Jedro

Z izpodbijano odločitvijo pristojne osebe izvajalca zdravstvene dejavnosti ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, saj je imela tožnica kljub izpodbijani ustavitvi postopka prve obravnave zatrjevane kršitve pravico zahtevati tudi njeno drugo obravnavo pred Komisijo. Vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve, ne glede na rezultat končanja (tudi če se je prva faza postopka končala z ustavitvijo, kot v obravnavanem primeru), je pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Poleg tega pa tudi noben drug zakon ne določa, da je zoper odločitev, kot je izpodbijana, mogoč upravni spor. Sodno varstvo v upravnem sporu po ZPacP je predvideno zgolj zoper odločbe in sklepe senata Komisije, s katerimi se postopek obravnave druge zahteve konča (drugi odstavek 79. člena ZPacP), poleg tega pa pacientu, neodvisno od sprožitve postopka po ZPacP, še vedno ostane pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravic pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica vlaga tožbo zoper pisni zaznamek pristojne osebe toženke (v nadaljevanju toženka), s katerim je ugotovila, da se postopek za prvo obravnavo zatrjevanih kršitev tožničinih pravic ustavi.

2. Iz zaznamka izhaja, da je tožnica dne 18. 10. 2018 pri toženki vložila zahtevo za prvo obravnavo njenih pravic. Toženka je dne 12. 11. 2018 sklicala ustno obravnavo, ki se je tožnica ni udeležila, zato je toženka postopek s pisnim zaznamkom z dne 12. 11. 2018 ustavila. Po tem je od tožnice prejela zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje, ki ji je toženka ugodila, in tožnici dne 21. 11. 2018 ponovno poslala vabilo na ustno obravnavo. Ker se tožnica tudi druge obravnave ni udeležila niti svoje neudeležbe ni opravičila, je toženka na podlagi četrtega odstavka 61. člena Zakona o pacientovih pravicah (v nadaljevanju ZPacP) postopek ustavila.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi kršitve 1., 2. in 3. točke prvega odstavka ter tretjega odstavka 27. člena, v zvezi s prvo in tretjo alinejo prvega odstavka 33. člena ter prvo, tretjo in četrto alinejo drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Naslovnemu sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločitev odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovno odločanje. Hkrati priglaša tudi materialne stroške postopka v znesku 25,00 EUR, katere naj sodišče naloži toženki skupaj s plačilom vseh ostalih stroškov s pripadki, v roku 15 dni, v izogib izvršbi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da izpodbijana odločitev ni akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu, zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, kar utemelji. Iz previdnosti pa navaja tudi razloge, zakaj meni, da tožba tudi po vsebini ni utemeljena, in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (v nadaljnjem besedilu: tožnik). O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica izpodbija zaznamek, izdan na podlagi četrtega odstavka 61. člena ZPacP, s katerim je pristojna oseba v postopku po vložitvi prve zahteve postopek ustavila.

8. Med drugim je sporno, ali je navedeni akt upravni akt oziroma akt, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu.

9. Po presoji sodišča izpodbijani zaznamek o ustavitvi postopka ni akt, s katerim se posega v tožničin pravni položaj.

10. Postopek z zahtevo za obravnavo kršitve pacientovih pravic je urejen v ZPacP od člena 56 do člena 84 in predvideva dve obravnavi kršitve pacientovih pravic, in sicer prva obravnava poteka pri izvajalcu zdravstvene dejavnosti, druga obravnava pa pred Komisijo Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju Komisija). Postopek prve obravnave se lahko konča bodisi z ustavitvijo, bodisi z dogovorom, pri čemer zakonodajalec v Poročevalcu državnega zbora št. 55/07 (Predlog zakona o pacientovih pravicah (EPA-1503-IV) poudarja, da pristojna oseba v obravnavanem primeru o ničemer ne odloča, torej ne sprejema nikakršnih odločitev, pač pa zgolj skuša doseči dogovor. V tej fazi postopka tudi ni predpisana kakršnakoli uporaba določb postopka, ki ureja splošni upravni postopek. Je pa vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve, ne glede na rezultat (tudi če se je prva faza postopka končala z ustavitvijo, kot v obravnavanem primeru), pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. V postopku z zahtevo za drugo obravnavo kršitev pacientovih pravic pred Komisijo se subsidiarno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače (65. člen ZPacP). Zoper odločbe in sklepe senata Komisije, s katerimi se postopek obravnave druge zahteve konča, ni pravnih sredstev, lahko pa se uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu (drugi odstavek 79. člena ZPacP).

11. Iz navedenega izhaja, da se formalni postopek v bistvu začne z vložitvijo „pritožbe“ pri Komisiji, pri čemer je „formalna vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve“ le predpogoj za začetek takega postopka, pri čemer tudi ni pomembno, ali je stranka nato v postopku sploh sodelovala. Kot rečeno, tudi ustavitev postopka prve obravnave s pisnim zaznamkom, do katerega pride tudi v primeru, če se stranka ustne obravnave ne udeleži, omogoči začeti postopek druge obravnave. Zakonodajalec je v omenjenem Poročevalcu tudi pojasnil, da je postopek prve obravnave kršitve imanenten civilnemu pravu ali pravu alternativnega reševanja sporov in ne odločanju o upravnih stvareh Čeprav se pogosto govori o dvostopenjskem postopku, gre dejansko le za dve stopnji v smislu upravnega procesnega prava, saj se lahko zgolj (oziroma šele) „pritožbo“, vloženo pri Komisiji šteje kot „vlogo pri organu prve stopnje“. Res je, da je zakonodajalec v interesu pravne varnosti določil tudi roke za uveljavljanje obravnavane pravice (pravice do obravnave kršitve pacientovih pravic). Vendar pa kljub zamudi roka pacient ne izgubi svojih pravic, saj mu še vedno ostane pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravice pred sodiščem splošne pristojnosti.

12. Iz navedenega izhaja, da z izpodbijano odločitvijo pristojne osebe izvajalca zdravstvene dejavnosti ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, saj je imela tožnica kljub izpodbijani ustavitvi postopka prve obravnave zatrjevane kršitve pravico zahtevati tudi njeno drugo obravnavo pred Komisijo. Kot pojasnjeno, je že vložitev zahteve za prvo obravnavo kršitve, ne glede na rezultat končanja (tudi če se je prva faza postopka končala z ustavitvijo, kot v obravnavanem primeru), pogoj za vložitev pritožbe na Komisijo. Poleg tega pa tudi noben drug zakon ne določa, da je zoper odločitev, kot je izpodbijana, mogoč upravni spor. Kot rečeno, je sodno varstvo v upravnem sporu po ZPacP predvideno zgolj zoper odločbe in sklepe senata Komisije, s katerimi se postopek obravnave druge zahteve konča (drugi odstavek 79. člena ZPacP), poleg tega pa pacientu, neodvisno od sprožitve postopka po ZPacP, še vedno ostane pravica zahtevati sodno varstvo svojih z zakonom zagotovljenih pravic pred sodiščem splošne pristojnosti.

13. Glede na navedeno je sodišče moralo tožbo zavreči iz razlogov po 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 14. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.