Jedro

Ob odsotnosti trditev o višini zaslužka (tožnica jih je namerno prikrila „ker je šlo deloma za zaslužke brez davkov in ker bi lahko prišlo do kazenskega pregona“), sodišče ni moglo presojati, kako to vpliva na njen delež na skupnem premoženju in je pravilno zaključilo, da ni dokazala večjega deleža na skupnem premoženju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da znaša njen delež na skupnem premoženju več kot 50%, to je razlika od 50% do 75%, in ji naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 7.392,24 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnica in predlaga, da pritožbeno sodišče samo razpiše obravnavo in o zadevi odloči tako, da zahtevku ugodi, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Pritožbeno sodišče pritožbe zaradi obsežnosti ne bo natančno povzemalo, temveč bo navedlo le bistvene preudarke iz nje. Primarni razlog izpodbijane sodbe – da je stvar že pravnomočno razsojena, sam po sebi izključuje možnost, da sodišče v nadaljevanju odloča, ali je tožnica dokazala svoj večji delež na skupnem premoženju. Takšna odločba ni razumljiva oziroma so njeni razlogi nasprotni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledica ugotovitve, da gre za res iudicata, je zavrženje tožbe in ne zavrnitev zahtevka (274. člen ZPP, 288. člen ZPP). Odločitev bi morala biti sklep in ne sodba. Sodišče odločitve o zavrženju ne sme (niti ne more) obrazložiti z razlogi za zavrnitev. Pomešalo je odločanje o procesnih predpostavkah in vsebini in že s tem zagrešilo kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 274. členom ZPP in 280. členom ZPP, ki je očitno vplivala na nezakonito odločitev oziroma nepravilen izrek odločbe. Obstajajo pa tudi nasprotja v izreku in obrazložitvi, kar predstavlja novo kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O sporu še ni bilo pravnomočno odločeno, saj je iz dosedanjih sodb sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča razvidno, da je ostala sporna odločitev glede deležev pravdnih strank in sicer je ostal „sporen delež tožnice, ki ga uveljavlja nad zakonsko domnevo“. S končno presojo o trajanju izvenzakonske skupnosti se strinja, ne pa z razlogi obrazložitve. Sklicevala se je predvsem na večji materialni prispevek k pridobitvi predmetov skupnega premoženja, kamor pa ne spada le hiša, na kar se je skoraj edino omejilo sodišče, temveč tudi vsa notranja oprema hiše z gospodinjskimi aparati, garsonjera, avto in drugo. Res je skupno premoženje enoten pojem, kar pa ji ne onemogoča dokazovanja, da je k nekaterim večvrednim predmetom skupnega premoženja prispevala izključno sama. Poleg zaslužkov je treba upoštevati nematerialne prispevke strank, ki so le ocenljivi in ne obračunsko preverljivi. Navajanje in dokazovanje večjega materialnega prispevka ene od strank ne more biti omejeno le na navedbe in podatke o konkretni višini zaslužkov, saj se v pravdi o deležih navaja in dokazuje prvenstveno večji delež strank k skupnemu premoženju, ne pa konkretni zaslužek strank. Res je konkretni zaslužek lahko pomemben, vendar je po svoje le podatek, ki predstavlja eno od navedb in dokaz večjega prispevka ene od strank, ni pa to tudi izključna in edina možna navedba oziroma utemeljitev in dokaz večjega prispevka. Utemeljitev večjega materialnega prispevka lahko temelji tudi na konkretnih podatkih o vrednosti predmetov skupnega premoženja, o tem, koliko točno je k temu prispevala tožnica in koliko toženec, iz kje izvira večji prispevek tožnice in ne le preko točne višine zaslužkov. Dejstvo, da ni povsem konkretizirala podatkov o zaslužku, ne pomeni, da ni bilo trditvene podlage o njenih veliko večjih zaslužkih in zaradi tega večjih zaslužkov (v povezavi z nadaljnjimi navedbami o prispevkih k posameznim predmetom skupnega premoženja) ter večjih vlaganjih tožnice v predmete skupnega premoženja. Že pred prvo obravnavo je zatrjevala zelo velike zaslužke – občutno večje od toženca, saj sicer ne bi mogla toliko investirati v pridobivanje predmetov skupnega premoženja. Res ni navedla točno, koliko sta zaslužili stranki od konca leta 1994. Tožnica podatkov o konkretni višini svojih zaslužkov ni navedla, saj je šlo deloma za zaslužke brez plačila davkov, podatki o teh zaslužkih niso bili enaki iz meseca v mesec, lahko pa bi prišlo tudi do kazenskega pregona nje in dr. S., ki ji je omogočil dodatno delo, nato pa je delala tudi v njegovi ambulanti. Sodišče bi na podlagi ugotovitev o tem, kaj vse spada v skupno premoženje, kolikšna je vrednost stvari v tem premoženju, in o tem, kdo je prispeval k pridobitvi predmetov skupnega premoženja (kar se da ugotoviti po dokazni presoji, kdo je dal denar za garsonjero, notranjo opremo in avto), lahko brez problema odločilo o deležih skupnega premoženja. Napačno je zato uporabilo določbe 7. člena in 12. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe ter zagrešilo kršitev po 8. točki, 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedbe o večjem zaslužku je povezala s konkretnimi trditvami in podatki o vrednosti predmetov skupnega premoženja, kot jih je ocenil izvedenec in konkretnimi trditvami in podatki, koliko je znašal njen prispevek in od kod izvira. Nepravilno je stališče sodbe, da ni konkretno zatrjevala svojih večjih zaslužkov. Nesporno je, kateri predmeti spadajo v skupno premoženje in je denar za njihov nakup moral od nekje priti. Zatrjevala in dokazovala je, da ga je zaslužila in prispevala ona, ker toženec (ob povprečni plači, ki je bila obremenjena s krediti) tega ni zmogel. Že dokazna presoja o tem, kdo je prispeval k nakupu garsonjere (vsaka od strank je s tem v zvezi podala povsem izključujoče navedbe, nihče pa ni zatrjeval, da je k nabavi garsonjere prispevala druga od strank), ki pa je sodnica sploh ni naredila, bi zahtevala spremembo deleža tožnice v celotnem skupnem premoženju. Podano je nasprotje med razlogi sodbe in obrazložitvijo, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, najmanj pa zmotno materialno presojo, saj sodba priznava, da je zanjo prispevala tožnica. Glede na vrednost opreme (z izvedenskim mnenjem ocenjena na 23.138,00 EUR) v primerjavi z vrednostjo hiše (ocenjene na 133.638,00 EUR) bi bila upravičena do višjega deleža na skupnem premoženju. Tudi večji nematerialni prispevek v letu 1995 za dom in družino, ki ji ga sodba priznava, bi narekoval vsaj malo večji procent na deležu skupnega premoženja in gre ponovno za nasprotje med razlogi in odločitvijo, torej bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma najmanj napačno uporabo materialnega prava. Pri navedbah o večjem deležu se je sklicevala tudi na izpoved toženca v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 239/2002, o tem, koliko je tožnica porabila v letu 1997, kar predstavlja del trditvene podlage in ne dokaz, kot zmotno šteje sodba. Gre za navajanje tožnice, da njen višji prispevek izhaja tudi iz tega, kar je toženec izpovedal v drugi zadevi in kar se dokazuje prav z vpogledom v to izpoved. Zaradi napačne presoje, da teh dejstev ni zatrjevala, je prišlo do kršitve 7. in 212. člena ZPP, kar je bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Konkretno in pravočasno je zatrjevala, da je (poleg materialnega prispevka v hišo, skupaj s tožencem) bil izključno njen prispevek tudi nabava notranje opreme in aparatov, garsonjere in avtomobila, o čemer pa sodišče nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je sodišče menilo, da ustrezne trditvene podlage ni, pa bi moralo postopati po 285. členom ZPP in od tožnice zahtevati, da konkretno pojasni tudi svoje zaslužke. Ker ni tako ravnalo je podana bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 285. členom ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Podana je bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba ugotavlja, da je toženec imel nov avto Golf, čeprav je sam dvakrat izpovedal, da je kupil star avto, tožnica pa je tudi izpovedala, da izkupička od prodaje Golfa ni dal v gradnjo hiše, kot ugotavlja sodišče, temveč v nakup drugega avtomobila. Sodba zanemari prispevek tožničine matere za nakup kuhinjske opreme v garsonjeri. Izhaja iz napačnega povzemanja tožničinih trditev. Nikoli ni trdila, da se je njen finančni položaj izenačil s toženčevim s tem, ko sta ji starša dala nov avto Jugo, dodatni denar za gradnjo (2.000,00 DEM), celotno strešno kritino, žlebove, obrobe za dimnike in požarne zidove. S tem je zatrjevala le, kolikšen je bil materialni prispevek njenih staršev h gradnji hiše in ne, da je bil njen (finančni) položaj izenačen s toženčevim šele ob upoštevanju tega, kar sta ji h gradnji dodatno dala njena starša. Gre za protispisnost in je podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija dokazno oceno sodišča glede fizičnega sodelovanja toženca pri gradnji hiše in njenih prispevkov ter prispevkov staršev, sorodnikov in prijateljev pri gradnji hiše. Pri dokazni presoji se sodišče ne more sklicevati na navedbe strank, kar je opis toženčevih del na list. št. B 94, zato je podana kršitev 8. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Zaključkov, da posamezni prispevki sorodnikov in prijateljev predstavljajo darilo, ni mogoče preizkusiti, saj jih sodišče ne oblikuje na podlagi sintetično analizne dokazne ocene in presoje in obrazložitev sodbe ne dosega zahtevanega standarda ZPP. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi sicer sodba izpovedbe povzema nepopolno in netočno in spregleda, da se je v zvezi z darili in kompenzacijo sklicevala le na večji obseg del F. Š., L. J. in C. K. in je za slednja dva navedla, da je plačilo za njune usluge kompenzirala s svojimi zobozdravstvenimi uslugami oziroma delom. Ni jasno, zakaj sodba poudarja, da tožnica tega prispevka ni uveljavljala kot darilo, saj je to jasno že iz njenih navedb. Sodba ne upošteva in spregleda kvantiteto del posameznih prijateljev in profesionalcev, saj je jasno, da so nekateri toženčevi kolegi delali zelo malo, drugi izvajalci pa veliko, kar onemogoča presojo deležev strank. Sodba brez ustrezne obrazložitve sklepa, da je toženec več delal pri gradnji zato, ker je tožnica komaj začela delati, kar pa ne drži. Primerja naporno delo na hiši in delo v gospodinjstvu, kar pomeni diskriminatorno in nesprejemljivo obravnavanje. Zanemari, da je tožnica opravljala veliko organizatorskega dela, ki pa je dejansko bolj zahtevno kot pomoč pri gradnji. Zaključka sodbe, da tožnica pri organizaciji gradnje zagotovo ni sodelovala več kot toženec, ki je s fizičnim delom sodeloval v bistveno večjem obsegu kot tožnica, se ne da preizkusiti. Sodba, kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju ugotavlja, da iz seznama del B 94 izhajajo dela, ki jih je takrat (določeno obdobje v letu 1995) opravil toženec in jih tožnica ni uspela izpodbiti. Priloga B 94 ni dokaz, tožnica je izrecno prerekala, da bi dela opravil toženec in jasno navedla tudi kdo jih je opravil, kar je razvidno iz zapisnika naroka za glavno obravnavo 4. 12. 2003 in pripomb k izvedenskemu mnenju, saj je izvedenec tudi ta dela enostavno pripisal tožencu, čeprav to iz dotedanjega postopka ni izhajalo. Iz zaključkov sodbe o vendar večjem prispevku tožnice v letu 1995 pa bi sam po sebi moral slediti tudi nekoliko višji delež tožnice na skupnem premoženju. Razlogi in odločitev si nasprotujejo, kar je bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba dela umetno razliko med izpovedbo nekaterih prič o tem, da je J. pazila mati tožnice in drugih prič, da je mati tožnice v glavnem pazila J.. Sprašuje se, od kod sodišču trditev, da naj bi bilo za tožnico na zadnji obravnavi sporno, kdaj in koliko je bila na porodniški. Toženec, ki je lagal, je začel trditi, da je bil na porodniški za J. osem ali devet mesecev, nato pa se je povsem zmedel, ko so mu bili predočeni podatki o njegovi odsotnosti pri delodajalcu, saj iz njih ne izhaja, da je bil v letu 1993, že po 105 dneh odsotnosti od rojstva J. (9. 9. 1993) odsoten zaradi porodniške. Očitno ne drži podatek, da je tožnica začela delati že tri mesece po rojstvu otroka. Delati je začela šele po osmih mesecih J. starosti, saj je po formalnem zaključku porodniške in nastopu dela dopusta za nego in varstvo otroka s strani toženca, ostala še doma in izkoristila letni dopust. Sodba zaključi, da tožnica ni dokazala trditev o svojem večjem prispevku – češ da sta stranki trdili nasprotno in da zato odloča po pravilu o dokaznem bremenu. Gre za očiten primer izogibanja sojenju in primer umetno ustvarjene dokazne krize. Do spoznavne krize po 215. členu ZPP lahko pride le v primeru, če sodišče po vestni in skrbni presoji dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega dejstva. Te presoje sodnica ni opravila, gre za očitno napačno uporabo 215. člena ZPP in bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je imelo več kot dovolj dokazov za odločitev in dovolj podatkov, da naredi ustrezne zaključke ob upoštevanju celotnega dokaznega postopka. Sodba izniči izpoved M. D., češ da njena pomoč ni bila namenjena le tožnici, ne da bi to ustrezno obrazložila. Gre za neobrazloženo, nelogično in nesprejemljivo obrazložitev in s tem bistveno kršitev 8. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba zmanjšuje težo izpovedb obeh strank in prič brez jasne analize, le po njej znani logiki, ki je niti ne obrazloži jasno. Res za skupno premoženje kot takšno in za ugotovitev deležev na skupnem premoženju načeloma ni pomembno, ali so finance ločene ali ne. S to navedbo tožnica zatrjuje in dokazuje, da sta z denarjem, ki sta ga zaslužila, stranki razpolagali ločeno in so bili tožničini zaslužki, ki so ostali po izdatkih za hrano, obleko, obutev, dopuste, ipd. v hrambi pri njej, toženčeve pa je imel on. S tem obrazloži, da je denar za garsonjero, ki ga je dvignila iz svoje knjižice, predstavljal denar, ki ga je zaslužila ona sama (in ne delno ona, delno toženec); in ker garsonjera predstavlja kar precejšen del skupnega premoženja, s tem utemeljuje tudi svoj večji delež na skupnem premoženju. Sodba potvori njene navedbe, saj ni nikoli trdila, da naj bi denar za garsonjero predstavljal njeno posebno premoženje, temveč, da je ta denar zaslužila sama in ga prispevala za skupno premoženje. Protispisno je navajanje sodbe, da tožnica ni nikoli navajala, kako naj bi toženec vsa sredstva porabil zase. Res ni navedla točno, koliko je znašala njegova šolnina, vendar to ni bilo potrebno, saj so okvirni podatki o tem splošno znani. Z zanikanjem vsaj okvirno splošnih znanih stroškov za ta namen (privatni študij), sodba nesprejemljivo protežira toženca. Sodba, ki navede, da je tožnica na začetku zunajzakonske skupnosti tudi sama redno študirala, spregleda, da takrat, ko je še študirala, ni bilo pridobljenega skupnega premoženja, da je v tistem času prejemala štipendijo, da so ji pomagali starši in da je tudi toženec takrat zaslužil bore malo, da je moral vračati štipendijo.

Dokazni zaključki sodbe so nesprejemljivi in temeljijo le na polresnicah – nepravilnem upoštevanju le nekaterih podatkov in dokazov, ki so celo delno protispisni, in neupoštevanju drugih, ki bi bili lahko v škodo tožencu. Gre za očitno potvarjanje in bistvene kršitve določb postopka – 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, dejansko pa se na tak način tožnici tudi onemogoča obravnavanje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Praktično iz cele sodbe izhajajo nemogoči dokazni zaključki, povsem nepreverljivi, neobrazloženi, z upoštevanjem le nekaterih in ne ostalih dokazov. S takšno obrazložitvijo je bila tožnici očitno kršena tudi pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave RS.

Ob zaključku tožnica še navaja, da gre za izredno pristransko sodbo in je v nepristranost sodnice začela dvomiti že pred zadnjo obravnavo. Izraža dvome v to, ali je sodnica sposobna (nepristransko) v ponovnem postopku, če bi do njega prišlo, normalno rešiti zadevo.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba ima o dejstvih, ki jih pritožbeno sodišče šteje za odločilne, in jih bo izpostavilo v nadaljevanju, zadostne razloge, ki omogočajo njen preizkus. Ni obremenjena s takimi bistvenimi kršitvami postopka, ki narekujejo njeno razveljavitev. Delno z uveljavljanjem absolutnih bistvenih kršitve določb postopka po 14. točki in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tožnica izpodbija dejansko stanje, kar pa je pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Neutemeljen je očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki je potrditvi tožnice v tem, da ne drži obrazložitev sodbe, da ni nikoli navajala, kako naj bi tožena stranka vsa sredstva porabila zase. V nadaljevanju tožnica sama priznava, da res ni navedla točno, koliko je znašala njegova šolnina, ocenjuje pa, da to ni potrebno, saj so okvirni podatki o tem splošno znani. Tudi splošne podatke, čeprav so znani, je treba navajati, sicer pa takih podatkov (stroški privatnega študija) ni mogoče šteti za splošne podatke. Sodba ima razloge, iz katerih je razvidno, po kateri poti je sodišče prišlo do svojega prepričanja o posameznem odločilnem dejstvu, ki jih je moč preizkusiti. Nestrinjanje z njegovimi razlogi pa ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve (očitek, da so dokazni zaključki sodbe nesprejemljivi, temeljijo le na pol resnicah – nepravilnem upoštevanju le nekaterih podatkov in dokazov, ki so delno protispisni, in neupoštevanju drugih, ki bi bili lahko na škodo tožencu). Sodišče pri dokazni oceni upošteva svoje zaznavanje ob zaslišanju izpovedovanju strank in prič, kar sodba dodatno pojasnjuje v zadnji alineji 21. točke obrazložitve. Neumestna je pritožbena graja, da „sodnica spet povsem na pamet zmanjšuje težo izpovedi obeh strank in prič, vendar brez jasne analize, le po neki njej znani logiki, ki je niti ne obrazloži jasno. Nato zaključi, da so nekatere priče očitno pretiravale“. Ker tožnica uveljavlja številne bistvene kršitve postopka zoper praktično vsako točko obrazložitve sodbe, bo nanje odgovorilo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje že večkrat odločalo in sicer prvič s sodbo P 628/2002 z dne 18. 5. 2006 (1), zoper katero se je pritožila le tožnica in je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo s sklepom II Cp 5830/2006 z dne 10. 10. 2007 (2), drugič s sodbo I P 766/2007 z dne 3. 2. 2011(3), ki jo je pritožbeno sodišče po pritožbi obeh strank razveljavilo s sklepom II Cp 3023/2011 z dne 14. 12. 2011 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, in tretjič s sedaj izpodbijano sodbo.

7. V izpodbijani sodbi (15. točka obrazložitve) je (najprej) zavzeto stališče, da je o tem, da znaša delež vsake od pravdnih strank na skupnem premoženju polovico, že pravnomočno odločeno in sodišče tožeči stranki ne more dosoditi večjega deleža, v nadaljevanju pa, da je sodišče odločalo le o še preostalem delu tožbenega zahtevka tožeče stranke in ga je v delu, da znaša njen delež na skupnem premoženju več kot 50%, zavrnilo kot neutemeljenega.

8. Sodba si glede vprašanja pravnomočnosti sama s sabo prihaja v nasprotje, saj, kot pravilno opozarja tožnica, stališče, da je že pravnomočno odločeno, da je delež vsake od strank polovičen, onemogoča, da tožnica uspe z večjim deležem od polovice (zakonske domneve). Spornost deleža tožnice nad zakonsko domnevo (nad 50%) nujno vsebuje spornost toženčevega deleža nad 25%.

9. V obrazložitvi sklepa II Cp 3023/2011 z dne 14. 12. 2011 (razveljavitev sodbe I P 766/2007 z dne 3. 2. 2011) je navedeno (10. točka obrazložitve), da je bilo pravnomočno odločeno že o obsegu skupnega premoženja in o tem, da znaša delež vsake od strank najmanj 50%, vendar je iz nadaljevanja (19. točka, 21. točka obrazložitve) jasno razvidno, da je sporna višina deležev na skupnem premoženju. Sicer pa niti sodišče prve stopnje (s sodbo I P 766/2007 z dne 3. 2. 2011 je tožnici priznalo 59% delež na skupnem premoženju, tožencu pa 41% delež na skupnem premoženju) niti nobena od strank (zoper sodbo sta se pritožili obe stranki), v pritožbi niso izpostavili morebitne pravnomočnosti odločitve glede deleža vsake od strank do 50%. Nanjo se je prvič skliceval toženec v pripravljalni vlogi 6. 7. 2012 (po naroku opravljenem po drugi razveljaviti sodbe).

10. Ker pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (kljub primarno zavzetemu stališču, da je pravnomočno odločeno, da je delež vsake od strank 50%) presojalo upravičenost tožnice do višjega deleža nad zakonsko domnevo (zavrnilo je zahtevek glede tožničinega deleža nad 50% in tožbe ni (zaradi res iudicata) zavrglo), ugotovljeno dejstvo, da si sodba sama s sabo prihaja v nasprotje, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, nima za posledico razveljavitve odločitve.

11. Po prvem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vendar pa lahko zakonec, ki misli, da je z delitvijo na enake deleže prikrajšan, zahteva določitev deleža po prispevanju k skupnemu premoženju. Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 59. člena v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upoštevati ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri opravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Določba drugega odstavka 59. člena ZZZDR torej od sodišča terja celovito oceno različnih oblik prispevanja zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja. Nekatere oblike prispevanja k skupnemu premoženju zakoncev je mogoče oceniti v denarju (na primer večji dohodek enega od zakoncev), drugih oblik prispevanja pa ne (npr. vzgoje in varstva otrok). Drugačno razmerje od zakonske domneve polovičnih deležev na skupnem premoženju je mogoče le, če zato obstajajo tehtni razlogi, ki jih mora tisti od zakoncev, ki jih uveljavlja, tudi dokazati. Povedano velja tudi za izvenzakonsko skupnost (12. člen ZZZDR), ki je izenačena z zakonsko zvezo.

12. Tožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodbe, da je izvenzakonska skupnost pravdnih strank trajala od leta 1989 do junija 1998, s katero je začrtano obdobje ugotavljanja prispevkov strank k skupnemu premoženju (obseg skupnega premoženja je bil pravnomočno ugotovljen že s sodbo P 628/2002 z dne 18. 5. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5830/2006 z dne 10. 10. 2007). Vztraja pa, da ji na skupnem premoženju pripada večji delež od zakonske domneve.

13. Tožnica je večji delež od zakonske domneve utemeljevala z 1) bistveno višjimi prihodki, 2) materialnim in nematerialnim prispevkom svojih staršev danih le njej, 3) prispevkom sorodnikov in prijateljev pri gradnji hiše le njej, in 4) s skoraj izključno (ob pomoči matere) skrbjo za oba otroka.

14. Sodba ugotavlja, 1) da tožnica ni (pravočasno) postavila trditev o višini svojega zaslužka, zato ne more narediti neizpodbitnih zaključkov o konkretnem zaslužku tožnice in posledično, za koliko naj bi bil njen delež na skupnem premoženju na ta račun večji, 2) da se konkretna pomoč staršev v denarju in materialu pri gradnji hiše nanaša na obdobje, ko je toženec zaslužil več od nje, zato ne more uveljavljati večjega deleža (sama se sklicuje na to, da je bilo finančno stanje pravdnih strank v tem času približno enako tudi na račun pomoči s strani njenih staršev), 3) da ni dokazano, da bi toženčeva starša pri gradnji hiše pomagala manj kot tožničina starša in njen brat, 4) da so sorodniki obeh strank in njuni prijatelji pri gradnji pomagali obema, 5) da tožnica ni dokazala, da bi bila pomoč njenih sorodnikov in prijateljev pri gradnji večja od pomoči toženčevih, 6) da je v času gradnje hiše toženec fizično sodeloval v bistveno večjem obsegu kot tožnica, ki je, dokler nista imela otrok (sin J., rojen 1993 leta, sin L., rojen 1996 leta) skrbela za gospodinjstvo, 7) da je bila določeno obdobje v letu 1995 (toženec je bil v letu 1995 v bolniškem staležu 70 dni) večja skrb za dom in družino na tožnici, 8) da je oba otroka več pazila tožničina mati (pomoč ni bila namenjena le tožnici), toženčeva mati pa le malo, 9) da je bil toženec na porodniškem dopustu za oba otroka, pri čemer je drugega otroka v glavnem pazila tožničina mati (po dogovoru med strankama je bil toženec na porodniškem dopustu za drugega otroka namesto tožnice zaradi svojega študija), in 10) da tožnica ni dokazala, da bi za dom in družino, tudi po obdobju, ko je bila intenzivna gradnja končana, skrbela v večji meri kot toženec.

15. Sodba zavzame stališče, da tožnica ni uspela izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju.

16. Bistveno višji dohodek tožnice, če bi ga dokazala, bi se lahko odrazil v večjem deležu na skupnem premoženju. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodbe, da tožnica ni pravočasno ponudila trditev o svojem zaslužku, ki bi omogočali presojo, za koliko naj bi bil njen delež na skupnem premoženju na ta račun večji. Soglaša z razlogi sodbe (19. točka obrazložitve), da se zaslužek prejme v denarju in je zato točno določljiv, za razliko od drugih oblik prispevanja, ki jih denarno ni mogoče oceniti. Povedano drugače, primerjava zaslužka je računska operacija, v nasprotju z nematerialnimi prispevki, ki jih ni mogoče vrednostno opredeliti. Pravilen je zato zaključek sodbe, da ob odsotnosti trditev o višini tožničinega zaslužka sodišče ni moglo presojati, kako to vpliva na njen delež na skupnem premoženju in zato iz tega naslova tožnica ni dokazala večjega deleža. 17. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodbe (19. točka obrazložitve), da tožnica ni ponudila trditev o višini svojih prejemkov, temveč je višino svojega zaslužka prikazovala posredno, z navajanjem indičnih dejstev, kar ne zadošča. Tožnica podatkov o višini svojega zaslužka ni ponudila in tudi po toženčevemu ugovoru nesklepčnosti tožbe iz tega razloga (pripravljalna vloga 26. 11. 2003) te pomanjkljivosti (tudi na prvem naroku za glavno obravnavo) ni odpravila. Kot je razvidno iz njenih pojasnil (pripravljalna vloga 7. 5. 2012), pri katerih vztraja v pritožbi, očitno namerno, zato „ker je šlo deloma za zaslužke brez davkov in ker bi lahko prišlo tudi do kazenskega pregona dr. S., ki ji je omogočil dodatno delo, nato pa je delala tudi v njegovi ambulanti.“ Sicer pa tožnica vse do zaključka glavne obravnave trditev o zaslužku ni podala (tudi v pritožbi višine ne razkrije), manjkajoče trditvene podlage pa z dokazi ni mogoče nadomestiti.

18. Pravilno je stališče sodbe, da s tem, ko namerno ni razkrila podatkov o svojem zaslužku, ne more izkazati svoje nekrivde za njihovo uveljavljanje (četrti odstavek 286. člena ZPP).

19. V zvezi s pritožbenim vztrajanjem, „da utemeljitev večjega materialnega prispevka lahko temelji tudi na konkretnih podatkih o vrednosti predmetov skupnega premoženja, o tem, koliko točno je k temu prispevala tožnica in koliko toženec, od kod izvira večji prispevek tožnice in ne le preko točne višine zaslužkov“, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge sodbe (20. točka obrazložitve) (4). Neumesten je pritožbeni očitek, „da se je sodišče želelo izogniti vsebinski presoji materialnih prispevkov tožnice,“ še manj pa je sodbi moč očitati absolutne bistvene kršitve, ki jih uveljavlja tožnica (napačna uporaba 7. člena in 212. člena ZPP, kršitve 8. točke, 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

20. Tožnica podatkov o svojem zaslužku namenoma ni razkrila, še več, izrecno je nasprotovala (list. št. 70 spisa) uporabi podatkov (promet na njenem bančnem računu), ki jih je sodišče prve stopnje sicer pridobilo na predlog toženca. Tožnica je očitno izhajala iz pravno zmotnega stališča, pri katerem vztraja v pritožbi, o „ločenosti financ strank“. Nakup predmetov notranje opreme hiše, garsonjere, avta in ostalih predmetov, iz sredstev, ki jih je po lastnem zatrjevanju „zaslužila in vložila le ona“, ne dokazuje njenega večjega prispevka. Pritožbeno prikazovanje, „da je treba njene trditve, da sta z zaslužkom razpolagala ločeno …“ razumeti, „da je denar za garsonjero, ki ga je dvignila iz njene knjižice, predstavljal denar, ki ga je zaslužila ona sama“ predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ne sme upoštevati. Sicer pa je tožnica v pripravljalni vlogi 6. 5. 2003 ponudila drugačno razlago o tem, kaj dokazuje z ločenimi financami (5).

21. Sodba pravilno navaja (22. točka obrazložitve), da tožnica ni trdila, da so sredstva na hranilni knjižici njeno posebno premoženje (da ne gre za dohodek pridobljen z delom med trajanjem zunajzakonske skupnosti). Vložek posebnega premoženja v sicer skupno premoženje, bi se lahko odrazil v večjem deležu na skupnem premoženju. Neupravičena in nerazumljiva je pritožbena graja, „da sodba potvori tožničine navedbe o denarju za garsonjero, saj tožnica ni nikoli trdila, da naj bi denar za garsonjero predstavljal njeno posebno premoženje.“

22. Res je, da tožnica vtožuje večji prispevek k skupnemu premoženju, ne pa „večji konkretni zaslužek“, vendar je večji zaslužek (tožnica ga ni uspela dokazati) ena od (bistvenih) okoliščin, ki (lahko) nudi podlago za večji prispevek k skupnemu premoženju.

23. Po povedanem ni pomembno, kdo in koliko je prispeval k nabavi posameznega predmeta (garsonjere, avtomobila in ostalih predmetov), ki so skupno premoženje, in posledični očitki absolutne bistvene kršitve postopka (14. točke, 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) niso podane. Odveč je pritožbeno razlogovanje in prikazovanje skupne ocenjene vrednosti predmetov skupnega premoženja in vrednosti posameznih predmetov skupnega premoženja, kar tožnica očitno črpa iz izvedenskih mnenj, ki so sicer v spisu, jih pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker je (ob tokratnem odločanju) zavrnilo dokaz z izvedencem gradbene stroke (4. točka obrazložitve). Sklicevanje tožnice na izpoved toženca v zadevi pred Okrajnim sodiščem v Kranju P 239/2002, „da je tožnica leta 1997 zapravila vse živo in sicer okrog 100.000,00 DEM“, sicer res, kot navaja tožnica, predstavlja del trditvene podlage, ki pa se nanaša na porabo denarja in ne na višino tožničinega zaslužka. Sicer pa je omenjeni zapisnik bil tožencu ob zaslišanju predočen in je povedal, da je tožnica denar porabila za (svojo) (6) ordinacijo.

24. Ni podana bistvena kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP (nepravilna uporaba 7. in 212. člena ZPP). Glede na povedano druge pritožbene trditve in očitki, ki se nanašajo na vprašanje pravilnosti presoje večjega deleža na skupnem premoženju zaradi zatrjevanega višjega zaslužka tožnice, ne terjajo dogovora (prvi odstavek 360. člena ZPP).

25. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postopalo po 285. členu ZPP („ker sodišče, če je menilo, da tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, ni zahtevalo, da konkretno pojasni tudi svoje zaslužke“). Na nesklepčnost tožbe, ker tožnica ne navaja konkretnih podatkov o zaslužku, je opozoril že toženec, zato sodišču ni mogoče očitati nepravilne uporabe 285. člena ZPP.

26. Večji delež na skupnem premoženju bi tožnici (lahko) pripadal tudi, če bi uspela dokazati materialni in nematerialni prispevek svojih staršev, sorodnikov in prijateljev, dan le njej pri gradnji hiše. Pravilnost (drugačnega) stališča sodbe, da predstavlja pomoč njenih sorodnikov, staršev in prijateljev darilo obema, pritožba izpodbija. Pritožbene trditve sicer vzbujajo dvom v pravilnost dokazne ocene sodišča, vendar pritožnica drugačne odločitve (večjega deleža na skupnem premoženju iz tega naslova) ne more doseči. Vrednostna ocena njihovega prispevka bodisi v materialu, bodisi v delu, ni mogoča. Sodišče prve stopnje je namreč ob tokratnem sojenju zavzelo stališče, da izvedenec gradbene stroke ni potreben (4. točka obrazložitve). Tožnica glede opustitve izvedbe tega dokaza (v spisu obstajajo izvedenska mnenja izvedencev gradbene stroke, ki sta, upoštevaje trditve vsake od strank, ovrednotila prispevke v delu in denarju), ni uveljavljala niti bistvene kršitve določb postopka niti v pritožbi ne trdi, da je zaradi neupoštevanja izvedenskega mnenja ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na izčrpno pritožbeno razlogovanje glede nepravilnih ugotovitev sodišča v zvezi s prispevki vsake od strank oziroma njenih sorodnikov in prijateljev pri gradnji hiše, pritožbeno sodišče zato ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP). Brez upoštevanja mnenja izvedencev gradbene stroke namreč vrednotenje prispevkov ni mogoče. Po povedanem tudi ni pomembno ali je toženec izkupiček od prodaje Golfa, kupljenega že pred začetkom izvenzakonske skupnosti vložil v gradnjo, kot ugotavlja sodba, ali pa je, kot trdi pritožba, izkupiček od prodaje vložil v nakup drugega avtomobila. Sodba ne zanemari prispevka tožničine matere za nakup opreme v garsonjeri, saj pojasni (druga alineja 21. točke obrazložitve), da tožnica te kuhinje ni vtoževala kot skupno premoženje (gre očitno za posebno premoženje tožnice), zato večjega deleža na skupnem premoženju zaradi tega prispevka, ne more uveljavljati. Drži sicer, da tožnica ni trdila, da se je njen finančni položaj izenačil s toženčevim s tem, da sta ji starša dala nov avto Jugo, dodatni denar za gradnjo (2.000,00 DEM), celotno strešno kritino, žlebove, obrobe za dimnike in požarne zidove, kot je očitno narobe razumelo sodišče (3. alineja 21. točke obrazložitve) (7). Tožnica je s tem, kot upravičeno trdi, uveljavljala prispevek svojih staršev v denarju in materialu h gradnji hiše, kar pa, kot je bilo že prej pojasnjeno, ni mogoče ovrednotiti brez upoštevanja izvedenskih mnenj. Posledično ni pomembno komu so bili namenjeni prispevki prijateljev in sorodnikov pri gradnji (izključno tožnici ali obema), kot tudi, ali je njihove prispevke šteti kot darilo ali pa sta pravdni stranki njihove usluge „oddelale“.

27. (Bistveno) večja skrb tožnice za dom in družino, tudi če bi jo tožnica dokazala (pa je ni), se sama po sebi (tožnica ni uspela dokazati niti večjega zaslužka niti prispevka staršev, sorodnikov in prijateljev le njej) ne more odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju. Nepomembno je zato, ali in koliko časa je bil na porodniški za sina J. toženec, ali je bila pomoč tožničine matere v obliki skrbi za oba otroka namenjena le tožnici in ne obema, kot ugotavlja sodišče, kot tudi, ali je sodišče (ne)pravilno uporabilo pravila o dokaznem bremenu, ko je ob ugotovitvi, da sta si izpovedbi pravdnih strank glede skrbi za otroke nasprotujoči, štelo, da tožnica ni uspela dokazati, da je skrbela za otroka v večji meri kot toženec. Glede teh pritožbenih trditev se zato pritožbeno sodišče niti ne opredeljuje. Morebitna nepravilna uporaba 215. člena ZPP ne predstavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj na pravilnost odločitve nima vpliva. Tudi če bi izveden dokazni postopek narekoval zaključek, da je tožnica (ob pomoči svoje matere) v večji meri skrbela za otroka kot toženec, to ne bi omogočalo prisoje večjega deleža na skupnem premoženju tožnici.

28. Če je tožnica, kot navaja ob zaključku pritožbe, še pred zadnjo obravnavo podvomila v nepristranskost sodnice, je imela možnost zahtevati njeno izločitev (72. člen ZPP v zvezi s 6. točko 70. člena ZPP). Sicer pa je dvom v to „ali je sodnica sploh sposobna (nepristransko) v ponovnem postopku, če bi do njega prišlo, normalno rešiti zadevo“ odveč, saj ni potrebe po ponovnem odločanju.

29. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

30. Tožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP) in je zavrnitev vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ugotovilo je obseg skupnega premoženja razviden iz 1. točke njenega izreka in odločilo, da znaša delež tožnice 50% in delež toženca 50%. Višji tožbeni zahtevek tožnice (razliko do deleža 75%) je zavrnilo (2. točka izreka). Hkrati je odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti stroške v znesku 1.239.831,00 SIT (3. točka izreka).

(2) Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (glede tožničinega deleža nad 50%) in stroškovnem delu razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

(3) Ugotovilo je, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju, ki je bilo pridobljeno v izvenzakonski skupnosti s tožencem B. Ž. in ki obsega nepremičnine in premičnine, navedene v izreku sodbe P 628/2002 z dne 18. 5. 2006, ki je v tem delu pravnomočna, 59%, delež toženca B. Ž. pa 41%. Kar zahteva tožnica več, to je razliko od 59% do 75 % celote, je sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

(4) Ni naloga sodišča, da na neko dejstvo, ki ga stranka ve in bi ga lahko navedla, potem pa ga zavestno in namenoma ne želi razkriti, sklepa iz obstoja drugih dejstev ali iz dokaznega postopka. Sodišče bi, če bi do namenoma zakritega dejstva prišlo ali sklepalo na podlagi drugih dejstev, toleriralo družbeno nesprejemljivo ravnanje stranke, zaradi katerega se želi izogniti zanjo neugodnim posledicam.

(5) Ločene finance naj bi dokazovale, da pristne ekonomske skupnosti ni, pa tudi (glede na posebne, ločene račune oziroma knjižice, brez prelivanja sredstev enega ali drugega) na obseg finančnih sredstev enega in drugega. Ločene finance naj bi v konkretni zadevi pomenile tudi to, da sta stranki ločeno in ne skupno investirali v posamezne predmete.

(6) Tožnik ni vložil nasprotne tožbe, da oprema in naprave v zobozdravstveni ordinaciji tožnice spadajo v skupno premoženje (sodba P 628/2002 z dne 18. 5. 2006).

(7) Konkretna pomoč staršev v denarju in materialu, ki jo tožeča stranka zatrjuje, se nanaša ravno na to obdobje (obdobje gradnje). Tožeča stranka na tej podlagi ne more uveljavljati svojega večjega deleža, saj se že sama sklicuje na to, da je bilo finančno stanje pravdnih strank v tem času približno enako tudi na račun pomoči s strani njenih staršev. Ta pomoč staršev se zato ne more šteti dvojno, to je na eni strani kot dopolnitev razlike med zaslužkom tožeče stranke in tožene stranke in na drugi strani kot razlog za večji prispevek tožeče stranke k skupnemu premoženju.