Jedro

1. Ker je bil obdolženi R.B. v ponovljenem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, tako kot v prejšnjem postopku (ne glede na to, da je bil s prejšnjo sodbo, ki je bila razveljavljena, spoznan za krivega, da je to kaznivo dejanje storil skupaj z drugim storilcem, ki je bil sedaj oproščen obtožbe) in mu je bila novem postopku izrečena enaka kazen, ni podana absolutna bistvena kršitev iz 10.točke prvega odstvaka 371.člena ZKP.

2. Obdolženec R.B. je vzel denarnico z vso vsebino, pa se je šele kasneje izkazalo, da v njej ni vrednejših predmetov oziroma da gre za manjšo vsoto denarja, zato je podano temeljno kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ in ne priviligirana oblika tega kaznivega dejanja po členu 211/II KZ.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženca se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec se oprosti plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo pod točko I. izreka je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku obdolženca R.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ ter mu izreklo kazen štiri mesece zapora. V plačilo je obdolžencu naložilo stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine pa ga je oprostilo. Pod točko II. izreka je obdolženega M.K. oprostilo obtožbe, da naj bi skupaj s prvoobdolženim storil kaznivo dejanje tatvine po členu 211/I KZ in glede na oprostilno sodbo tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka bremene proračun.

Proti sodbi pod točko I. izreka je zagovornica obdolženega R.B. vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, smiselno pa tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka je v svojem mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ocenjuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva za razsojo pravilno in popolno ugotovilo in na podlagi izpovedbe oškodovanca utemeljeno zaključilo, da mu je prav obdolženi B. vzel denarnico in torej v njegovo škodo storil kaznivo dejanje tatvine. Sprejemljivo je v razlogih sodbe pojasnilo, zakaj je dokazano, da je bil storilec prav obdolženi B., saj je oškodovanec obema obdolžencema, ki ju je zalotil pri hiši, sledil vsaj 200 metrov in ju prosil, naj mu vrneta vsaj dokumente. Prepričljivo pa je tudi izpovedal, da je denarnico z dokumenti in brez denarja odvrgel starejši, torej prav obdolženi B. in da pred tem ni videl, da bi si obdolženca karkoli izmenjala ali podajala. Zato je pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je bila denarnica ves čas pri obdolžencu B., da je prav on vzel denarnico in tudi kasneje denar iz nje.

Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, ker se v izreku navaja, da naj bi obdolženec vzel denarnico vpričo oškodovanca, sodišče pa v razlogih navaja, da naj bi bil oškodovanec v času tatvine v drugi sobi. Bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če se nasprotje med izrekom in razlogi sodbe nanaša na odločilno dejstvo. Ali je obdolženec denarnico vzel v trenutku, ko je bil oškodovanec v istem prostoru in torej vpričo njega ali pa v sosednjem prostoru hiše, za kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ namreč ni odločilno dejstvo.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev iz 10.točke prvega odstavka 371.člena, ker naj bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tatvino storil le obdolženi B., medtem ko sta bila s prvo sodbi, ki je bila razveljavljena, spoznana za kriva istega kaznivega dejanja oba obdolženca. Prepoved reformationes in peius (385.člena ZKP) pomeni, da se sodba ne sme spremeniti v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Ker je bil obdolženi B. z novo sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ, tako kot v prejšnjem postopku (ne glede na to, da je bil s prejšnjo sodbo, ki je bila razveljavljena spozanan za krivega , da je to kaznivo dejanje storil skupaj z drugim storilcem, ki je bil sedaj oproščen obtožbe) in mu je bila v novem postopku izrečena enaka kazen kot v razveljavljeni sodbi z dne 24.12.1997, navedena kršitev ni podana.

Pritožba pa tudi nima prav, ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker je sodišče obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po členu 211/I KZ in ne (glede na majhno vrednost 10.700,00 SIT) kaznivega dejanja priviligirane oblike tatvine po členu 211/II KZ. Za takšno priviligirano obliko gre le v primeru, če storilec vzame točno določen predmet manjše vrednosti ali če takšen predmet vzame med drugimi predmeti, ki bi jih sicer lahko vzel. Če pa storilec vzame vse, kar je našel, torej v konkretnem primeru denarnico z vso vsebino, pa se šele kasneje izkaže, da v njej ni vrednejših predmetov, oziroma gre za manjšo vsoto denarja, je podano kaznivo dejanje po členu 211/I KZ. Izrečena zaporna kazen pa je tudi ustrezna teži kaznivega dejanja in stopnji obdolženčeve krivde ter okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ocenilo.

Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala pritožnica niso podani, sodba tudi nima kršitve zakona, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (člen 383/I ZKP), zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Obdolženec ima štiri mladoletne otroke, prejema le socialno podporo, zato bi bilo s plačilom stroškov pritožbenega postopka ogroženo preživljanje obdolženčevih otrok in je zato sodišče druge stopnje v skladu z določbo člena 98/I v zvezi s členom 95/IV ZKP obdolženca oprostilo plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka.