Jedro

Obravnavano zdravniško spričevalo je akt strokovne narave, kot takega pa ga ni mogoče šteti za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopke.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper uvodoma navedeno zdravniško spričevalo z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev po opravljenem predhodnem preventivnem zdravstvenem pregledu, iz katerega izhaja, da tožnica trajno ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto, ter zoper presojo te ocene, ki jo je izdelala posebna zdravniška komisija. Navaja, da ima izpodbijana odločitev za tožnico daljnosežne učinke ter da gre za upravni akt, saj vsebuje vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, tj. presojo izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto. Tožnica je z izpodbijanima aktoma prizadeta v svojih pravicah in pravnih koristih, saj nikoli ne bo mogla opraviti specializacije. S tem je poseženo v njene človekove pravice in svoboščine (49. in 57. člen Ustave RS), za varstvo teh pa ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišču predlaga, naj oba izpodbijana akta odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožba ni dovoljena.

3. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tkim. procesne predpostavke), ki jih Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena), če niso izpolnjene, pa mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi.

5. Vrhovno sodišče RS je v sklepu I Up 30/2009 z dne 12. 2. 2009 že pojasnilo, da se z zdravniškim spričevalom ne posega v tožničin upravni položaj. Sporno spričevalo tudi ni bilo izdano v upravni stvari v smislu drugega odstavka 2. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj v predmetni zadevi ni s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari, torej ne more iti niti za upravno zadevo. Obravnavano zdravniško spričevalo je akt strokovne narave, kot takega pa ga ni mogoče šteti za upravni akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

6. Enako velja tudi za presojo ocene izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zahtev za določeno delo v delovnem okolju po opravljenem preventivnem zdravstvenem pregledu pri posebni zdravniški komisiji.

7. To pomeni, da je tožba vložena zoper upravna akta oziroma akta, ki ju v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato jo je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

8. Tudi tožba v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 je namenjena varstvu oseb pred oblastvenimi dejanji nosilcev oblasti. Pojem organa iz 4. člena ZUS-1 je definiran v 1. členu ZUS-1, kjer je določeno, da se pod pojmom organi štejejo državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. V obravnavanem primeru Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa in posebna komisija, ki ima sedež pri tem inštitutu, nista državna organa, niti organa lokalnih skupnosti ali nosilca javnih pooblastil. Pojem javnega pooblastila je opredeljen v 121. členu Ustave RS, kjer je določeno, da lahko z zakonom ali na njegovi podlagi pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave. Glede na navedeno lahko o javnem pooblastilu govorimo le tedaj, ko država neko nalogo, ki bi jo sicer opravljal organ državne uprave, prenese na pravno ali fizično osebo. Zdravniško spričevalo in presoja te ocene pa že pojmovno ne moreta biti nekaj takega, kar bi sicer lahko opravljal tudi organ državne uprave. Zato za presojo ni pomembno, ali je bilo s tema aktoma poseženo v tožničine ustavne pravice, saj bi sodišče to presojo opravilo šele, če bi ugotovilo, da gre za akt oziroma dejanje organa oblasti oziroma nosilca javnih pooblastil. 9. Kadar sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

10. Ta sklep je izdala sodnica posameznica na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.