Jedro

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno.

Pri odločanju o denarnem zahtevku za čas do prenehanja delovnega razmerja je bistveno, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o. preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za to obdobje neutemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v točki V izreka, tako da se v tem delu glasi: „Ugotovi se, da je delovno razmerje med pravdnima strankama nezakonito prenehalo dne 9. 10. 2019.“; - razveljavi v točki III izreka glede ugotovitve ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi z aneksi, sklenjenih med tožečo stranko in družbo A., d. o. o., in v točki V izreka glede ugotovitve ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019; - razveljavi v točki II izreka in točki IV izreka v delu, ki se nanaša na obračun vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR), plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto plač, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnika pozove na delo in mu od 10. 10. 2019 do 25. 10. 2019 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v obvezna socialna zavarovanja, dodatno pokojninsko zavarovanje in vpiše delovno dobo v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (točka I izreka). Naložilo ji je, da mu od 10. 10. 2019 do 30. 11. 2021 plača razlike med prejetimi nadomestili iz socialnih zavarovanj in plačami pri drugih delodajalcih ter plačami, ki bi jih prejel, če bi delal pri toženki, in sicer: - od 10. 1. 2019 (pravilno: 10. 10. 2019) do 31. 10. 2019 sorazmerni del razlike med plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, in prejetim nadomestilom, - od novembra 2019 do decembra 2019 razliko med prejetim nadomestilom plače in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal, - za leto 2020 razliko med prejetimi nadomestili in plačo pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženki, v povprečnem mesečnem znesku 1.414,38 EUR in regres za letni dopust za leto 2020 v višini 1600,00 EUR, - od 1. 1. 2021 do 30. 11. 2021 razliko med prejetimi nadomestili in plačo pri drugih delodajalcih in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženki, v povprečnem mesečnem znesku 1.033,07 EUR, - od 1. 12. 2021 do poziva na delo razliko med prejeto plačo pri drugem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejel, če bi delal pri toženki, in regres za letni dopust za leto 2021, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2022 do plačila. Višji zahtevek (za razliko v mesečni plači do višine 1.800 EUR, obračun potnih stroškov, malice) je zavrnilo (točka II izreka). Zavrnilo je zahtevek za ugotovitev ničnosti vseh pogodb o zaposlitvi z aneksi med tožnikom in družbo A., d. o. o., od 26. 7. 2013 dalje, za ugotovitev, da med strankama od 26. 7. 2013 obstoji pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto E., od 10. 4. 1017 (pravilno: 2017) z omejitvijo na opravljanje lažjih fizičnih del brez ročnega dvigovanja in premeščanja bremen do 10 kilogramov, kjer bo lahko opravljal dela voznika B, C, in E kategorije, težke mehanizacije, viličarja s polnim delovnim časom (podredno LTD z omejitvami) in za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi toženke (točka III izreka), zahtevek, da mu je toženka dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 26. 7. 2013 dalje, vključno z obračunom vsakokratnih mesečnih plač (v višini 1.800,00 EUR bruto), plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom neto plač, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov za letni dopust in trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti neto zneskov do plačila, ter prijavo v vsa obvezna in dodatno pokojninsko zavarovanje z vpisom delovne dobe v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje od 26. 7. 2013 do 10. 9. 2019 (pravilno: 9. 10. 2019; točka IV izreka) in zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med strankama 9. 10. 2019 ter ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019 (točka V izreka). Tožbo je v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za polni delovni čas za delovno mesto E., od 10. 4. 1017 (pravilno: 2017) z omejitvijo na opravljanje lažjih fizičnih del brez ročnega dvigovanja in premeščanja bremen do 10 kilogramov, kjer bo lahko opravljal dela voznika B, C, in E kategorije, težke mehanizacije, viličarja s polnim delovnim časom (podredno LTD z omejitvami) in za osnovno urno postavko 9,00 EUR, povečano za vse dodatke po podjetniški kolektivni pogodbi toženke, zavrglo (točka VI izreka; sklep). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (točka VII izreka).

2. Sodišče prve stopnje je pri navedbi datuma v 1. alineji prvega odstavka točke I izreka, na kar utemeljeno opozarja pritožba toženke, storilo očitno pisno pomoto (10. 1. 2019 namesto 10. 10. 2019, pri čemer je iz besedila jasno razvidno, da se odločitev nanaša na obdobje od 10. 10. 2019 dalje), ki jo lahko na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP kadarkoli popravi. Enako velja za navedbo letnice v točkah III in VI izreka (1017 namesto 2017) in datuma v točki IV izreka sodbe (10. 9. 2019 namesto 9. 10. 2019). Glede na odločitev, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo, bi se odločba pravilno imenovala sodba in sklep.

3. Zoper odločitev v točkah I do VII izreka sodbe (in sklepa; zavrnilni del v drugem odstavku točke II izreka in v točkah III do V izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. V obsežni pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati stališča v sklepu VDSS Pdp 1088/2018 in sodbi UP RS III U 10/2017. Tožnikov zahtevek ni bil le neutemeljeno zavrnjen, ampak nedopustno prezrt (odločba US RS Up-2684/07). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da mu delovnega razmerja pri toženki ni mogoče priznati za čas, ko je bil zaposlen pri družbi A., d. o. o. Vsi elementi delovnega razmerja so bili izraženi v razmerju med tožnikom in toženko, ki je bila njegov dejanski delodajalec. Sklepanje navideznih podjemnih pogodb je bilo prepoznano tudi v strokovni literaturi (Senčur Peček, D.: Neuporaba in spremenjena uporaba institutov delovnega prava, Podjetje in delo, 6-7/2015). Delovno razmerje pri družbi A., d. o. o., je bilo navidezno oziroma nično. Podano je bilo (eno) delovno razmerje s toženko. Podjemne pogodbe, ki sta jih sklenili toženka in družba A. d. o. o., so prikrivale pogodbe o zagotavljanju dela delavcev uporabniku ter so nične zaradi nasprotja s prisilnimi predpisi in moralo. Šlo je za opravljanje dela na črno. Na podlagi specialne ureditve v ZDPZC-1 je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja za celo obdobje opravljanja dela. Zaradi očitno nedopustne podlage, oderuštva in kršitve načela vestnosti in poštenja so nične tudi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je tožnik sklenil z družbo A., d. o. o. Toženka je dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje. Tožnikove pravice so bile grobo kršene. Poseženo je v njegove ustavne pravice. Njegov pravni interes ni le v izplačilu plač. Dajatveni zahtevek je nastal šele z ugotovljeno ničnostjo, do zastaranja ni prišlo. Zastaranje je začelo teči, ko se je tožnik zavedal vseh okoliščin (sodba in sklep VS RS II Ips 369/2015, sodba VS RS II Ips 229/2014). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališč US RS v odločbi Up-1177/12 in sodne prakse ESČP v zadevi Howald Moor. Tožnik bo oškodovan pri pokojnini. Svojim pravicam se kot delavec ne more odpovedati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka I izreka, prvi odstavek točke II izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točka VII izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o., zakonito prenehala veljati 9. 10. 2019, zato ni podlage za ugoditev zahtevku za čas po tem. Pogodbe o zaposlitvi in podjemne pogodbe nimajo znakov neveljavnosti. Namen toženke in družbe A., d. o. o., ni bil izogniti se kogentnim določbam ZDR-1 glede posredovanja delavcev. Šlo je za izvajanje storitev. Toženka ni bila tožnikov dejanski delodajalec. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo svetovalnega mnenja v istovrstnem sporu VIII SM 2/2021. Tudi če bi toženka dejansko najemala delavce in ne storitev, tožnik neutemeljeno zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri njej. Primarno bi bil upravičen do pravic iz delovnega razmerja od svojega delodajalca, družbe A., d. o. o. Dokazni postopek ne potrjuje, da je šlo za zlorabo. Ničnostna sankcija ni določena. Priče so potrdile, da je osnovno delovno opremo zagotavljala družba A., d. o. o., ki je delavcem odobravala odsotnosti z dela. Toženka ni naročala dela določenih delavcev. Navodila za delo je dajala družba A., d. o. o., preko svojega direktorja oziroma B. B. Enako velja za nadzor nad delom. Začasnost dela ni pogoj za zakonitost posredovanja delavcev. Sodišče prve stopnje je razliko v plači tožniku neutemeljeno prisodilo od 10. 1. 2019 dalje. Ni upoštevalo, da je trditveno in dokazno breme za utemeljenost zahtevka na tožniku, ki ni navedel elementov odškodninske odgovornosti toženke. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje razpolagalo z dokazi, je o zahtevku odločilo poenostavljeno. Neutemeljeno je upoštevalo predložene dokaze s strani toženke. Moralo bi presojati zahtevek za vsak mesec posebej. Odločitve ni utemeljilo, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prekoračen je zahtevek. Gre za sodbo presenečenja. Toženke ni obvestilo, da bo uporabilo letne zneske, glede česar bi lahko na prvi stopnji podala ugovore in dodatne izračune. Delovno razmerje je vzpostavilo od datuma med koledarskim letom, pri tem pa ni upoštevalo, da so bile sorazmerne višine povprečnega letnega dohodka, ki jih je izračunala toženka, drugačne od tistih, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožniku bi lahko prisodilo le sorazmerni del regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno toženki naložilo, da tožnika pozove na delo. Dela zanj nima niti ga tožnik ni zmožen opravljati. Toženka je za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi podala številne navedbe, predlagala je dokaze. Tožnik je zaposlen pri drugem delodajalcu. Toženko bi moralo sodišče prve stopnje, ker je delno ugodilo denarnemu zahtevku, pozvati na priglasitev pravdnih stroškov. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi prilaga stroškovnik; priglaša tudi stroške pritožbe.

5. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka njegove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožnikovo pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe (in sklep o delnem zavrženju tožbe) sodišča prve stopnje.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Finančna uprava RS je na podlagi dopisa z dne 12. 11. 2020 posredovala podatke o prejetih dohodkih tožnika v letih od 2014 do 2019 (C1-C6). Listine je v kopiji na podlagi njene zahteve sodišče prve stopnje dne 27. 11. 2020 vročilo toženki, ki je imela možnost, da se do njih opredeli vsaj na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 17. 2. 2021. Na tem naroku je sodišče prve stopnje sklenilo, da bo (ponovno) pridobilo podatke od Finančne uprave RS. Na zadnjem naroku dne 15. 12. 2021 je glavno obravnavo končalo in sodbo na podlagi drugega odstavka 291. člena ZPP pridržalo do opravljenih poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Poleg teh poizvedb je z dopisom z dne 27. 12. 2021 pozvalo Finančno upravo RS na predložitev dodatnih podatkov; po prejemu jih je z dopisom z dne 7. 1. 2022 v kopiji poslalo strankama. Odločilo je na seji senata dne 12. 1. 2022. Podatki, ki jih je pridobilo na podlagi drugega dopisa, se sicer ne nahajajo v spisu (navedeno je, da se nahajajo v spisu XX Pd 181/2019), vendar toženka v zvezi z njimi izrecno ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno uveljavlja, da gre za odločitev, s katero je sodišče prve stopnje prekoračilo zahtevek (nekonkretizirano; navedeno sicer drži glede regresa za letni dopust za leto 2020, na kar pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti; tretji odstavek 350. člena ZPP), in za sodbo presenečenja, ki jo povezuje z odločanjem sodišča prve stopnje na način, da je uporabilo povprečne letne vrednosti. Zaradi tega ji ni bilo onemogočeno obravnavanje pred sodiščem, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je pa takšna odločitev materialnopravno zmotna.

9. Tožnik je denarni zahtevek konkretiziral po višini; za vsak mesec od 26. 7. 2013 in še posebej od prenehanja delovnega razmerja 9. 10. 2019 je po tožbi zahteval plačilo 1.800,00 EUR; o takšnem zahtevku sodišče prve stopnje ni pravilno odločilo opisno (za obdobji od 10. 10. 2019 do konca leta 2019 in od 1. 12. 2021 dalje). Je pa pravilno štelo, da je zahtevek ustrezno specificiran in substanciran. Tožnik je že v tožbi navedel, da bi povprečna plača na delovnem mestu E. znašala skupaj z dodatki, regresom za letni dopust in medletno delovno uspešnostjo 2.000,00 EUR, v pripravljalni vlogi z dne 18. 2. 2020 pa, da je to delovno mesto s težkimi pogoji dela, da je bil tožnik usposobljen za opravljanje vseh nalog, kar pomeni, da bi prejemal najvišje dodatke k plači, da bi bil najboljše ocenjen in da je opravil najmanj 50 nadur vsak mesec. Toženka navedb ni konkretizirano prerekala, v pripravljalni vlogi z dne 16. 2. 2021 je navedla, kar ponavlja v pritožbi, da je plača odvisna od opravljanja dela in se razlikuje od delavca do delavca, kar lahko velja za čas, ko je tožnik delo na območju toženke dejansko opravljal. Po prenehanju delovnega razmerja pa je bistveno vprašanje, do kakšne plače bi bil upravičen, če bi delo opravljal. V pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2021 je toženka (nekonkretizirano) dodala še, da tožnik ne bi bil najboljše ocenjen delavec.

10. Tožnik je bil v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o. Ta družba je bila toženka v sporu o prenehanju delovnega razmerja in prva toženka v sporu o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja. Dne 12. 8. 2020 je bila izbrisana iz sodnega registra, zato je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 27. 8. 2020 tožbo zoper njo zavrglo. Glede na navedeno je neutemeljeno odločalo o zahtevku za ugotovitev ničnosti vseh pogodb med tožnikom in družbo A., d. o. o., in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vročene 9. 9. 2019, ki jo je podala družba A., d. o. o. Odločalo je o zahtevku zoper osebo, ki ne more biti pravdna stranka, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Hkrati je ponovno odločilo o zahtevku, glede katerega je tožbo v istem sporu že pravnomočno zavrglo. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno ugodilo, tako da je na podlagi 354. člena ZPP delno razveljavilo odločitev v točkah III in V izreka izpodbijane sodbe, kot je razvidno iz izreka.

11. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o reparacijskemu zahtevku (plačilo vsakokratnih mesečnih plač v višini 1.800,00 EUR, davkov in prispevkov, vključno z obračunom potnih stroškov, malice, vsakoletnih regresov za letni dopust ter trinajstih plač, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožnik je v tem delu tožbo spremenil s pripravljalno vlogo z dne 19. 5. 2021, tako da je zahteval plačo v višini 3.167,41 EUR in regrese za letni dopust v višini 1.356,00 EUR; sodišče prve stopnje o razliki nad 1.800,00 EUR mesečno ni odločilo, vendar tožnik predloga za izdajo dopolnilne sodbe ni podal) zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno zmotno odločitev. Sicer je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Zadnja pogodba o zaposlitvi med tožnikom in družbo A., d. o. o., je bila sklenjena 13. 10. 2017 po ugotovljeni invalidnosti za opravljanje dela voznika B, C in E kategorije težke mehanizacije in viličarja skladno z omejitvami. Delovno razmerje je prenehalo na podlagi podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ves čas zaposlitve je delo opravljal na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegovega formalnega delodajalca, družbe A., d. o. o., kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi ocene izpovedi njenega nekdanjega direktorja, posredovanje delavcev toženki. Pogoji dela za delavce družbe A., d. o. o., (tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače in urnika.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se pogodbe, ki jih je družba A., d. o. o., sklepala s toženk0, niso izvajale kot podjemne pogodbe – pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.); za toženko ta družba ni izvajala storitev, ampak je na delo napotila delavce (tožnika), pri čemer ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člen Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/2010 in nadalj.) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Toženka je oddajanje storitev pogojevala prav s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev, pri čemer, kot je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, nobena od zaslišanih prič (toženke) ni vedela izpovedati, kakšen dovoljen pravno ekonomski cilj bi takšno pogojevanje zasledovalo.

14. Družba A., d. o. o., se z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka 166. člena ZUTD. Vrhovno sodišče RS je v istovrstnih sporih (sodba in sklep VIII Ips 9/2022 z dne 13. 12. 2022, sodbe in sklepi VIII Ips 8/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 19/2022, vse z dne 20. 12. 2022), izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd., v poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje.

15. Ugotovitev obstoja delovnega razmerja je posledica zlorabe, kar pomeni, da je ugotavljanje elementov delovnega razmerja, določenih v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, nepotrebno. Pritožbene navedbe toženke s tem v zvezi so za odločitev nebistvene in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP). Kljub ugotovitvi obstoja delovnega razmerja je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika iz tega naslova za obdobje od 26. 7. 2013 do 10. 9. 2019 zavrnilo na podlagi pravilnega stališča, sprejetega v sodni praksi (zlasti v sporih, v katerih se delavec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposli pri drugem delodajalcu), da delavec ne more biti hkrati v delovnem razmerju pri dveh delodajalcih, torej da mu za čas, ko že ima priznano delovno razmerje (in je na tej podlagi vključen v obvezna socialna zavarovanja), ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Prav tako utemeljeno je zavrglo tožbo z zahtevkom za izročitev pogodbe o zaposlitvi, sicer na podlagi zmotne ocene, da gre za ugotavljanje dejstev, saj takšna pogodba o zaposlitvi, katere izročitev bi tožnik zahteval na podlagi tretjega odstavka 17. člena ZDR-1, ni bila sklenjena (zadošča zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja).

16. Ob ugotovljeni zlorabi na podlagi ravnanj tožnikovega formalnega delodajalca (podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) prenehanje ni zakonito, kar je bistveno pri odločanju o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja med pravdnima strankama dne 9. 10. 2019. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijani del sodbe delno spremenilo, tako da je zahtevku ugodilo, kot je razvidno iz izreka (5. točka 358. člena ZPP).

17. Za čas od 10. 10. 2019 (od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) je sodišče prve stopnje toženki pravilno naložilo, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijavi v socialna zavarovanja ter vpiše delovno dobo, razen za čas, ko je tožnik bil v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih podatkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovilo, da je bil tožnik brezposelna oseba od 10. 10. 2019 do 9. 4. 2020, uživalec začasnega invalidskega nadomestila od 10. 4. 2020 do 24. 5. 2020, od 25. 5. 2020 je zaposlen pri drugem delodajalcu (najprej družba C., d. o. o., - v stečaju, nato družba D., d. o. o.).

18. Pri odločanju o denarnem zahtevku za čas do 9. 10. 2019 (do prenehanja delovnega razmerja) je bistveno, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d. o. o., preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Toženka je zaradi kršitve pravic odgovorna za prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec te družbe, pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna, kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1. Njena odgovornost ni le klasična odškodninska, ampak enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje za obdobje do 9. 10. 2019 neutemeljeno zavrnilo. Glede na to, da je podlaga reparacijska, toženka v pritožbi tožniku neutemeljeno očita, da ni navedel elementov odškodninskega delikta.

19. V tem delu, do 9. 10. 2019 je sodišče prve stopnje reparacijski zahtevek neutemeljeno zavrnilo na podlagi zmotnega materialnopravnega stališča, da je odgovornost toženke subsidiarna; za čas od 10. 10. 2019 pa toženka neutemeljeno v pritožbi navaja, da bi lahko upoštevalo le dokaze, ki jih je predlagal tožnik. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je za odločitev bistvena dejstva ugotovilo nepopolno, pa tudi sicer bi moralo, ker je tožnik zahteval plačilo določenih zneskov, o zahtevku odločiti, kot je bil postavljen (ne opisno, „poenostavljeno“; prvi odstavek 2. člena ZPP). Pri odločitvi bi moralo upoštevati, da je razlika v plači med dohodki tožnika, ki jih je prejel, ali kot nadomestila ali kot plačo pri drugem delodajalcu, odvisna od zaposlitvenega statusa tožnika. To pomeni, da bi moralo razliko izračunati za vsak mesec posebej. Pri regresu za letni dopust pa bi moralo upoštevati, na kar utemeljeno opozarja toženka v pritožbi, da je tožnik za tista leta, ko je ugotovljen obstoj delovnega razmerja pri toženki za določene mesece, ob upoštevanju četrtega odstavka 131. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 161. člena ZDR-1, lahko upravičen le do sorazmernega dela.

20. Kljub zaposlitvi pri drugem delodajalcu je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika. Toženka je v zvezi s predlogom za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki ga je podala v pripravljalni vlogi z dne 22. 11. 2021, podala le navedbe o porušenem zaupanju, ki ga je neutemeljeno povezala z navedbami tožnika v tem sporu, in nepotrebnostjo dela; slednjega ni z ničemer utemeljila niti ni predlagala nobenih dokazov. Njene pritožbene navedbe, da je podala številne navedbe in predlagala dokaze, so neutemeljene, (nekonkretizirane) navedbe, da tožnik dela ni zmožen opravljati, pa so kot novote neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

21. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je ni pozvalo na predložitev stroškovnika. Ker pravdnih stroškov ni priglasila, je sodišče prve stopnje sicer neutemeljeno odločilo, da jih krije sama (prvi odstavek 163. člena ZPP), je pa takšna odločitev sicer pravilna na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004).

22. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in, kot je razvidno iz izreka sodbe, izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP) – v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnih zahtevkih – reparaciji, vključno z odločitvijo o stroških tožnika, ki je odvisna od uspeha v pravdi.

23. Pritožbeno sodišče je kljub določbi drugega odstavka 355. člena ZPP izpodbijano sodbo delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri čemer je upoštevalo, da do sedaj zaradi zmotne materialnopravne presoje, da tožnikov denarni zahtevek za čas, ko je bil v formalnem delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., ni utemeljen, reparacijskega zahtevka za obdobje do 9. 10. 2019 po višini ni presojalo in s tem povezanih dejstev ni ugotavljalo, v zvezi z reparacijskim zahtevkom od 10. 10. 2019 dalje pa ni ugotavljalo prikrajšanja tožnika za posamezna obdobja (mesece; niti o zahtevku ni odločilo, kot je bil postavljen). V novem sojenju bo obravnavalo tudi s strani toženke podani ugovor zastaranja, na katerega se nanaša večina pritožbenih navedb tožnika. Gre torej za obsežnejše sklope dejstev, ki še niso bila ugotovljena, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka po višini. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja obsežnejših sklopov dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež v Kopru, bo novo sojenje pred sodiščem prve stopnje tudi s stroškovnega vidika bolj ekonomično, kot bi bila pritožbena obravnava.

24. V preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).