Jedro

Prvostopno sodišče se z okoliščino, da bi naj bil obdolženec za isti historični dogodek že obravnavan in pravnomočno kaznovan pri sodniku za prekrške, ni ukvarjalo, tako da v tej smeri izpodbijana sodba nima prav nobenih razlogov.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi obdolženčeve zagovornice in po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje drugemu sodniku posamezniku oziroma pred spremenjen senat.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obdolženega T.K. spoznalo za krivega povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo osem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov „v smislu 370. člena ZKP“ pritožila obdolženčeva zagovornica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, predlagala pa je tudi, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti plačila stroškov postopka.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena.

4. Soglašati je potrebno z obdolženčevo zagovornico, ko prvostopnemu sodišču očita, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Kot pravilno ugotavlja zagovornica, se prvostopno sodišče tudi tokrat z okoliščino, da bi naj bil obdolženec za isti historični dogodek že obravnavan in pravnomočno kaznovan pri sodniku za prekrške, ni ukvarjalo, tako da v tej smeri izpodbijana sodba tudi nima prav nobenih razlogov. In to kljub temu, da je pritožbeno sodišče že v svojem sklepu z dne 22. 3. 2017, izdanem v obravnavani zadevi potem, ko je prvostopno sodbo razveljavilo, povsem razumljivo navedlo, da bo moralo prvostopno sodišče, preden v obravnavani zadevi sprejme odločitev, raziskati, ali držijo navedbe obrambe, da je bil obdolženec za obravnavano kaznivo dejanje že pravnomočno kaznovan, čemur sicer pritrjujejo tudi kopije plačilnih nalogov, ki se nahajajo v predmetnem kazenskem spisu že ves čas kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je tako v svojem že citiranem sklepu med drugim navedlo tudi, da bo v ponovljenem postopku prvostopno sodišče moralo razčistiti, ali so opisi prekrškov, za katere naj bi bil obdolženec že kaznovan, identični tako v dejstvenem pogledu, kakor tudi glede zakonskih znakov kršitve cestnoprometnih predpisov z očitki iz obtožbe, saj bo le s takšno primerjavo mogoče ugotoviti, ali je bil obdolženec res dvakrat obravnavan in kaznovan za isto ravnanje, kar bi posledično pomenilo kršitev 31. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ne sme nihče biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil kazenski postopek zoper njega že pravnomočno ustavljen ali pa je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena oziroma je bil pravnomočno oproščen ali obsojen. Samo v primeru, ko sodišče v kazenskem postopku, v zvezi z istim historičnim dogodkom, ne izhaja iz istih dejstev, ki so sicer identična ali v bistvu enaka tistim, ki so podlaga za prekršek, bo namreč mogoče sklepati, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Za ugotovitev slednjega pa bo potrebna poglobljena in natančna analiza podatkov iz prekrškovnih spisov, ki jih bo prvostopno sodišče v zadevi moralo pribaviti, saj bo šele tako mogoče odgovoriti na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela „ne bis in idem“, kar tudi tokrat v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica.

Prvostopno sodišče pa se z vsem navedenim, kljub povsem jasnim navodilom, v ponovljenem postopku sploh ni ukvarjalo in v izpodbijani sodbi navedenega ni niti omenilo, tako da izpodbijana sodba v tej smeri nima prav nobenih razlogov, kot to utemeljeno izpostavlja obdolženčeva zagovornica.

5. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu napadene sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je obdolženec na predobravnavnem naroku 5. 10. 2016 (list. št. 91) krivdo po obtožbi, ki je (tedaj) obdolžencu očitala kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem v zvezi s tretjim odstavkom in prvo alinejo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1C, priznal. Čeprav je priznanje krivde nepreklicno, o čemer je bil obdolženec tudi pravilno poučen, pritožbeno sodišče pa je v svojem že navedenem sklepu izpostavilo le, da je pred sprejetjem priznanja, v izogib kršitvi načela „ne bis in idem“, potrebno razčistiti, ali je bil obdolženec za svoje ravnanje že obravnavan in kaznovan, kar je nenazadnje pomembno tudi glede določitve sankcije obdolžencu, je prvostopno sodišče v ponovljenem postopku obdolženčevo priznanje krivde brez kakršnekoli obrazložitve v izpodbijani sodbi povsem prezrlo in postopek nadaljevalo, kot da obdolženčevega priznanja krivde sploh ne bi bilo. S tem, ko v izpodbijani sodbi svojega ravnanja ni z ničemer pojasnilo, pa je prvostopno sodišče zagrešilo še nadaljnje bistvene kršitve določb ZKP, saj izpodbijana sodba tudi v tej smeri nima razlogov o dejstvih, ki so nedvomno odločilna.

6. Ker ugotovljene kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vselej pomenijo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje, je bilo pritožbeno sodišče primorano izpodbijano sodbo znova razveljaviti.

7. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, pri čemer bo predvsem po poglobljeni in natančni analizi podatkov iz prekrškovnih zadev odgovorilo na vprašanje, ali je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve načela „ne bis in idem“, kar v pritožbi izpostavlja obdolženčeva zagovornica, nakar se bo sodišče vsekakor moralo ukvarjati tudi z vprašanjem obdolženčevega priznanja krivde, pri čemer bo potrebna tudi tehtna ocena okoliščine, da je državno tožilstvo 5. 6. 2017 obtožbo zoper obdolženca modificiralo, v sicer za obdolženca res milejše kaznivo dejanje, po prvem odstavku 323. člena KZ-1, pri čemer pa bo tudi glede na podatke, ki jih bo ugotovilo v prekrškovnih spisih, prvostopno sodišče vendarle moralo oceniti in zavzeti stališče tudi do okoliščine, ali je navedena modifikacija, kljub temu, da gre poslej za milejše kaznivo dejanje, za obdolženca, ki je edini s pritožbo izpodbijal sodbo, tudi res milejša. Vse navedeno pa bo lažje storil sodnik, ki do sedaj v zadevi še ni zavzel stališča. 8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.