Up-98/05 - 7

6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž., ki ju zastopa C. C., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1067/2003 z dne 16. 11. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljutomeru št. P 174/2002 z dne 25. 3. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnikov (v pravdi tožnikov) v sporu zaradi motenja posesti. S sklepom je ugotovilo, da sta toženca motila posest nepremičnine pritožnikov, naložilo jima je odstranitev betonskega podstavka dolžine 1,5 metra ter širine do 0,5 metra in vzpostavitev prejšnjega stanja. Hkrati jima je prepovedalo bodoča motilna dejanja. Višje sodišče je ugodilo pritožbi tožencev in sklep prvostopenjskega sodišča tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ocenilo je namreč, da sta pritožnika tožbeni zahtevek utemeljevala s pravico do posesti, nista pa trdila in dokazovala, v čem je zaradi ureditve 0,375 m² podesta ovirano njuno izvrševanje dejanske oblasti nad dvoriščem. Pojasnilo je, da navedbe o morebitni košnji ter o urejeni zelenici in vrtu na spornem koščku zemlje niso pravočasne v smislu prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

2.Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave) in kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). V ustavni pritožbi obširno opisujeta svoje videnje poteka pravdnega postopka in svoje naziranje o vsebini človekovih pravic, na katere se sklicujeta. Odločitev Višjega sodišča po njuni oceni temelji na povsem zgrešeni pravni utemeljitvi in je v popolnem nasprotju z dokazi in s trditvami, s sodno prakso in s pomenom varstva posesti. Vloga, v kateri naj bi pritožnika postavila pravno pomembne trditve o načinu izvrševanja posesti in predlagala dokaze zanje, je po njunem mnenju pravočasna. Vložena naj bi bila pred prvim (in edinim) narokom za glavno obravnavo, zato naj bi bilo stališče sodišča, da navedb v njej kot prepoznih ne upošteva, napačno in v nasprotju z vsebino spisa. Sodišče naj tudi ne bi obrazložilo, katere trditve šteje za pravočasne. Trdita, da se zato nista mogla izjaviti o trditvah nasprotne stranke. Ker naj sodišče ne bi primerno proučilo navedb in dokazov pritožnikov, naj bi kršilo pravico do poštenega sojenja. Po njunem mnenju imata pravico, da sodišče pravilno oziroma vsaj ob upoštevanju minimalnih procesnih standardov odloči o zahtevku, ki sta ga sama postavila. Sodišče pa naj bi njun jasno postavljen tožbeni zahtevek iz naslova posestnega varstva preseglo in ga samovoljno prekvalificiralo v tožbeni zahtevek iz naslova lastninske pravice. Navajata, da je bila kršena njuna pravica do enakosti v postopku, saj se nista mogla izjaviti o ugotovitvah Višjega sodišča, ki naj bi "diskriminiralo" in njune trditve "razlagalo po svoje". Ustavnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo Višjemu sodišču v novo odločanje.

B.

3.V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče ustavne pritožbe ne sprejme v obravnavo, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja in če kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika.

4.Odločitev sodišča (tudi če bi bile z njo kršene človekove pravice – glede tega se Ustavnemu sodišču ni treba opredeljevati) ne more imeti pomembnejših posledic za pritožnika. Čeprav so možni primeri, ko tudi odločitev v sporu zaradi motenja posesti lahko pomeni poseg v pravni in dejanski položaj stranke, pa je na splošno treba upoštevati, da gre v teh postopkih le za varstvo dejanske oblasti nad stvarjo. Odločitev sodišča je začasna, saj ne preprečuje možnosti uveljavljanja pravice in s tem drugačne odločitve v petitorni pravdi. Pritožnika v ustavni pritožbi trdita, da sta toženca betonski podest zgradila nekaj 10 cm preko meje njune nepremičnine, kjer je bila dotlej zelenica. Po oceni Ustavnega sodišča zavrnitev tožbenega zahtevka za pritožnika ne more imeti takšnega pomena, da bi to upravičevalo presojo pred Ustavnim sodiščem kot najvišjim organom sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

5.Prav tako od odločitve Ustavnega sodišča v obravnavanem primeru ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Treba je upoštevati, da od Ustavnega sodišča glede na to, da je njegova pristojnost v postopku ustavne pritožbe omejena na presojo kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin (prvi odstavek 50. člena ZUstS), ni mogoče pričakovati rešitve vseh pomembnih pravnih vprašanj, pač pa le pravnih vprašanj ustavnopravnega pomena. Takih vprašanj v tej zadevi ni. Kolikor se pritožnika dotikata ustavnopravno relevantnih vidikov (npr. pravica do izjave), pa je Ustavno sodišče o njihovi vsebini že izoblikovalo stališča in ni treba, da bi jih v tej zadevi ponavljalo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić