20. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 333/2003 z dne 19. 2. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 715/2003 z dne 17. 9. 2003 in s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici št. K 92/2001 z dne 5. 2. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen treh mesecev zapora. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zavrnjena njegova zahteva za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja (prvi odstavek 23. člena Ustave). Navaja, da je o zadevi razsojala sodnica, ki bi morala biti v skladu s 6. točko 39. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) izločena. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02 in OdlUS XI, 45) in navaja, da je sodnica na prvi stopnji postala "okužena", ko se je seznanila z obvestili iz predkazenskega postopka, to pa je vplivalo na odločitev o obtožbi. Pritožnik poudarja, da lahko stranka v pritožbi uveljavlja navedeno kršitev, če nanjo prej ni mogla opozoriti. Ne strinja se z ugotovitvami Vrhovnega sodišča, da je imel možnost predlagati izločitev sodnice. Navaja, da na glavni obravnavi na kršitev ni mogel opozoriti, ker zanjo kot laik ni vedel, v fazi pritožbe pa ga je nanjo opozoril odvetnik, ki ga je zastopal v drugi zadevi.

B.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Kršitev naj bi bila v tem, da je v postopku na prvi stopnji odločala sodnica, ki se je seznanila z obvestili iz predkazenskega postopka. Po prvem odstavku 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja je namenjen institut izločitve sodnika (členi 39 do 44 ZKP).

4.Pritožnik se je v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo in v zahtevi za varstvo zakonitosti skliceval na izločitveni razlog, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-92/96. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01) v neskladju z Ustavo, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Vrhovno sodišče je zavrnilo očitke pritožnika, ne da bi vsebinsko obravnavalo, ali je bila kršena pritožnikova pravica do nepristranskega sojenja. Zavzelo je stališče, da je pritožnik prekludiran pri uveljavljanju te pravice, ker je imel možnost uveljavljati izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP od vročitve sklepa o izločitvi obvestila do konca glavne obravnave, pa tega ni storil. Vsebinsko enako stališče je Ustavno sodišče že presojalo v odločbi Up-346/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06). Ugotovilo je, da stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral pritožnik uveljavljati kršitev pravice do nepristranskega sojenja po 6. točki 39. člena ZKP do konca glavne obravnave, samo po sebi ni nesprejemljivo. Po oceni Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče zadostilo kriterijem za presojo kršitve pravice do nepristranskega sojenja s tem, ko je opravilo presojo, ali je pritožnik očitano kršitev zatrjeval oziroma mogel zatrjevati, ne pa tudi, ali je uspel dokazati vpliv te kršitve na zakonitost sojenja. Taka presoja je bila opravljena tudi v pritožnikovem primeru. Pritožnik v ustavni pritožbi ne izkaže, da na kršitev ni mogel pravočasno opozoriti. Zgolj z navedbo, da izločitvenega razloga na glavni obravnavi ni uveljavljal, ker zanj kot laik ni vedel, zatrjevane kršitve ne more utemeljiti.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer