Jedro

Sklep, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, se nanaša na postopkovno odločitev v zvezi z izvrševanjem inšpekcijskega nadzora pri tožniku in ne gre za meritorno odločitev o pravici obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato ga ni moč izpodbijati v upravnem sporu že po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, pa tudi sicer se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člen ZUS-1), kamor izpodbijani tudi akt ne sodi. Tudi ni podlage za upravni spor po 4. členu ZUS-1, po katerem bi sodišče odločalo o zakonitosti takega akta, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj gre za postopkovno odločitev, zoper katero ima tožnik pravico do pritožbe v okviru pritožbe zoper meritorno odločitev, kar je v skladu tudi z določbami ZUP.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad A. pri tožniku v zadevi davčnega inšpekcijskega nadzora obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2007 naložil predložitev dokumentacije, ki se nanaša na postopek davčnega inšpekcijskega nadzora po točkah, kot je navedeno v točki 1 izreka sklepa in v točki 2 izreka zavrgel predlog tožnika, da se postopek inšpekcijskega nadzora opravlja pri pooblaščencu tožnika za davek A.A.A. d.o.o.,. V obrazložitvi se prvostopni organ sklicuje na 2. odstavek 137. člena in 2. odstavek 138. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 dalje ZDavP-2) po katerem se lahko inšpekcijski nadzor na predlog zavezanca ali po odločbi davčnega organa opravlja v prostorih davčnega organa, praviloma pa se opravlja pri zavezancu za davek, ter sta iz razloga ekonomičnosti postopka davčni inšpektorici kot pooblaščeni uradni osebi odločili, da se bo davčni inšpekcijski nadzor opravljal v prostorih Davčnega urada A. Tožnik v tožbi navaja, da za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora ni imel na razpolago primernih delovnih prostorov in pripomočkov niti ni razpolagal z dokumentacijo, saj je le to v celoti predal svojemu pooblaščencu. Navaja 1. odstavek 137. člena ZDavP-2, po katerem se lahko davčni inšpekcijski nadzor opravlja tudi v poslovnih prostorih, kjer se zanj vodijo oziroma hranijo poslovne knjige ter navaja, da bi davčni organ moral o predlogu odločiti meritorno ter, da je navedeni člen namenjen za šteti zavezanca za davek, ki ima glede na dejansko okoliščino primera izbirno pravico, zato meni, da je tožena stranka protipravno posegla v pravico tožnika do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), kršila načelo enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) ter enakost pred zakonom (4. člen Ustave RS). Sodišču predlaga, da odpravi sklep in ugodi predlogu tožnika, da se postopek inšpekcijskega nadzora opravi v prostorih pooblaščenca in se toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep odpravi in vrne prvstopnemu organu v ponovni postopek.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sodišče mora ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti na razloge, ki so navedeni v točkah 1 do 8 prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, dalje ZUS-1), kar pomeni, da mora v predhodnem preizkusu tožbe sodišče po uradni dolžnosti med drugim paziti tudi, da gre za upravni akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Po 2. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Po 2. odstavku navedenega člena je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Dokončen upravni akt pa je tisti zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja. Sklep, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, po mnenju sodišča ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, saj se nanaša na postopkovno odločitev v zvezi z izvrševanjem inšpekcijskega nadzora pri tožniku in ne gre za meritorno odločitev o pravici obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato ga ni moč izpodbijati v upravnem sporu že po 2. odstavku 2. člena ZUS-1, pa tudi sicer se v upravnem sporu lahko izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (2. odstavek 5. člen ZUS-1), kamor izpodbijani tudi akt ne sodi. Tožnik pa svoje pripombe v zvezi s postopkom lahko uveljavlja v pritožbi zoper končno odločitev, v tem smislu je tudi dobil pravni pouk. Po mnenju sodišča z izpodbijanim aktom prvostopni organ ni posegel v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika in ni podlage za upravni spor po 4. členu ZUS-1, po katerem bi sodišče odločalo o zakonitosti takega akta, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, saj kot rečeno, gre za postopkovno odločitev, zoper katero ima tožnik pravico do pritožbe v okviru pritožbe zoper meritorno odločitev, kar je v skladu z določbami ZUP.

Ker po povedanem ne gre za akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

Skladno z določbo 4. odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.