Jedro

Pri tem dogovoru gre po mnenju pritožbenega sodišča pravno za pogodbo o pristopu k dolgu po 451. čl. ZOR, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo izpolnila njeno terjatev do dolžnika, to je do družbe M., in sicer obročno na način, ki je razviden iz besedila dogovora oz. zabeležke - šlo za samostojno in lastno zavezo tožene stranke tožeči stranki.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki 14.605.162,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 2.159.385,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.1.2005 do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagala njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da Pogodbe o odstopu terjatve z dne 28.3.1996 tožena stranka ni podpisala. Glede na njen 4. čl. se je M. d.o.o. Kot prevzemnik zavezal, da bo odstopljeno terjatev nakazal odstopniku na njegov žiro račun skladno z določbo 4. čl. dogovora o cesiji in konverziji v kapitalski delež. Pogodba o odstopu terjatve je sestavni del Dogovora o cesiji in konverziji v kapitalski delež, kar pomeni, da jo je treba obravnavati kot celoto s tem dogovorom, torej Pogodba o odstopu terjatve kot samostojna pogodba ni bila sklenjena in tako kot del dogovora nima pravne veljavnosti. Pogodbena volja strank, ki so podpisale pogodbo o odstopu terjatve in Dogovor o cesiji in konverziji v kapitalski delež je bila, da se dejansko izpolni dogovor o cesiji in konverziji. Upoštevati je treba, da sta bila v posojilnem odnosu tožeča stranka in B. d.o.o., nad katerim je bil uveden stečajni postopek. Tožeča stranka je ugotovila, da zaradi tega ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Jasno je bilo, da bodo delo izgubili številni delavci in tožeča stranka je iskala možnosti, da nastalo situacijo reši, v tem okviru se je obrnila na toženo stranko, ki je na sodelovanje pristala, vendar zgolj zato, da se rešuje situacija tudi z delavci, kot sta to izpovedala tudi K. in C. ter tudi Z., kateri je sicer navajal, da je po stečaju in izbrisu družbe B. d.o.o. na njeno mesto vstopila družba M. d.o.o., ki je nadaljevala z dejavnostjo družbe B. Vendar ta del izpovedi ne drži, M. ni vstopil na njeno mesto, ker je premoženje B. Kupila tožena stranka in ne gre za nobeno povezavo med obema družbama. Dejansko kredit tožeče stranke nikoli ni prišel na M., namen sklenitve Pogodbe o odstopu terjatve in Dogovora o cesiji in konverziji v kapitalski delež nikoli ni bil prevzem kakršnegakoli posojila, ki ga prevzemnik v denarju nikoli ni prevzel, pa tudi ne v premoženju. Šlo je dejansko za namen na lokalnem področju reševati nastalo situacijo. Ob podpisu Pogodbe o odstopu terjatve je bilo jasno, da novo nastala družba M. nima prav nobenih možnosti vračila posojila in tudi nikoli ni bilo dogovorjeno tako. Obveznost je bila dogovoriti konverzijo v kapitalski delež, kar pa je tožeča stranka odklanjala, ker poslovanje M. ni bilo ugodno in konverzija zanjo ni bila več zanimiva, zato se je enostransko postavila na stališče, da gre za posojilo, ki ga je dolžna vrniti tožena stranka. Izrecno se sklicuje na določbe 101. čl. ZOR, kjer je morebitne nejasnosti v pogodbi pri odplačnem poslu potrebno upoštevati v takem smislu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. V konkretnem primeru poskuša tožeča stranka posojilo, katerega vračilo v stečajnem postopku ni bilo mogoče, prevaliti na toženo stranko, ki iz naslova tega posojila ni prejela ničesar. V nadaljevanju se tožeča stranka sklicuje tudi na določbe 99. čl. ZOR. Zabeležke razgovora z dne 21.10.1997 ni mogoče šteti kot posojilne pogodbe. Pogodbena stranka v Pogodbi o odstopu terjatev je bila le družba M. d.o.o. Tožena stranka v Dogovoru o cesiji in konverziji v kapitalski delež ni prevzela nobene obveznosti. Dogovor je sopodpisala kot 100 % lastnik M. d.o.o. samo zato, ker je soglašala, da se kredit v višini 14.500.000,00 SIT, ki ga je tožeča stranka dala B. d.o.o., prenese s cesijo na novoustanovljeno podjetje, nato pa v nadaljevanju v celoti spremeni v kapitalski delež. Tožeča stranka se je v dogovoru zavezala, da bo po predhodnem dogovoru s toženo stranko kredit, ki je bil prenesen s cesijo, spremenila v kapitalski delež. Tožena stranka je tožečo stranko pozivala k dogovoru, zahtevala spremembo v kapitalski delež, vendar pa tožeča stranka ni bila pripravljena s toženo stranko skleniti dogovora, ker ni sprejemala rezultatov poslovanja, ki so imeli za posledico manjši kapitalski delež, kot je to želela tožena stranka, zato neupravičeno zahteva kakršnokoli plačilo. Zabeležko z dne 21.10.1997 je podpisala K. d.d. in za toženo stranko njen direktor F.K.. M. d.o.o. je bil v času zapisa zabeležke samostojna pravna oseba, ki je samostojno sklepala posle, njen direktor je bil C. Gozdno gospodarstvo P. ni imelo nobenih pooblastil za zastopanje M. d.o.o., zlasti pa ne za podpisovanje pogodb. Posojilo, v kolikor bi bila taka pogodba dejansko sklenjena, bi moral podpisati direktor M. d.o.o. Te bistvene okoliščine za veljavnost posojilne pogodbe pa sodišče ni niti ocenjevalo in v obrazložitvi sodbe ni zavzelo stališča, čeprav je za pravilnost odločitve bistvenega pomena. Da se tožeča stranka zaveda, da njen tožbeni zahtevek iz naslova posojila ni utemeljen, dokazuje tudi dejstvo, da j v postopku pri Okrožnem sodišču v K., ko je zahtevala vračilo 1/4 posojila (v tej pravdi zahteva vračilo 3/4), umaknila tožbo.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta tožeča stranka in B. d.o.o. 30.6.1995 sklenili Pogodbo št. 64, s katero je tožeča stranka dala B. posojilo za tekočo likvidnost v znesku 19.000.000,00 SIT z rokom vračila do 31.12.1995. Posojilojemalec, nad katerim je bil 26.6.1996 začet stečajni postopek, je posojilo delno odplačal, ostalo je nevrnjenih 14.500.000,00 SIT. Tožeča stranka in M. d.o.o. ter B. So 28.3.1996 sklenili Pogodbo o odstopu terjatev, pri kateri gre glede na njeno vsebino za prevzem dolga po 446. čl. tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (M. je prevzel dolg B., tožeča stranka je kot upnica s tem soglašala). Istega dne (28.3.1996) so tožeča stranka, M., B. in tožena stranka, sklenili Dogovor o cesiji in konverziji v kapitalski delež (dalje: Dogovor), po katerem se je tožeča stranka obvezala, da bo kredit, ki je bil prenesen na M., po predhodnem dogovoru s toženo stranko, v celoti spremenila v kapitalski delež v družbi M. (edina družbenica slednje je bila tožena stranka). Po mnenju pritožbenega sodišča ima prav sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da je navedeni Dogovor sestavni del Pogodbe o odstopu z dne 28.3.1996, saj to izhaja iz njenega 4. čl., po katerem se je prevzemnik terjatve (prav: dolga) zavezal, da bo znesek 14.500.000,00 SIT nakazal odstopniku terjatve (prav: upniku, tožeči stranki) na žiro račun v skladu s 4. čl. Dogovora. V slednjem je torej določen le način poravnave dolga tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da do konverzije terjatve tožeče stranke v poslovni delež v družbi M. Ni prišlo in je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno njegovo stališče, da brez ustreznega sodelovanja družbe M. oz. tožene stranke kot njene edine družbenice, do konverzije niti ne bi moglo priti, saj je bil M. oz. njegov družbenik tisti, ki bi moral sprejeti sklep o povečanju osnovnega kapitala (451. čl. v zvezi s 459. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD) in šele temu bi lahko sledila sklenitev pogodbe o konverziji terjatve tožeče stranke v poslovni delež družbe M. Sklicevanje pritožnice na 101. čl. ZOR, v zvezi z določilom 4. čl. Dogovora, ni utemeljeno, saj to določilo ni nejasno, tako da bi ga bilo treba zaradi njegove razjasnitve kakorkoli razlagati. Da pa bi bila volja pogodbenih strank le konverzija terjatve tožeče stranke v kapitalski delež družbe M., ne pa kaj drugega, ne izhaja niti iz besedila Dogovora, saj je v njegovi 4. tč. Predvidena vrnitev tožeči stranki revaloriziranega kapitalskega vložka po preteku triletnega moratorija z letnimi odplačili v višini polovice ustvarjenega dobička. Upoštevaje to določilo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil namen tožeče stranke ob sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatev in Dogovora, pridobiti nazaj njeno finančno naložbo, kar je zaslišan kot stranka potrdil tudi direktor tožene stranke, F.K. Takšen namen pa je bil zasledovan tudi ob sklenitvi dogovora pravdnih strank z dne 21.10.1997 (zabeležka, priloga A 4), ki sta ga podpisala direktorja pravdnih strank. Pri tem dogovoru gre po mnenju pritožbenega sodišča pravno za pogodbo o pristopu k dolgu po 451. čl. ZOR, s katero se je tožena stranka zavezala tožeči stranki, da bo izpolnila njeno terjatev do dolžnika, to je do družbe M., in sicer obročno na način, ki je razviden iz besedila dogovora oz. zabeležke - 1/4 revaloriziranega zneska 14.500.000,00 SIT do konca leta 1998, 3/4 revaloriziranega zneska pa do konca leta 1999; da je šlo za samostojno in lastno zavezo tožene stranke tožeči stranki, so skladno izpovedali v postopku zaslišani A.Z., L.O. In M.F. Glede na to se pokaže, da so neupoštevne pritožbene trditve, češ da tožena stranka ni imela pooblastila za zastopanje družbe M., zlasti ne za podpisovanje pogodb, saj je sporni dogovor oz. zabeležko tožena stranka sklenila in podpisala v svojem imenu in za svoj račun. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).