Jedro

Iz posojilne pogodbe je posojilojemalec dolžan vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel. Vkolikor vtoževani znesek le-tega presega, mora sodišče ugotavljati, kaj ta presežek predstavlja, še posebej če posojilojemalec zatrjuje, da gre za oderuške obresti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo 443.728,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.8.1998 do plačila ter na plačilo pravdnih stroškov v višini 21.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.10.1998 do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki v laični vlogi uveljavlja pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik navaja, da vtoževani znesek izhaja iz posojilne pogodbe. Tožeča stranka naj bi sama ponudila posojilo za nakup njenih delnic, ki pa jih ni nikoli izročila. Toženec je ponudbo sprejel in tožeči stranki dolg odplačeval vse dokler ni ugotovil, da gre za veliko prevaro, saj je plačeval nekaj, česar nikoli ni prejel. Nadalje pa pritožnik sodišče opozarja na razliko med posojenim in vtoževanim zneskom. 60 mesečnih obrokov po 196 DEM, kolikor je po pogodbi dolžan plačevati namreč znese 11.760 DEM, posojen znesek pa je bil 8.215 DEM. Razlika znaša 3.545 DEM. Pritožnik se sprašuje kaj predstavlja navedena razlika, če to niso obresti. Znesek pomeni kar 43% glavnice ali več kot 17% letno obrestno mero. Pritožnik zaključuje: "če to ni oderuštvo (ob devizni klavzuli)".

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je edino sporno vprašanje v obravnavani zadevi to, kaj pravzaprav predstavlja vtoževani znesek.

Med strankami sicer ni spora o tem, da gre za terjatev na podlagi posojilne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka kot posojilodajalec tožencu kot posojilojemalcu izročil 8.215 DEM. Posojilna pogodba je pravno urejena v Zakonu o obligacijskih razmerjih - ZOR, kjer je kot vsebina posojilojemalčeve zaveze določeno, da bo po določenem času posojilodajalcu vrnil enak znesek denarja. Glavnica, ki jo toženec dolguje je torej 8.215 DEM. Iz konkretne pogodbe pa izhaja, da je toženec dolžan vrniti 11.760 DEM, kar glavnico znatno presega.

Toženec je že v postopku na prvi stopnji ugovarjal, da ta presežek predstavlja oderuške obresti. Prvo sodišče je njegov ugovor zavrnilo, češ da obresti s pogodbo niso bile dogovorjene. Ob tem pa se ni opredelilo, kaj predstavlja razlika med posojenim in dolgovanim zneskom. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Gre namreč za dejstvo, ki je za obravnavano zadevo odločilnega pomena. Od tega namreč ni odvisna le rešitev toženčevega ugovora oderuških obresti, ampak tudi izračun zneska, ki ga toženec dolguje glede na pravila vračunavanja izpolnitve (313. člen ZOR). Ker pa pritožbeno sodišče ni pristojno za ugotavljanje dejanskega stanja, je bilo potrebno izpodbijano sodbo iz navedenega razloga razveljaviti (370. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je bilo potrebno na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku uporabiti v obravnavani zadevi).

V novem postopku bo moralo prvo sodišče tako najprej razjasniti, kaj predstavlja razlika med dolgovanim in posojenim zneskom. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem poudarja, da čeravno v pogodbi obresti niso izrecno omenjene, pa to ne spremeni dejstva, da lahko presežek po svoji vsebini predstavlja točno to - obresti. Če se bo izkazalo, da gre res za obresti, pa so te nedvomno oderuške. Glede na to, da gre za terjatev v tuji valuti, bo potrebno uporabiti 399. člen ZOR ter nato ugotoviti, koliko je bil toženec glede na pogodbena določila in kogentne zakonske določbe dolžan vrniti. Glede na to, da je toženec nekaj denarja tožniku še vrnil, bo potrebno izpolnjeno upoštevati pri končni odločitvi o tožbenem zahtevku v skladu s pravili o vračunavanju izpolnitve.