Jedro

V okviru revizijskih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP) je treba preizkusiti, ali sta se sodišči nižjih stopenj pravilno prepričali, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, ki bi, če bi bila resnična, utemeljevala njen tožbeni zahtevek. V vsebinskem pogledu mora namreč tožeča stranka navesti tista dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne norme, ki utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljano s tožbenim zahtevkom).

Glede na nejasne in notranje protislovne tožbene navedbe v obravnavani zadevi ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe.

Izrek

Revizija prve toženke se zavrže. Reviziji druge toženke se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se glede nje razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje Odločitev o stroških revizijskega odgovora se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je (z zamudno sodbo) ugotovilo, da sta nična pogodba o kratkoročnem posojilu z dne 31. 5. 2005, sklenjena med prvo toženko in tožnico, ter enostransko pobotanje terjatve tožnice iz kratkoročnega posojila z dne 31. 5. 2006 [pravilno z dne 31. 5. 2005] v višini 209,086.406,50 SIT s terjatvijo prve toženke iz kupnine po terminski kupoprodajni pogodbi z dne 17. 5. 2005 za 39.486 lotov delnic tožnice v višini 209,086.406,50 SIT, s strani prve toženke podano in izvršeno 7. 6. 2006 (1. točka izreka). Posledično je toženkama naložilo, da tožnici plačata 831.528,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 199,267.500,00 SIT od 2. 6. 2005 do 31. 12. 2006 in od 831.528,54 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, medtem ko je tožbeni zahtevek, da tožnica vrne prvi toženki 39.486 lotov svojih delnic, zavrglo (2. točka izreka). Prav tako je zavrglo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prva toženka zadržala 831.528,54 EUR tožeče stranke iz naslova kupnine od prodanih delnic Z. (3. točka izreka). Pri tem je toženkama naložilo, da tožnici povrneta 3.483,33 EUR pravdnih stroškov z morebitnimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).(1)

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom V Pg 2023/2008-19 z dne 18. 8. 2009 štelo pritožbo prve toženke zoper navedeno sodbo za umaknjeno (1. točka njegovega izreka).

3. Pritožbo druge toženke pa je sodišče druge stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje (1. točka izreka). Pri tem je odločilo, da druga toženka sama nosi svoje pritožbene stroške (2. točka izreka).

4. Prva in druga toženka sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložili revizijo iz revizijskih razlogov po 1., 2. in 3. točki [prvega odstavka] 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ob sklicevanju na kršitev 318. člena ZPP pa sta v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP vsebinsko uveljavljali kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sicer pa sta predlagali razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem nista zahtevali povrnitve revizijskih stroškov.

5. Toženki sta revizijo dopolnili »z navedbo zakonitih zastopnikov pravdnih strank«.

6. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru prerekala revizijske navedbe. Sicer pa je predlagala zavrženje revizije prve toženke (kot nedovoljene) in zavrnitev revizije druge toženke (kot neutemeljene). Pri tem je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora.

7. V nadaljevanju je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Novem mestu St 461/2011 z dne 1. 6. 2011 začet stečajni postopek nad tožnico, ki je bil istega dne vpisan v sodni/poslovni register. Ker so bila pred tem v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja, razen izdaje odločbe, ki je procesno dejanje izključno samo revizijskega sodišča, prekinitev postopka na izdajo revizijske odločbe ni vplivala (tako Vrhovno sodišče že v sodbi III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998).

Uporabljeni predpisi.

8. Odločba sodišča prve stopnje je bila izdana 5. 3. 2009, kar je po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP 1. 10. 2008. Zato se je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ravnalo po spremenjenih in dopolnjenih določbah ZPP (drugi odstavek 130. člena ZPP-D; Ur. l. RS, št. 45/2008).

9. Vsi sporni pravni posli so bili opravljeni po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 139/2004; v nadaljevanju ZGD-H), ki je začel veljati naslednji dan po objavi (28. 12. 2004), to je 29. 12. 2004,(2) vendar pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006; v nadaljevanju ZGD-1), ki je začel veljati petnajsti dan po objavi (19. 4. 2006), to je 4. 5. 2006. Zato je revizijsko sodišče veljavnost spornih pravnih poslov ter posledice njihove morebitne neveljavnosti presojalo po pravnih pravilih z novelo ZGD-H noveliranega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD).

10. Sporni pravni posli (tudi pobot) so bili opravljeni po uveljavitvi Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), ki je začel veljati 1. 1. 2002 (1.062. člen OZ). Zato je revizijsko sodišče izpolnjenost pogojev za pobot (kompenzacijo) (v skladu s 1.060. členom OZ) presojajo po pravnih pravilih OZ.

Revizija prve toženke ni dovoljena.

11. Prva toženka se je pritožila zoper (zamudno) sodbo sodišča prve stopnje. Ker pa po opominu ni plačala dolžne sodne takse (za pritožbo), je sodišče prve stopnje v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP pritožbo štelo za umaknjeno (1. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 2023/2008-19 z dne 18. 8. 2009).

12. Ker je revizija dovoljena le zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP), ni dovoljena revizija prve toženke zoper pravnomočno sodbo, ki je bila zoper njo izdana na prvi stopnji (drugi odstavek 374. člena ZPP).

13. Ker revizija prve toženke ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo (I. točka izreka), ker tega v skladu s prvim odstavkom 374. člena ZPP ni storilo že sodišče prve stopnje.

Revizija druge toženke je dovoljena.

14. Tožnica je v revizijskem odgovoru navedla, da »[d]ruga tožena stranka ni stranka pogodbenega razmerja v procesnem smislu, zato nima pravnega interesa izpodbijati pravnomočno sodbo v delu pod 1. točko [izreka] sodbe [sodišča] prve stopnje.« Zato naj bi jo bilo treba v tem delu zavreči. Vendar pa ima druga toženka zoper sebe neugodno odločbo (iz 2. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje, namreč izhaja, da je skupaj s prvo toženko tožnici dolžna vrniti oziroma plačati 831.528,54 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), kar kaže na njeno pravovarstveno potrebo. Vrnitveni zahtevek naj bi bil posledica ugotovljene ničnosti pogodbe o kratkoročnem posojilu in izvršenega enostranskega pobotanja (iz 1. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki jo je prav tako potrdilo sodišče druge stopnje), pri čemer iz navedb tožnice, katerih druga toženka ni prerekala, izhaja, da je druga toženka (kot nosilka posla in prodajalka delnic) med strankami spora ustvarila verigo pravnih poslov, ki sestavljajo zaključeno celoto, zaradi česar sta sodišči nižjih stopenj (iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja to izrecno, iz sodbe sodišča druge stopnje pa smiselno) utemeljeno upoštevali sporni posel, ki je bil zaključen s pobotom, kot enotno dejanje, v okviru katerega je bila terjatev tožnice iz posojilne pogodbe z dne 31. 5. 2005 (ki naj bi nastala tako, da prva toženka kupnine za naprej prodane delnice ni nakazala tožnici, temveč jo je zadržala zase, da je plačala paket delnic drugi toženki, s čimer je obveznost do plačila kupnine spremenila v posojilo) uporabljena za pobot s terjatvijo prve toženke iz terminske kupoprodajne pogodbe z dne 17. 5. 2005 (s katero naj bi se prva toženka zavezala delnice, kupljene od druge toženke, prodati naprej tožnici). Navedeno kaže tudi na pravni interes druge toženke, saj je bila glede svojega pravnega položaja v negotovosti, ki naj bi bila odpravljena s sodbo.

Revizija druge toženke je utemeljena.

15. Predmet konkretnega revizijskega preizkusa je sodba sodišča druge stopnje, ki je potrdila zamudno sodbo sodišča prve stopnje. Zato je pri njenem preizkusu treba upoštevati: (a) da se v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 318. člena ZPP), predvsem razlogi, iz katerih izhaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), ter (b) da se sme takšna zamudna sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP). V okviru revizijskih razlogov (prvi odstavek 371. člena ZPP) je tako treba preizkusiti, ali sta se sodišči nižjih stopenj pravilno prepričali, da je tožeča stranka v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, ki bi, če bi bila resnična, utemeljevala njen tožbeni zahtevek (zoper drugo toženko). V vsebinskem pogledu mora namreč tožeča stranka navesti tista dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne norme, ki utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljano s tožbenim zahtevkom).

16. Druga toženka (v nadaljevanju tudi revidentka) je v reviziji uveljavljala, da »ni moč ugotoviti, kako je lahko sodišče ob uveljavljanem zahtevku za izpolnitev pogodbe ugodilo zahtevku za vrnitev prepovedanih plačil, ki ga tožnik ni uveljavljal«. Ta očitek je utemeljen, saj iz tožbenih navedb (prvi odstavek VIII. točke tožbe) v povezavi s tožbenim predlogom (2. točka tožbenega zahtevka) izhaja, da je tožnica od druge toženke (kot prave prodajalke) vtoževala plačilo kupnine (za 39.486 lotov delnic N.) v znesku 831.528,54 EUR, za katero naj bi bila »oškodovana«, medtem ko iz obrazložitve sodb sodišč nižjih stopenj izhaja, da naj bi tožnica zahtevala vrnitev prepovedanih plačil (po 230. členu ZGD), pri čemer revidentka ni stranka Pogodbe o kratkoročnem posojilu (priloga A3) in Terminske kupoprodajne pogodbe(3) (priloga A7) niti udeleženka pobota z dne 7. 6. 2006(4).

17. Druga toženka je v povezavi s poprej navedenim uveljavljala, da iz sodbe sodišča prve stopnje (ki jo je potrdilo sodišče druge stopnje) tudi sicer ni mogoče razbrati, »iz katerega posla oz[iroma] iz katerih dejanskih okoliščin naj bi izhajal zahtevek tožni[ce] za vrnitev prepovedanih plačil delničarjem iz 230. člena ZGD«. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da ima tožnica v skladu z 230.členom ZGD pravico zahtevati vrnitev prepovedanih plačil, »[k]er je družba z nedopustno pridobitvijo lastnih delnic dejansko izvršila prepovedana plačila« (prvi odstavek obrazložitve na njeni četrti strani), kar izhaja tudi iz sodbe sodišča druge stopnje, s tem, da je slednje dodalo, da ima družba od delničarja »pravico in tudi dolžnost« zahtevati vrnitev prepovedanih plačil (tretji odstavek obrazložitve na njeni četrti strani). Vendar pa bi za sklepčnost tožbe z zahtevkom na vrnitev prepovedanih plačil tožnica morala navesti vsaj: (a) da je sama družba, ki je upravičena do vrnitve plačil, izvršenih v nasprotju z določbami ZGD (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD), (b) da sta bili toženki delničarja takšne družbe (prvi stavek prvega odstavka 230. člena ZGD) in (c) da je pri plačilih toženkam šlo za prepovedana plačila, s čimer bi bil izpolnjen pogoj za izdajo (ugodilne) zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP.

18. Tožnica se je v tožbi (drugi odstavek njene IV. točke in drugi odstavek njene V. točke) sicer sklicevala na 241. ZGD(5) (ki določa ničnost fiktivnih poslov(6)), čemur sta sledili sodišči nižjih stopenj, ki sta utemeljenost tožbenega zahtevka oprli na zaključek, da »je tožeča stranka drugotoženi stranki preko prvotožene stranke zagotovila predujem oz[iroma] posojilo za nakup lastnih delnic v nasprotju z določili 240. člena ZGD« oziroma da »je tožeča stranka preko drugotožene [stranke] s posojilom, ki ga je dala prvotoženi stranki, podprla financiranje nakupa lastnih delnic« (zadnji odstavek obrazložitve na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje, ki se nadaljuje s prvim odstavkom obrazložitve na njeni četrti strani, in tretji odstavek obrazložitve na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje), vendar pa iz tožbenih navedb v prvem odstavku V. točke tožbe izhaja, da »sta toženi stranki v nasprotju s soglasjem tožeče stranke sami ustvarili pogoje in pridobili od tožeče stranke predujem za pridobitev lastnih delnic« ter da sta »brez soglasja tožeče stranke za nakup delnic ustvaril[i] pogoje za izvedbo predčasnega pobotanja«, iz tožbenih navedb v I. točki tožbe pa, da je druga tožena stranka »[k]ot nosilec posla in kot prodajalec delnic ustvarila med pravdnimi strankami verigo pravnih poslov, ki sestavljajo zaključeno celoto, vključila vanje prvo toženo stranko kot navideznega kupca in prodajalca paketa 39.486 delnic tožeče stranke ter brez soglasja tožeče stranke in s kršitvijo dogovora povzročila prenos 39.486 lastnih delnic na tožečo stranko«.

19. Ker je revizija druge toženke utemeljena, saj glede na nejasne in notranje protislovne tožbene navedbe ni bilo pogojev za izdajo zamudne sodbe, je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 379. člena ZPP ter v povezavi s 1. točko prvega odstavka 370. člena ZPP in 7. točko drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje glede druge toženke ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. točka izreka).

20. Sodišče prve stopnje naj glede na ugotovljeno nesklepčnost tožbe v novem sojenju (v zvezi s postavljenim odškodninskim zahtevkom zoper drugo toženko) postopa po tretjem oziroma četrtem odstavku 318. člena ZPP.

Odločitev o stroških.

21. Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje glede druge toženke in zadevo (v tem obsegu) vrnila v novo sojenje, je odločitev o stroških revizijskega odgovora tožnice v skladu s tretjim odstavkom (in v povezavi s četrtim odstavkom) 165. člena ZPP pridržalo za (novo) končno odločbo (III. točka izreka).

Op. št. (1): Pri zavrženju tožbenih zahtevkov gre pravilno za zavrženje tožbe glede vrnitvenega in ugotovitvenega zahtevka, posledično pravilno za sklep (ki pa vsebinsko ni bil predmet pritožbe druge tožnice).

Op. št. (2): Razen določb 17., 18. in 33. člena, ki so začele veljati 1. 7. 2005. Op. št. (3): Kar se tiče sodišča prve stopnje, je postal pravnomočen izrek njegove sodbe, ki pa ne vsebuje ugotovitve ničnosti terminske kupoprodajne pogodbe (saj takšen tožbeni zahtevek niti ni bil postavljen). Kar pa se tiče sodišča druge stopnje, iz njegove sodbe sicer izhaja sklicevanje na »ugotovljeno ničnost pogodb« (drugi odstavek obrazložitve na njeni četrti strani), torej očitno tudi na ničnost terminske kupoprodajne pogodbe, vendar pa je za ugotovitev ničnosti pobota zadostovala že ugotovljena ničnost pogodbe o kratkoročnem posojilu. Sicer pa njegovo stališče o ničnosti terminske kupoprodajne pogodbe, navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe (zadnji odstavek na njeni tretji strani), nima neke (pravno upoštevne) teže, saj se nanj pravnomočnost ne nanaša. Tako tudi dr. Dragica Wedam Lukić v »Pravdni postopek – zakon s komentarjem, 3. knjiga (305.a-503. člen)«, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 156, II. pravni in dejanski razlogi sodbe.

Op. št. (4): Iz sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da »do pobotanja terjatev ni prišlo, saj zakonski pogoji glede obveznosti, ki [so] si st[ale] nasproti, niso bili izpolnjeni« (drugi odstavek obrazložitve na njeni četrti strani), kar je mogoče razumeti tako, da terjatve iz nične pogodbe (o kratkoročnem posojilu z dne 31. 5. 2005) ni mogoče pobotati, saj zaradi ničnosti pogodbe, ki nasprotuje prisilnim predpisom, tožnica niti ni mogla imeti terjatve do prve toženke. Posledično terjatev iz nične pogodbe ne more prenehati s pobotom. Pobot je namreč v takšnem primeru (po pravni naravi zadeve) izključen.

Op. št. (5): Prvi odstavek 241. člena ZGD s sankcijo ničnosti generalno prepoveduje sklenitev posla, s katerim družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev lastnih delnic, medtem ko tretji odstavek 241. člena ZGD z enako sankcijo družbi posebej prepoveduje pridobitev lastnih delnic v nasprotju z 240. členom ZGD, če jih je pridobila druga oseba na njen račun, na račun od nje odvisne družbe ali na račun družbe v večinski lasti. (ZGD v tretjem odstavku 241. člena ZGD konkretizirana eno od pojavnih oblik prepovedane pridobitve lastnih delnic iz prvega odstavka 241. člena ZGD).

Op. št. (6): Izraz »fiktivni posel« je poseben izraz iz ZGD, katerega vsebino je ob upoštevanju potreb ZGD treba razlagati s pravnimi pravili ZGD, katerih namen je onemogočiti, da bi načelo prepovedi pridobitve lastnih delnic iz 240. člena ZGD izigrali s pravnimi posli, ki imajo za gospodarsko družbo enak ekonomski učinek, kot če bi sama pridobila lastne delnice.