Jedro

Tožeči stranki sta že v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi predlagali vpogled v fotografijo odstranjene table, torej ta dokaz uveljavljali pravočasno, pravočasno ponudbo dokaza pa nato tudi dejansko izpolnili oziroma materializirali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. izreka sodbe).

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe plačati prvemu tožniku 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 769,06 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila in drugi tožnici 1.380,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 769,06 EUR od vložitve tožbe dalje do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve odločbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.192,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa naj zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, pritožbene stroške pa naj naloži tožeči stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Poudarja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni nasprotovala zemljiškoknjižnemu izpisku, ki ga je predložila tožeča stranka. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo prerekala, da bi bili tožeči stranki lastnici predmetne gostilne, kar pomeni, da je bilo lastništvo vseskozi sporno in na tožeči stranki je bilo dokazno breme, ki pa mu ni zadostila. Tudi višje sodišče v obrazložitvi svojega sklepa ugotavlja spornost te okoliščine. Zato tudi ni opravilo pritožbene obravnave, ampak je zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Tožeča stranka je na ugovor tožene stranke glede lastništva predložila zemljiškoknjižni izpisek na parc. št. 1130/1 in 1130/2 k.o. S. Š. Iz navedenega zemljiškoknjižnega izpiska ne izhaja, da se ta nanaša na gostilno K v L, na kar je tožena stranka opozorila tudi na naroku dne 14.7.2010, razpravljajoča sodnica pa je zapisnik povzela tako, da je navedla, da tožena stranka vztraja pri vseh svojih ugovorih. Tožeča stranka torej ni dokazala lastništva spornega objekta, saj bi morala predložiti tudi še izpisek iz evidence GURS, kjer bi bila razvidna povezava med parcelno številko in naslovom. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje napačno uporabo materialnega prava, in sicer da predloženi z.k. izpisek vl. št. 202 k.o. S. Š dokazuje lastništvo objekta v L, posledično pa napačno ugotovitev dejanskega stanja. Dejstvo, da stranki v najemni pogodbi ugotavljata lastništvo, bi bilo pravno relevantno pri presoji tožbenega zahtevka na pogodbeni podlagi, upoštevaje, da tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje na neupravičeni obogatitvi – torej nepogodbeni podlagi, pa ta ugotovitev ni pravno relevantna in je breme dokazovanja lastništva pri takšnem ugovoru tožene stranke na tožeči stranki. Zato gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožeča stranka je fotografije table predložila na naroku, ko je bila že prekludirana glede ponudbe dokazov, zaradi česar sodišče teh dokazov ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer iz njih ne izhaja, da je sporna tabla večja od dimenzij, dogovorjenih v najemni pogodbi. Prvi tožnik je navedel, da je visok skoraj 2 metra, kar je razvidno tudi iz fotografij, saj je visok toliko, kot tabla. Iz fotografij pa ni nikjer razvidno, da bi bila tabla dolga 5 metrov. Če naredimo primerjavo med višino prvega tožnika in dolžino table, bi lahko sklepali, da je dolga približno 3 metre, kar je skladno s sklenjeno najemno pogodbo. Na fotografiji, kjer je tabla fotografirana skupaj s stoli, je razvidno, da stoli niso postavljeni v ravno vrsto, temveč so nekateri po strani, da zasedajo manj prostora oziroma, da se lahko čim več stolov postavi v vrsti (kar je bil verjetno namen tožeče stranke). Kljub temu število stolov ne dokazuje, da bi bila tabla dolga 5 metrov. Tudi v tem delu tožena stranka očita sodišču absolutno bistveno kršitev postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Zato bi bilo treba tožbeni zahtevek zavrniti že po temelju. Tudi ne drži, da tožena stranka višini koristi ni nasprotovala. To okoliščino je ugotovilo že višje sodišče v sklepu, s katerim je zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Višina uporabnine je bila sporna tako kot lastništvo stavbe in obseg neupravičene uporabe. Tudi v tem delu je zato podana absolutna bistvena kršitev določb postopka zaradi protispisnosti.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in naloži toženi stranki v plačilo stroškov odgovora na pritožbo tožeče stranke kot nadaljnje pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Konkretni spor je spor majhne vrednosti, saj vrednost spornega predmeta oziroma višina tožbenega zahtevka, ki se nanaša na denarno terjatev, ne presega 2.000,00 EUR (443. čl. ZPP). V skladu z določbo 1. odst. 458. čl. ZPP pa se sodba o sporu majhne vrednosti sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Med takšne nedopustne očitke, ki so dejanske narave, pa spada tudi v pritožbi uveljavljan očitek, s katerim tožena stranka zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, ki naj bi bila storjena zato, ker se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju lastninske pravice nepremičnine, ki v naravi predstavlja gostilno K. v L., oprlo na podatke zemljiškoknjižnega izpiska. Pritožnica poudarja, da iz zemljiškoknjižnega izpiska, na katerega se je naslonilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da sta lastnika nepremičnine tožeči stranki in da bi morali predložiti vsaj še izpisek iz evidence GURS, iz katere bi bila razvidna povezava med parcelno številko in naslovom. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno v tej smeri oprlo na zemljiškoknjižni izpisek ter na zapis iz 1. čl. najemne pogodbe, v katerem je ugotovljeno, da sta lastnici tožeči stranki. Pritožnica torej izpodbija dokazno oceno, svoj nedopusten pritožbeni očitek pa poskuša prikriti s sklicevanjem na navedeno procesno kršitev. Ta bi bila storjena le v primeru, če bi sodišče v nasprotju z listino – zemljiškoknjižnim izpiskom v razlogih navedlo nekaj, kar v zemljiškoknjižnem izpisku ni zapisano oziroma bi navedlo nekaj, kar bi bilo v nasprotju z vsebino listine. Sodišče prve stopnje pa korektno povzame parcelne številke oziroma zemljiškoknjižno označbo sporne nepremičnine in v korelaciji z vsebino omenjene pogodbene določbe izpelje izpodbijani dokazni zaključek.

Dejanske narave je tudi nadaljnji pritožbeni očitek, da je enaka procesna kršitev storjena tudi v zvezi s presojo fotografij, ki prikazujejo sporno reklamno tablo. Sodišče prve stopnje tudi v tem primeru ni navedlo v razlogih nekaj, kar iz fotografij ne izhaja. Nekorektne so pritožbene navedbe, da stoli niso postavljeni v ravno vrsto, temveč so nekateri po strani, da zasedejo manj prostora, da bi se lahko čim več stolov postavilo v vrsto, kar naj bi bil verjeten namen tožeče stranke. Kaj takšnega iz fotografij namreč ne izhaja. Ker pa pritožnica z opozarjanjem na število stolov in njihovo nameščenost kot tudi s primerjavo med tožnikovo višino in dolžino table poskuša izpodbiti dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da število stolov dokazuje dolžino table – 5 metrov, pa gre tudi v tem primeru s sklicevanjem na protispisnost za prikrivanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je v tem delu ugotovitev o dimenzijah sporne reklamne table oprlo na ustrezno vizuelno primerjavo oziroma oceno ter tudi na prepričljivo tožnikovo izpoved, ta dokazna ocena pa je torej nedopustno izpodbijana.

S trditvijo, da naj bi tožeči stranki fotografije predložili šele na naroku dne 25.3.2009, torej prepozno, pa se uveljavlja prav tako nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti in sicer relativna procesna kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z določbo 4. odst. 452. čl. in 453. čl. ZPP (kršitev uzakonjenega pravila prekluzije navajanja dejstev in predlaganja dokazov). Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sta tožeči stranki že v tožbi in v prvi pripravljalni vlogi predlagali vpogled v fotografijo odstranjene table, torej ta dokaz uveljavljali pravočasno, pravočasno ponudbo dokaza pa nato tudi dejansko izpolnili oziroma materializirali.

S trditvami, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo višina zahtevka in da je protispisno navedlo, da tožena stranka ni nasprotovala višini zatrjevane koristi, pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev pa ni izkazana, saj iz razlogov izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s tem vprašanjem (v izpodbijani sodbi v 16. točki na 5. strani). Kljub temu, da pritožnica substancirano ni nasprotovala izračunu uporabnine, je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo, kako je izračunalo višino obogatitve na eni strani oziroma prikrajšanja na drugi strani.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker pritožnica ni uspela s pritožbo, nosi stroške pritožbenega postopka sama, prav tako pa sama nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeča stranka, saj ta zaradi relativne nezapletenosti zadeve ni bil potreben (154. člen ZPP).