Jedro

Po prvem odstavku 179. člena OZ pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah le, kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane duševne bolečine in zatrjevani strah ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje. Strah je zato pravno priznana oblika nepremoženjske škode, toda le, če je intenziven in traja dalj časa. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, tožnica takšnega strahu ni utrpela. Strah, ki naj bi ga tožnica občutila v hiši, ki je bila zaradi odklopa elektrike v temi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosega takšne intenzivnosti, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje. Strah zaradi propadanja hiše pa ni pravno priznana škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje za znesek 100 EUR s pp postopek ustavilo (I) ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 1.515 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pravnomočnosti sodbe dalje do plačila (II). Sklenilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.512,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (III).

2. Smiselno zoper zavrnilni del odločbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 8., 14., in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja, da ji ni bila dana možnost obravnave pred sodiščem, kar je izpostavila na zapisnik o glavni obravnavi. Z neizvedbo dokaza z zaslišanjem strank je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Opozarja, da je bila zagrešena tudi bistvena kršitev točke 14 iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Navaja, da je vzročno zvezo med odklopom priključkov in škodo utemeljila v tožbi s prilogami, predvsem s prilogo 1. Meni, da iz njenih trditev in predloženih dokazov jasno izhaja vsebina zahtevka za materialno škodo v višini 15 EUR, saj je v dokaz predložila račun za fungicidno sredstvo. Škoda je dokazana že s tožbo in prilogami, z zaslišanjem tožnice in prič bi se dokazovala samo še višina škode, predvsem škoda zaradi pretrpljenih duševnih bolečin – strahu. Škoda, ki je nastala na tožničini solastni hiši zaradi nedopustnega škodljivega ravnanja toženke je pravno priznana škoda. Tožnico je bilo strah zaradi propada hiše in njene solastnine, še posebej ob pojavu nevarne hišne gobe zaradi neogrevanja in odklopa plina. Prav tako bi bilo vsako razumno osebo strah vstopiti v temno in nenaseljeno hišo. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti kjer tožnica uveljavlja denarno terjatev, ki ne presega zneska 2.000 EUR. Sodba v sporih majhne vrednosti se lahko izpodbija le zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), zato sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Tožnica je uveljavljala odškodnino tako za materialno kot tudi nematerialno škodo, ki naj bi ji nastala, ker je bila nepremičnina na naslovu M., v kateri tožnica že vrsto let živi, proti njeni volji odklopljena od električnega in plinskega omrežja.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožnica niti na trditveni ravni ni uspela utemeljiti, da ji je z odklopom elektrike ali plina nastala kakršnakoli škoda.

8. V odločbi je prvo sodišče celovito, natančno, obširno in argumentirano navedlo razloge za zavrnitev uveljavljanega tožbenega zahtevka. Izpodbijano sodbo je tako mogoče preizkusiti, zato ne gre za očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se na navedene razloge sklicuje in jih zato ni treba ponavljati. Tudi pravica do obravnavanja in do izjave v postopku tožnici ni bila okrnjena, zato sklicevanje na absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nima podlage. Pravilno je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve odločbe pojasnilo pritožnici, da se v zapisnik vpisuje le tisto, kar je pomembno za postopek po presoji sodišča in ne stranke, in tudi ni namenjen zapisovanju diktata pravdnih strank.

9. Ker tožnica svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila, je sodišče prve stopnje posledično pravilno zavrnilo izvajanje dokazov. V nasprotju z mnenjem pritožbe, predlagani dokazi (priloga k tožbi, zaslišanje strank in prič) zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena2 ne morejo nadomestiti ali dopolniti manjkajoče trditvene podlage (7. in 212. člen ZPP).

10. Po prvem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika pripada oškodovancu pravična denarna odškodnina, med drugim za duševne bolečine in strah le, kadar njihova stopnja in trajanje ter druge okoliščine primera to opravičujejo. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da s strani tožnice zatrjevane duševne bolečine in zatrjevani strah ne dosegajo predpisanega standarda pravno priznane škode. Strah je motnja človekovega čustvenega dojemanja. Pojavi se, ko je ogroženo življenje. Strah je zato pravno priznana oblika nepremoženjske škode, toda le, če je intenziven in traja dalj časa. Kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, tožnica takšnega strahu ni utrpela. Strah, ki naj bi ga tožnica občutila v hiši, ki je bila zaradi odklopa elektrike v temi, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne dosega takšne intenzivnosti, da bi bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno njeno duševno ravnovesje. Strah zaradi propadanja hiše pa ni pravno priznana škoda.

11. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnica tudi ni podala takšnih konkretnih trditev o njenem duševnem trpljenju zaradi posega v čast in dobro ime, ki bi omogočale odmero odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve predpostavlja škodno dejstvo, ki dosega objektivni prag žaljivosti. Odklop elektrike pa že pojmovno ne more pomeniti žalitve, ki bi opravičevala prisojo denarne odškodnine.

12. Kot je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, manjkajočih trditev za zatrjevano materialno škodo v višini 15 EUR, ne more nadomestiti račun, ki kot listina lahko služi tožnici zgolj kot dokaz za dokazovanje predhodno zatrjevanih dejstev. Pomanjkanja trditvene podlage namreč v dokaznem postopku ni mogoče sanirati.

13. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

1 V nadaljevanju ZPP. 2 Vsaka stranka mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo.