Jedro

Po pravnomočnosti sodbe je sodišče prve stopnje tožeči stranki poslalo še plačilni nalog za plačilo sodne takse. Pri tem gre zgolj za poziv, naj stranka poravna takso, ki jo dolguje in katere plačilo je v skladu s sklepom z dne 9. 1. 2015 zapadlo, saj je bila izdana končna odločba, nikakor pa ne gre za novo odločitev o dolžnosti plačila sodne takse.

Dejstvo, da je tožeča stranka delno unovčila stečajno maso in prihodke dosegla tudi z upravljanjem stečajne mase, pri čemer je za plačilo stroškov postopka porabila bistveno več, kot pa znaša dolžna sodna taksa, niti ne more predstavljati upoštevne spremenjene okoliščine, zaradi katere bi se spremenil pravnomočni sklep v zvezi s plačilom te sodne takse.

Odlog plačila sodne takse je namenjen ravno temu, da taksni zavezanec zbere denar za plačilo dolžne sodne takse, tožeča stranka pa je zbrani denar porabila za plačilo drugih stroškov stečajnega postopka, pri čemer ni bilo nobene ovire, da ne bi vsaj delno že plačala dolžno sodno takso, ko je za to imela denar.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse z dne 3. 2. 2016. 2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da jo oprosti plačila sodnih taks. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom z dne 9. 1. 2015 je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks, ugodilo pa je predlogu za odložitev plačila sodnih taks do izdaje končne odločbe in tudi spremenilo plačilni nalog z dne 4. 12.2 014. 4. 11. 2015 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, torej končno odločbo, ki jo je tožeča stranka prejela 7. 12. 2015. Po pravnomočnosti sodbe je tožeči stranki poslalo še plačilni nalog za plačilo sodne takse. Pri tem gre zgolj za poziv, naj stranka poravna takso, ki jo dolguje in katere plačilo je v skladu s sklepom z dne 9. 1. 2015 zapadlo, saj je bila izdana končna odločba, nikakor pa ne gre za novo odločitev o dolžnosti plačila sodne takse.

5. Tožeča stranka sodne takse ni poravnala, temveč je navedla, da predlaga oprostitev plačila sodnih taks glede na spremenjeno stanje, pri čemer je navedla, da v obdobju med 1. 10. 2015 in 31. 12. 2015 ni bilo unovčene nobene stečajne mase. Od upravljanja stečajne mase so prihodki do 31. 12. 2015 znašali 184.702,98 EUR, vendar pa je bil znesek 152.036,73 EUR izplačan ločitvenim upnikom, znesek 48.922,25 EUR pa je bil namenjen za plačilo stroškov postopka, čista izguba pa znaša 211.825,00 EUR, zato tožeča stranka nima sredstev, iz katerih bi lahko pravočasno plačala sodno takso brez ogrožanja izvajanja stečajnega postopka. Navedla je še, da neunovčena ostaja nepremičnina, ki še ni bila prodana, ter dvomljive terjatve, ki po vsej verjetnosti nikoli ne bodo izterjane, zato naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

6. Sodišče je ta predlog zavrglo, ker je bilo o njem že pravnomočno odločeno, svoj ponovni predlog pa tožeča stranka utemeljuje z enakim dejanskim stanjem, ne da bi navajala spremenjene okoliščine, enaka pa je tudi pravna podlaga.

7. V pritožbi tožeča stranka navaja, da se v novem predlogu sklicuje na spremenjene okoliščine, ki jih podrobneje opisuje in za to predlaga dokaze, torej gre za okoliščine, spremenjene po pravnomočni odločitvi o prvem predlogu, zato bi jih sodišče moralo vsebinsko obravnavati, tožeča stranka pa sodne takse ne more plačati, saj je precejšen del stečajne mase še neunovčen, zato bi prisilna izterjava ovirala ali onemogočila izvedbo stečajnega postopka, saj je le-to vezano na plačilo raznih stroškov cenitev in drugih stroškov unovčenja stečajne mase.

8. Višje sodišče ugotavlja, da je v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks (z dne 11. 12. 2014), ki je bil zavrnjen, tožeča stranka navedla, da nima sredstev za plačilo sodnih taks, ker mora stečajno maso šele unovčiti, pretežni del pa predstavljajo nepremičnine in dvomljive terjatve, kar še ni unovčeno, zato nima sredstev, iz katerih bi lahko pravočasno plačala sodno takso brez ogrožanja izvajanja stečajnega postopka. Iz navedenega pa izhaja, da tožeča stranka ne navaja vsebinsko nič novega, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožeča stranka ne navaja nobenih spremenjenih okoliščin.

9. Opozoriti velja še, da dejstvo, da je tožeča stranka delno unovčila stečajno maso in prihodke dosegla tudi z upravljanjem stečajne mase, pri čemer je za plačilo stroškov postopka porabila bistveno več, kot pa znaša dolžna sodna taksa, niti ne more predstavljati upoštevne spremenjene okoliščine, zaradi katere bi se spremenil pravnomočni sklep v zvezi s plačilom te sodne takse. Iz navedb v pritožbi je namreč razvidno, da naj bi tožeča stranka dosegla prihodke v višini 184.702,98 EUR, za kar iz navedb izhaja, da gre za prihodke iz upravljanja stečajne mase (torej ne od unovčenja, saj je upravljanje stečajne mase - 322. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP nekaj drugega kot unovčenje stečajne mase - 320. člen ZFPPIPP). Od tega naj bi bilo za poplačilo ločitvenega upnika porabljeno 152.036,73 EUR, za stroške stečajnega postopka pa je bilo porabljeno 48.922,25 EUR. Ti zneski niso usklajeni, saj je tožeča stranka za poplačilo ločitvenega upnika in plačilo stroškov porabila okrog 200.000,00 EUR, torej bi za stroške porabila okrog 15.000,00 EUR; tudi ob upoštevanju razpolaganja z začetnim predujmom je tako dosegla prihodke v več kot zadostni višini za plačilo dolžne sodne takse, pa od tega zneska ni namenila prav nič za plačilo te takse. To pa pomeni, da bi dolžno sodno takso vsekakor lahko plačala, pa je poravnala druge stroške stečajnega postopka, medtem ko naj bi stroški sodne takse za obravnavano tožbo ne bili dovolj pomembni za unovčenje stečajne mase in očitno manj v korist upnikov kot pa plačilo takse, kar seveda ne drži. Gre namreč prav tako za unovčenje stečajne mase (2. in 3. točka 1. odstavka 320. člena ZFPPIPP), ki je za upnike enako pomembno kot unovčenje druge stečajne mase. Ob tem je tudi šele v pritožbi navedla, katere stroške je sploh poravnala iz stečajne mase, kar so nedovoljene pritožbene novote, zato se višje sodišče s temi trditvami ni ukvarjalo (337. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Da prav nič ne bi mogla poravnati na račun stečajne mase, tako ni razvidno, že v pravnomočnem sklepu z dne 9. 1. 2015 pa ji je bilo pojasnjeno, da popolne oprostitve plačila sodnih taks tako ali tako ne more doseči, kar jasno izhaja iz 11. člena Zakona o sodnih taksah.

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, saj tožeča stranka ni navedla spremenjenih okoliščin, ki bi bile dovolj substancirane, da bi morda lahko utemeljevale spremembo odločitve glede sodnih taks, pri čemer popolna oprostitev plačila sodnih taks tako ali tako ni mogoča. Tako stališče pa izhaja tudi iz odločbe VSL II Cp 54/2015, ki je bil izdana v istem postopku kot sklep VSL II Cp 2987/2015, na katerega se sklicuje tudi tožeča stranka. Tožeča stranka je pač navedla premalo, da bi s tem utemeljila spremenjene okoliščine. Višje sodišče pa ponovno poudarja, da je odlog plačila sodne takse namenjen ravno temu, da taksni zavezanec zbere denar za plačilo dolžne sodne takse, tožeča stranka pa je zbrani denar porabila za plačilo drugih stroškov stečajnega postopka, pri čemer ni bilo nobene ovire, da ne bi vsaj delno že plačala dolžno sodno takso, ko je za to imela denar.

11. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).