Jedro

Ob tem ko iz obrazca prošnje za dodelitev BPP niti (jasno) ne izhaja, da je pravno pomemben podatek o tem, ali je prosilec lastnik ali solastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi, in tega podatka tožnica v prošnji tudi ni navedla, in ob tem ko je iz zemljiške knjige bila razvidna zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (zaradi ugotovitve skupnega premoženja v korist A.A. do polovice), organ za BPP ne bi mogel zaključevati, da se stanje stvari da ugotoviti na podlagi uradnih podatkov ter da za to ni treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi – v smislu 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, pač pa bi, ob razlagi te zakonske določbe z arg. a contrario, moral tožnici dati možnost izjave o odločilnih dejstvih. S tem pa bi se nejasna bistvena dejstva (o solastništvu nepremičnine) lahko razjasnila in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Kranju št. Bpp 1197/2013 z dne 14. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnice za odobritev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodišči na prvi in drugi stopnji v postopku P 345/2013 Okrajnega sodišča v Kranju. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da je v postopku na podlagi tretjega odstavka 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ugotavljal finančni položaj tožnice. Glede na podatke v prošnji in po vpogledu v evidenco GURS je ugotovil, da je tožnica lastnica nepremične s parc. št. 223/7 k.o. ... do celote. Po podatkih GURS je neto tlorisna površina objekta 241 m2. Zaznamba spora, vpisana pri tej nepremičnini, pa po mnenju organa na možnost tožnice, da z nepremičnino razpolaga, ne vpliva. Upoštevajoč določbe 1. točke prvega odstavka 24. člena in drugega odstavka tega člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) ter velikost družine tožnice po podatkih v prošnji (pet članov) je primerno stanovanje za njeno družino s površino do 150 m2. Presežek stanovanjske površine 91 m2 pa šteje za premoženje tožnice, ki je vredno - glede na vrednost celotne nepremičnine 200.524,00 EUR - 62.403,73 EUR. To pa pomeni, da ima tožnica v lasti premoženje, ki presega cenzus iz 27. člena ZSVarPre, to je v višini 13.780,00 EUR. Zato je moral organ za BPP prošnjo tožnice zavrniti.

Tožnica v tožbi navaja, da organ za BPP ni pravilno ugotovil dejanskega stanja ter je zato izpodbijana odločba nezakonita. V odločbi je namreč navedeno, da je organ po vpogledu v podatke GURS ugotovil, da je tožnica lastnica nepremičnine s parc. št. 223/7 k.o. ... Iz sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 380/2009, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Sp 193/2013, pa je razvidno, da je solastnik nepremičnine razvezani zakonski partner tožnice A.A., in sicer do 1/3. Po sodni poravnavi, sklenjeni med postopkom, pa sta solastnika tudi dogovorila način uporabe predmetne nepremičnine. Tako ugotovitve organa ne držijo, kajti tožnica s štirimi otroki, za katere še obstoji dolžnost preživljanja, živi v stanovanjski hiši, ki bo zdaj predmet razdružitve solastnega premoženja. Drugega premoženja tožnica nima, ima pa pravico do stanovanja, ki izhaja tudi iz Ustave RS. Sodišču predlaga, naj izvede dokaz z vpogledom v navedeni sodbi ter nato odloči, da se tožnici dodeli zaprošena BPP, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe ter ugotovitvah in stališčih v obrazložitvi odločbe. Dodaja, da tožnica v tožbi navaja podatke, ki jih v prošnji ni navedla. Organ za BPP je uporabil podatke iz uradnih evidenc skladno s 144. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz prošnje za BPP je razvidno, da tožnica stanovanjsko hišo v celoti šteje za svojo, kar izhaja tudi iz zemljiške knjige, pri tej nepremičnini pa tudi ni vpisane nobene omejitve razpolaganja. Ker tožnica v prošnji ni navajala drugače in predložila nobenih dokazov, je organ upošteval načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Podatkov o neto tlorisni površini hiše (241 m2) ter vrednosti nepremičnine (200.524,00 EUR) pa tožnica ne izpodbija. Glede na te podatke tožnica, ne glede na to, ali je lastnica nepremičnine v celoti ali do deleža 67 %, kot navaja v tožbi, zaradi prevelike površine stanovanja finančnega pogoja za dodelitev BPP ne izpolnjuje. Poleg tega ne držijo navedbe tožnice v tožbi, da drugega premoženja kot parcele št. 223/7 nima. Okrog hiše (v kateri je stanovanje) je namreč zemljišče na parcelah 223/7 in 222/6. Organ za BPP pa tega premoženja ter še prihrankov in dohodkov pri odločanju ni upošteval, ker na odločitev to ni vplivalo; prav tako glede na načelo ekonomičnosti postopka ni ugotavljal izpolnjevanja vsebinskega pogoja iz 24. člena ZBPP. Kot že navedeno, tožnica v prošnji ni navedla, da je lastnica tudi parcele št. 222/6, kar pomeni, da je zamolčala premoženje, s katerim lahko razpolaga. Po ustaljeni sodni praksi pa vrednost zamolčanega premoženja in razlogi za molčanje niso relevantni; zaradi zamolčanja premoženja pa je prošnjo za BPP treba zavrniti. Glede na navedeno toženka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna nedodelitev tožnici zaprošene BPP iz razloga preseganja premoženjskega cenzusa in s tem neizpolnjevanja pogoja po ZBPP, ki se nanaša na finančni položaj prosilca. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije upravnega spisa, se je organ pri ugotavljanju finančnega položaja tožnice omejil na ugotavljanje njenega premoženjskega položaja ter je pri tem izhajal iz podatkov prošnje o številu družinskih članov in o njenem premoženjskem stanju, v okviru katerih je navedla štiri družinske člane ter označila (na obrazcu prošnje), da je lastnica/solastnica stanovanja ali hiše, v kateri živi ter stavbnega zemljišča, na katerem hiša stoji (ter da drugega premoženja ne ona ne njeni družinski člani nimajo).

Po prvem odstavku 12. člena ZBPP se finančni položaj prosilca ugotavlja glede na njegove dohodke in prejemke in dohodke ter prejemke njegove družine ter glede na premoženje, ki ga ima prosilec in njegova družina. Po 14. členu ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu oziroma - po ustaljeni upravno sodni praksi od uveljavitve ZSVarPre dalje določbe tega zakona. Po 27. členu ZSVarPre znaša - na podlagi določb petega odstavka 152. člena Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) – od 31. 5. 2012 do 31. 12. 2014 premoženjski cenzus 13.780 EUR. Pri tem pa se po prvem odstavku 24. člena ZSVarPre kot premoženje po tem zakonu ne upošteva (med drugim) stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, do vrednosti primernega stanovanja. Po drugem odstavku tega člena se pri ugotavljanju velikosti primernega stanovanja upošteva število oseb, ki imajo na naslovu tega stanovanja stalno prebivališče in na tem naslovu tudi dejansko prebivajo, primerna velikost stanovanja pa je dvakratnik največje površine, določene s predpisom, ki ureja dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pri kateri ni plačila lastne udeležbe in varščine. Po prvem odstavku 14. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) pa znaša površinski normativ za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem brez plačila lastne udeležbe in varščine za pet člansko gospodinjstvo (kakršno je tožničino, kar ni sporno) od 65 do 75 m2. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP zaključek o tem, da tožnica presega premoženjski cenzus, oprl kot na ključno dejstvo na ugotovitev, da je tožnica lastnica do celote stanovanjske stavbe na zemljišču s parc. št. 223/7 k.o. ... s tlorisno površino objekta 241 m2, pri čemer je po presoji sodišča ob uporabi petega odstavka 3. člena Stanovanjskega zakona pravilno štel, in kar tudi ni prerekano s strani tožnice, da celotna stavba predstavlja stanovanje. S tem je namreč glede na določbe Pravilnika tožnica za 91 m2 presegla stanovanjsko površino 150 m2, kakršna bi ji – kot primerno stanovanje - glede na število družinskih članov pripadala; glede na vrednost stavbe 200.524,00 EUR in torej 832,05 EUR/m2 pa je ob vrednosti presežne stanovanjske površine 75.716,55 EUR s tem presegla tudi premoženjski cenzus 13.780,00 EUR. Tožnica pa v tožbi navaja, da je po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I P 380/2009 z dne 2. 4. 2012 solastnik navedene nepremičnine do 1/3 njen razvezani zakonski partner A.A. Toženka v odgovoru na tožbo sicer navaja, da tožnica podatka o solastništvu ni navedla v prošnji za BPP; v skladu s 144. členom ZUP pa je organ za BPP uporabil podatke v prošnji in iz uradnih evidenc, pri čemer je zemljiška knjiga izkazovala, da je tožnica lastnica celotne nepremičnine, vpisana zaznamba spora pa po upravnosodni praksi po njenih navedbah ni razlog za neupoštevanje premoženja. Vendar sodišče toženki ne more pritrditi v tem, da naj bi organ za BPP ravnal pravilno. Ob tem ko iz obrazca prošnje za dodelitev BPP niti (jasno) ne izhaja, da je pravno pomemben podatek o tem, ali je prosilec lastnik ali solastnik stanovanja ali hiše, v kateri živi, in tega podatka tožnica v prošnji tudi ni navedla, in ob tem ko je iz zemljiške knjige bila razvidna zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice (zaradi ugotovitve skupnega premoženja v korist A.A. do polovice), namreč po presoji sodišča organ za BPP ne bi mogel zaključevati, da se stanje stvari da ugotoviti na podlagi uradnih podatkov ter da za to ni treba posebej zaslišati tožnice za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi – v smislu 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, pač pa bi, ob razlagi te zakonske določbe z arg. a contrario, moral tožnici dati možnost izjave o odločilnih dejstvih (9. člen ZUP). S tem pa bi se nejasna bistvena dejstva (o solastništvu nepremičnine) lahko razjasnila in popolno ter pravilno ugotovilo dejansko stanje. Ne glede na navedeno pa organu dolžnost glede pravilnega materialnega in procesnega vodenja postopka narekuje že temeljno načelo varstva pravic strank in javnih koristi (7. člen ZUP). Ker je po presoji sodišča organ kršil procesna pravila, kršitev pa je bistvena (in je kot taka vplivala oziroma mogla vplivati na odločitev v zadevi) ter tudi ni pogojev za zavrnitev tožbe, je sodišče moralo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpraviti ter na podlagi tretjega odstavka ter v smislu četrtega odstavka tega člena organu vrniti zadevo v ponovni postopek. V tem postopku bo organ moral, če bo ponovno ugotavljal premoženjski položaj tožnice, pravilno ugotoviti (so)lastništvo stanovanjske stavbe na parc. št. 223/7 k.o. ... - ob upoštevanju tudi sodbe Okrožnega sodišča v Kranju I P 380/2009 z dne 2. 4. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 193/2013 z dne 25. 9. 2013, in upoštevati kot premoženje tožnice njen solastniški delež na nepremičnini (kar bi kazalo na 161, 47 m2 neto tlorisne površine stavbe, ki pripada tožnici z družino, in torej 11,47 m2 presežne stanovanjske površine, ki jo je glede na vrednost celotne stavbe 200.524,00 EUR vrednotiti po ceni 832,05 EUR/m2), pri tem pa bo moral tožnici tudi dati možnost, da se o odločilnih dejstvih izjavi. Sodišče še dodaja, da ni odločilo po tožbenem predlogu, saj tožnica v tožbi ni niti navajala niti izkazala okoliščin, ob katerih zakon sodišču dopušča odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

V zvezi z navedbami toženke v odgovoru na tožbo, iz katerih bi izhajalo, da kot relevantne šteje okoliščine o tem, ali tožnica dejansko uporablja (kot svoje) stanovanje s površino v večjem obsegu, kot ji po pravnomočni sodbi pripada solastniški delež na stavbi, sodišče dodaja, da gre za nerelevantne okoliščine, saj kot premoženja prosilca ni mogoče šteti stvari oziroma solastniškega deleža na njej v tuji lasti. Zato tudi v primeru, da bi bile okoliščine o taki uporabi stavbe ugotovljene, te ne bi mogle vplivati na odločitev v zadevi. Kolikor pa toženka utemeljuje pravilnost odločitve v izpodbijani odločbi z navedbami, da je tožnica zamolčala, da je lastnica zemljišča s parc. št. 222/6, in da je po ZBPP to razlog za zavrnitev prošnje, sodišče odgovarja, da te okoliščine organ za BPP v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni ugotovil ter pri odločanju o tožbi ne more biti relevantna. Ne glede na navedeno pa sodišče še dodaja, da je neprepričljiva presoja, da gre za zamolčanje podatka o lastništvu parc. št. 222/6, kajti iz prošnje za BPP izhaja, da tožnica nepremičnin ni opredelila z zemljiškimi parcelami (s parcelnimi številkami); navedla je sicer, da je lastnica stavbnega zemljišča, na katerem stoji hiša, vendar je iz grafičnega prikaza parcel, na katerega se sklicuje toženka, razvidno, da gre pri parcelah 223/7 (v izmeri 1.011 m2), na kateri po podatkih geodetskega organa stoji stanovanjska stavba, in 222/6 (v izmeri 423 m2), za mejni parceli (ki imata eno stranico v celotni dolžini skupno) ter da sega stanovanjska stavba (popolnoma) do meje, zaradi česar je vprašljivo, ali vzdrži presoja, da ni mogoče obeh parcel skupaj obravnavati in šteti kot celoto (kompleks) oziroma kot zemljišče, na katerem stoji stanovanjska hiša, v primeru da se zemljišč ne opredeljuje v obliki enot zemljiškega katastra (z zemljiškimi parcelami z identifikacijskimi oznakami).

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške v skladu z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po kateri se v primeru, da je bila zadeva rešena na seji ter je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo tožniku stroški v višini 285 EUR, pri čemer je ta znesek povečalo za uveljavljani 22 % DDV, ker je pooblaščenka tožnice zavezanka za DDV.