Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba zoper izpodbijano sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v znesku 11.930,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2007 (to je od petnajstega dne od dneva vložitve odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici) dalje. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnica utrpela negmotno škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju v višini 8.000 EUR, strahu v višini 2.500 EUR, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 8.000 EUR ter gmotno škodo iz naslova tuje pomoči v višini 200 EUR, stroškov v zvezi z zdravljenjem v višini 96,60 EUR in zaradi uničenih oblačil v višini 250 EUR. Sodišče je upoštevalo že izplačano nesporno odškodnino v revalorizirani višini 7.116,48 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo, saj iz razlogov izhaja, da je bil zahtevek delno zavrnjen, v izreku pa tega ni.

Sodišče po mnenju pritožbe ne pove, zaradi katerih razlogov v celoti sledi izvedenskemu mnenju in ne izpovedi tožnice, ni torej dokazne ocene zaslišanja tožnice. Sodišče je vezano na pravočasno trditveno podlago in ne sme slediti ugotovitvam izvedenca, ki jih kot posledic dogodka tožnica ni navajala v svojih vlogah. To velja na primer za čas trajanja tuje pomoči, ki jo je izvedenec ocenil kar mesec dlje trajajočo kot so bile navedbe tožnice. Gre za bistveno kršitev postopka, saj vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede pravične odškodnine za negmotno škodo, določena odškodnina je namreč bistveno previsoka in odstopa od dosedanje sodne prakse. Poškodbe je po Fischerju mogoče uvrstiti med lahke in zelo lahke, zato bi se odškodnina morala gibati med 4 in 14 povprečnimi plačami.

Pri oceni utemeljenosti zahtevka za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju je izpadel neposredni vtis sodišča, saj subjektivnih kriterijev ni upoštevalo. Napačno pa je upoštevalo tudi že mnenje izvedenca, saj je poškodbe uvrstilo med srednje hude po Fischerju, kar pa iz mnenja ne izhaja. Premalo je upoštevalo s strani izvedenca ugotovljeno trajanje in intenzivnost bolečin. V previsoko odmerjeni odškodnini za strah se ne odraža dejstvo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela. Tožnica je sama izpovedala, da je intenziven strah trajal le tri dni. Tako visoka postavka za strah se prizna le v izjemnih primerih, kar pa ta ni bil. Previsoko je odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodba gre preko jasnih ugotovitev izvedenca o dejanskih posledicah. Pri odškodnini zaradi tuje pomoči ni upoštevano, da je šlo za pomoč znotraj družine, po oceni tožene stranke ni nikakršnih razlogov za odločanje po prostem preudarku. Tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu glede obstoja potrebe po tuji pomoči, trajanju in vrednostnih izhodiščih. Pomanjkanja konkretnih podatkov ni mogoče sanirati z uporabo 216. člena ZPP.

Napačna je določitev tudi glede teka zamudnih obresti, saj po določbah ZOZP, ki je specialnejše od OZ, tožena stranka ne more priti v zamudo pred iztekom treh mesecev.

Pri odmeri stroškov sodišče ni upoštevalo, da je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek, čeprav je odškodnino prejela 21.6.2007 in delnega umika ni podala takoj po prejemu izpolnitve. Sodba v delu, ki se tiče stroškov, nima razlogov, zlasti glede tega, zakaj naj bi bila dva dopisa z dni 21.12.2008 in 1.4.2009 (ki jih sodišče toženi stranki niti ni vročilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) za pravdo potrebna.

Pritožba ni utemeljena.

V situaciji, ko sodišče prve stopnje v izreku izrecno ne zavrne višjega zahtevka, ne gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predmet preizkusa pritožbe tožene stranke je poleg tega lahko le ugodilni del sodbe.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno opravilo v skladu z določbo 8. člena ZPP, pri vsaki postavki je upoštevalo in ocenjevalo tudi izpoved tožnice, ki jo je nato objektiviziralo z izvedenskim mnenjem. Oba dokaza se dopolnjujeta in si ne nasprotujeta, zato ni jasno, kaj pritožba misli s tem, da sodišče ne pojasni, zakaj ne sledi izpovedi tožnice, ampak upošteva le izvedensko mnenje. Zatrjevana procesna kršitev ni podana.

Pri odločitvi o višini odškodnine se pritožba sklicuje na Fischerjevo lestvico poškodb, za kar pa nima nobene podlage v izvedenskem mnenju in tudi z ničemer ne utemelji, zakaj meni, da je šlo za zelo lahke ali lahke poškodbe in to ob dejstvu, da je tožnica utrpela lažji pretres možganov, udarnino glave, zlom devetega rebra brez dislokacije, zlom prečnega nastavka petega ledvenega vretenca in zlom desne sramne kosti brez premika odlomkov. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz dejansko ugotovljenih posledic in na njihovi podlagi opravilo objektivizacijo odškodnine (v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine). Pri odmeri zadoščenja pa je poleg tega upoštevalo specifični položaj konkretne oškodovanke in tako v celoti spoštovalo tudi načelo individualizacije višine odškodnine. Materialno pravo je bilo zato v zvezi z določitvijo odškodnine za nematerialno škodo (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ) uporabljeno pravilno.

Ustrezno je bilo upoštevano trajanje in intenzivnost ugotovljenih bolečin in tudi obseg nevšečnosti zaradi zdravljenja. Tožnica je namreč trpela 1 teden hude bolečine, 4 tedne srednje hude, blage in stalne 14 dni, blage pa občasno še vedno. Bila je 7 dni hospitalizirana, šest dni trikrat dnevno zbadana z iglami, bila je na treh ambulantnih pregledih, 5x na fizioterapiji, 10x rentgensko slikana, 6 tednov je morala uporabljati bergle in dva meseca je potrebovala pomoč pri večini stvari. Ob takih ugotovitvah je odškodnina v višini 8.000 EUR primerno odmerjena in ustreza standardu pravilne odškodnine. Kateri so tisti subjektivni kriteriji, ki naj jih sodišče prve stopnje ne bi upoštevalo in zaradi katerih bi bilo potrebno odškodnino znižati, pa pritožba ne pove.

Odškodnina za strah temelji na dejanski ugotovitvi, da je bila tožnica utemeljeno v strahu zaradi posledic, saj si je poškodovala hrbtenico in prve tri dni po poškodbi ni čutila nog, noge je niso ubogale. Tožnica je imela ob nezgodi dobrih 24 let in strah, da bi ostala hroma, je tako intenziven strah, da ji je sodišče prve stopnje tudi ob upoštevanju ugotovljenega trajanja strahu utemeljeno prisodilo odškodnino v višini 2.000 EUR, in to ne glede na to, da tožnica primarnega strahu zaradi nezavesti ni doživela. Dodati je le, da sodišče prve stopnje ni štelo, da gre za izjemen primer, saj v sodni praksi odškodnine za strah v izjemnih primerih dosegajo tudi 10 povprečnih plač, v konkretnem primeru pa odškodnina znaša dve povprečni plači. Sodišče prve stopnje je upoštevalo s strani izvedenca ugotovljene posledice poškodbe pri tožnici, upoštevalo je tudi njeno subjektivno doživljanje teh posledic ter njeno mladost, saj so posledice trajne in bodo ves čas vplivale na tožničino kvaliteto življenja. Tudi ob upoštevanju primerljive sodne prakse odmerjena odškodnina ni previsoka in je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 18.500 EUR, kar ustreza 20 povprečnim plačam v aprilu 2009 (povprečna plača je v aprilu 2009 znašala 920,67 EUR). Taka odškodnina je primerna glede na konkretne okoliščine v zadevi in tudi glede na primerljivo sodno prakso (kot je bila že citirana v pripombi 2) in ustreza standardu pravične odškodnine iz 179. člena (in 182. člena) OZ.

V zvezi z odškodnino za tujo pomoč sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ker je uporabilo določbo 216. člena ZPP, saj so za odločanje po prostem preudarku izpolnjeni vsi pogoji. Tožnica je navedla in dokazala, kakšno pomoč je potrebovala in koliko časa ter kdo ji jo je nudil. Opisana pomoč (pri opravljanju fizioloških potreb, pri oblačenju, obuvanju, pri zahtevnejši osebni higieni, pri najelementarnejših opravilih in podobno) presega običajno skrb med sorodniki in ima zato zahtevek podlago v materialnem pravu (174. člen OZ). Drži sicer pritožbena navedba, da je tožnica v tožbi navajala, da je tujo pomoč potrebovala en mesec, vendar je kasneje s pripravljalno vlogo z dne 27.3.2009 te navedbe dopolnila, kar tožena stranka očitno spregleda. Sodišče prve stopnje je torej odločalo v okviru navedb pravdnih strank in zatrjevana kršitev 7. člena ZPP ni podana. Trditev pritožbe, da sodišče ni upoštevalo, da je šlo za pomoč znotraj družine, je v nasprotju z razlogi sodbe, saj je v razlogih sodbe izrecno navedeno, da so tožnici pomagali družinski člani. Odmerjena odškodnina v višini 200 EUR je glede na vse opisane okoliščine ustrezna.

Pravilna je tudi odločitev glede teka zamudnih obresti. Komentar Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP), na katerega se sklicuje pritožba, se nanaša na ZOZP, kakršen velja od uveljavitve ZOZP-D dalje in ga v predmetni zadevi ni mogoče uporabiti. Z ZOZP-D sta bila dodana drugi in tretji odstavek, ki se po prehodni določbi 38. člena ZOZP-D, uporabljata le za prometne nezgode, ki so se pripetile po 27.6.2007 (predmetna prometna nesreča pa se je zgodila že 20.11.2004). Po ZOZP-D veljavni tretji odstavek izrecno določa, da Združenje preide v zamudo, če v treh mesecih ne predloži ponudbe za odškodnino, prej pa take določbe ni bilo. Zato so glede tega, kdaj pride zavarovalnica v zamudo, veljala splošna pravila, po katerih pa je tožena stranka v zamudi od 13.4.2007 dalje (kot je bilo zahtevano in prisojeno). Sklicevanje na drugačno sodno prakso v pritožbi je le pavšalno in ga ni mogoče konkretno preveriti.

Tožeča stranka je umik zahtevka podala takoj po plačilu delne odškodnine in preden je bilo v pravdni zadevi opravljeno katerokoli dejanje. Gre torej za situacijo, ko tožeča stranka umakne tožbo takoj po tem, ko tožena stranka izpolni zahtevek in je zato odločitev o stroških v zvezi z umaknjenim delom zahtevka pravilna. Sklep o stroških je mogoče preizkusiti, saj je obrazložen. Tako iz razlogov v sodbi, kot iz stroškovnika, ki je v spisu, je jasno razvidno, katere stroške je sodišče priznalo. Tožena stranka pa ne pove, zakaj naj dopisa z dni 23.12.2008 in 1.4.2009 ne bi bila za pravdo potrebna, tudi očitek kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je zgolj pavšalen.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).