinskim članom pripadnikov SV, napotenih na MOM (ta v 9. točki določa, da je za zagotavljanje komunikacije med pripadniki na MOM in družinskimi člani treba vzpostaviti ustrezne telefonske in informacijske povezave), ter še pojasnil, da so pripadniki navadno prav ob nedeljah, ko je bil prost dan, klicali domov, gledali televizijo, uporabljali internet ... Na podlagi vsega navedenega so tudi po presoji pritožbenega sodišča naloge, ki jih je tožnik na svoj prosti dan opravil v okviru zagotovitve omenjene celostne oskrbe pripadikov, po svoji naravi predstavljale delo, ki ga je moral opraviti, saj se je to od njega vnaprej pričakovalo (slednje izhaja nenazadnje tudi iz izpovedi pripadnikov A. A. in B. B. o tem, da so vsi vedno, tudi ob nedeljah, klicali tožnika, če je prišlo do težav in tehničnih okvar v zvezi z internetom, televizijskim omrežjem …). Takšne narave tožnikovega dela ne more spremeniti vztrajanje C. C., da tožniku tega dela v času počitka ni bilo treba opraviti, da ga je seznanil, da je ob nedeljah prost, da je pripadnikom rekel, naj ga ob nedeljah pustijo pri miru in da je šlo za tožnikovo prostovoljno pomoč soborcem.

12. Upoštevajoč obrazložitev v predhodni točki pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožnik moral opraviti delo tudi na naslednje evidentirane proste dneve: 30. 10. 2016 (odpravljanje težave v zvezi z izpadom TV signala v bivalnih prostorih); 4. 12. 2016 (odpravljanje težave v zvezi z izpadom internetnega omrežja v vseh bivalnih prostorih, pri čemer iz izpovedi C. C. izhaja, da je bil ta internet komunikacija z domom); 22. 1. 2017 (inštalacijska dela na omrežju oziroma ožičenje nastanitvenega objekta, pri čemer iz izpovedi C. C. izhaja, da so ta internet imenovali CSP - celostna oskrba pripadnikov in da je šlo za stalno nalogo); 5. 2. 2017 (zamenjava TV sprejemnika „E.“); 5. 3. 2017 (reševanje prijave v GSM in v tem okviru pomoč pripadnikom pri vzpostavitvi povezave; nastavitev usmerjevalnikov v TV roomu); 26. 3. 2017 (urejanje TV signala v slovenski sobi).

13. Utemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o višini odškodnine izhajalo iz zmotnega stališča, da ni pomembno, koliko ur dela je tožnik opravil na dan, ko naj bi bil prost, oziroma da mu za vsak posamezen dan pripada odškodnina v vrednosti osmih ur dela. V zadevi VIII Ips 41/2022 je Vrhovno sodišče RS obrazložilo, da delavcu za premoženjsko škodo, ker je opravil več dela (prav v času predvidenega tedenskega počitka), pripada odškodnina le za toliko ur dela, kot jih je dodatno opravil, ne pa pavšalno za osem ur vsak dan. Ker zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišče prve stopnje ni ugotovilo, koliko ur dela več je tožnik opravil na dan tedenskega počitka, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek I. točke, II. in III. točka izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno dopolniti dokazni postopek tako, da za dneve tedenskega počitka, za katere je pritožbeno sodišče soglašalo, da je moral opravljati delo, ugotovi število ur dela, ki ga je opravil in nato ponovno odloči o višini pripadajoče odškodnine.

14. Napačno je pritožbeno zavzemanje, da je pravilna metodologija za izračun odškodnine ta, da je treba plačo deliti s številom dni v mesecu, tako dobljeno vrednost enega dne na misiji deliti s 24, tako dobljeno vrednost ene ure pa pomnožiti s številom ur več opravljenega dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v skladu z drugim odstavkom 98.c člena ZObr pripadniku, ki v miru opravlja vojaško službo izven države, pri izvrševanju obveznosti, sprejetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami, plača obračuna po osnovah in dodatkih, kot če bi delal v povprečju 174 ur mesečno. Sodišče prve stopnje je zato urno postavko pravilno izračunalo tako, da je tožnikovo plačo delilo z 174 urami (prim. Pdp 535/2022 idr.).

15. Za dneve 6. 11. 2016 (tožnik je F. F. namestil operacijski sistem na računalnik, ki je po mnenju C. C. spadal v osebno računalniško opremo), 13. 11. 2016 (tožnik je opravil inštalacijo operacijskega sistema, a ne ve, komu), 25. 12. 2016 (tožnik je pripadniku A. A. zamenjal matično ploščo na računalniku, ki je bil po mnenju C. C. „privat oprema“) in 30. 1. 2017 (tožnik je izdal oziroma popravil MORS intranet računalnik za skupino LMT) naj sodišče v ponovljenem sojenju dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali so našteta opravila spadala v okvir celostne oskrbe pripadnikov, katere bistvo izhaja iz 11. točke obrazložitve te sodbe. V primeru ponovne ugotovitve, da je to delo moral opraviti, naj ugotovi, koliko časa je trajalo in to upošteva pri odmeri odškodnine.

16. Pri odločitvi, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, je pritožbeno sodišče upoštevalo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti ugotovljenih pomanjkljivosti dejanskega stanja. Če bi opravilo pritožbeno obravnavo, bi dejstva, povezana z obsegom dela (višina premoženjske škode), prvič ugotavljalo in dokazno ocenjevalo pritožbeno sodišče. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje. Poleg tega je potrebna dopolnitev dokazne ocene glede dela na dneve 6. 11. 2016, 13. 11. 2016, 25. 12. 2016 in 30. 1. 2017. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.