11. 6. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik iz Z. na seji senata dne 11. 6. 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 283/2000 z dne 28. 2. 2001 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju št. Cp 922/99 z dne 2. 2. 2000 in sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu št. P 149/94 z dne 15. 3. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je ustavna pritožnica kot tožnica v pravdi zahtevala razveljavitev sklepa o dedovanju glede nepremičnine v k. o. V. in ugotovitev, da toženka kot edina dedinja po zapustnici ni solastnica 1/2 sporne nepremičnine, ker je bila darilna pogodba med tožnico v pravdi in zapustnico še pred smrtjo zapustnice razveljavljena. Zavrglo je tudi tožbeni zahtevek, naj se vpis solastninske pravice toženke na sporni nepremičnini izbriše iz zemljiške knjige. Prvi zahtevek je sodišče zavrglo, ker je menilo, da je bilo o njem že pravnomočno odločeno, druga dva pa, ker je nasprotna stranka uveljavljala ugovor zastaranja. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, vendar iz nekoliko drugačnih razlogov. Navedlo je, da je treba prvi zahtevek zavreči, ker po pravnomočnosti sklepa o dedovanju njegove razveljavitve v pravdi ni dovoljeno zahtevati. To pa po mnenju sodišča druge stopnje tožnice ne ovira, da v pravdi uveljavi svoj zahtevek, ki ne izvira iz dednopravnega razmerja in katerega predmet je izločitev določenega premoženja iz zapuščine, čeprav je to premoženje v sklepu o dedovanju navedeno kot del zapustnikovega premoženja. Sodba, s katero bi sodišče ugodilo takemu zahtevku, bi predstavljala močnejši pravni naslov od predhodno izdanega sklepa o dedovanju. Druga dva zahtevka je sodišče druge stopnje zavrnilo, ker je menilo, da tožnica nima pravnega interesa za ugotovitev, da toženka ni solastnica 1/2 sporne nepremičnine, če hkrati ne predlaga ugotovitve, da je tožnica sama lastnica tega dela, oziroma da tožnica nima pravnega interesa za vložitev zahtevka na izbris toženke iz zemljiške knjige, če sama ne predlaga vpisa nepremičnine na svoje ime. Iz enakih razlogov kot sodišče druge stopnje je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo.

Vrhovno sodišče je ob tem poudarilo, da je tožena stranka v pravdi utemeljeno ugovarjala zastaranje. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja, da izpodbijana odločitev sodišča, da sklepa o dedovanju ni mogoče razveljaviti, ni pravilna, ker stranka ni vezana na pravnomočni sklep o dedovanju in lahko svoj zahtevek uveljavlja tudi po njegovi pravnomočnosti v pravdi, če so podani pogoji za obnovo. Ti pogoji so po mnenju ustavne pritožnice bili podani. Tudi to, da pritožnica ni izkazala pravne koristi, naj bi ne držalo, ker naj bi iz predložene kupne pogodbe izhajalo, da je bila pritožnica lastnica celotne nepremičniene že pred darilno pogodbo. S tem naj bi ji sodišče kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave). Pritožnica predlaga tudi zadržanje izpodbijanih odločitev.

2.Ustavna pritožba izpodbija pravilnost sodne odločbe, ne navaja pa razlogov, iz katerih bi bilo katero od zavzetih stališč v nasprotju s kakšno temeljno pravico ali svoboščino.

Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijano sodbo in sklepoma kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper izpodbijano sodbo in sklepa ni uspel, še ne pomeni kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) ter pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez brez razumne pravne utemeljitve, da jo je mogoče označiti za arbitrarno.Tega izpodbijani sodbi in sklepoma ni mogoče očitati.

3.Ker je Ustavno sodišče odločilo o ustavni pritožbi, ni posebej odločalo o predlogu za zadržanje.

4.Ker z izpodbijano sodbo in sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS ter na podlagi prve alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Namestnica predsednika senata

dr. Dragica Wedam-Lukić