Jedro

Sodišče je predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo v bazi Eurodac evidentiran le v eni državi, kjer naj bi zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Bolgariji, da je takoj ob prijetju s strani slovenskih policisto podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (23. 11.) ; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev počakal; presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1393/2016/3 (1313-10) z dne 28. 11. 2016 odpravi.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu te sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III)(1) v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena in v povezavi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS št. 22/16, v nadaljevanju ZMZ-1), ter s 7. točko 2. člena ZMZ-1 v prvi točki izreka odločila, da se prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1995 v kraju Dara Adamkhel, državljana Pakistana, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, Veliki otok 44 Z, 6230 Postojna, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III. V drugi točki izreka izpodbijanega sklepa je navedla, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 26. 11. 2016 od 13:30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik dne 26. 11. 2016 zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Po podani prošnji je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje zaradi namena predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III, saj je bilo iz dokumentacije razvidno, da je pred prihodom v Republiko Slovenijo že zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je tožnika dne 24. 11. 2016 obravnavala Policijska postaja Žalec. Iz policijske depeše z dne 24. 11. 2016 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 11. 2016 od 10:35 do 15:30 ure prijet v večji skupini ljudi v gozdu na območju ob avtocesti A1 izven kraja Šmatevž in Podvrh pred cestninsko postajo Vransko v smeri Ljubljane. Na policijski postaji naj bi tožnik izjavil, da želi zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ker je ogrožen s strani talibanskih skrajnežev. Povedal je tudi, da je bila njegova ciljna država Italija. V policijskem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik skupaj z ostalimi prebežniki potoval iz svoje države preko neznanih držav do Republike Hrvaške, kjer jih je prevzel voznik tovornega vozila in jih nato v spremstvu prepeljal preko državne meje med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo izven mejnega prehoda, na zeleni meji domnevno nekje na območju PU Maribor v jutranjem času 23. 11. 2016 (vozili so se po hribovju med vinogradi). Z vožnjo so nadaljevali do avtoceste A1 in tudi naprej po A1 v smeri Ljubljane. V Tepanju so napolnili tovorno vozilo z gorivom in s potjo nadaljevali proti cestninski postaji Vransko. Pred cestninsko postajo Vransko naj bi se jim kombinirano vozilo pokvarilo, zaradi česar so se ustavili. Prebežnike so izpustili iz vozila, ti pa so preplezali ograjo ob avtocesti in pobegnili v gozd. V nadaljevanju so bili prijeti s strani policistov in takrat so zaprosili za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4. Tožnik je dne 26. 11. 2016 ob prisotnosti pooblaščenca PIC podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, s strani uradne osebe pa je bil soočen s policijsko depešo in ugotovitvami policije. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU je izjavil, da nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Glede osebnih dokumentov je povedal, da ima v Pakistanu osebno izkaznico in da jo bo poskusil naknadno dostaviti. Izjavil je, da ni imel ciljne države in da je hotel priti v varno državo, čeprav je bilo očitno, da je v policijskem postopku povedal, da je bila njegova ciljna država Italija.

5. Tožena stranka navaja, da je na podlagi prstnih odtisov v bazi Eurodac ugotovila, da je tožnik pred tem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji dne 19. 8. 2016. Pristojnemu organu Republike Bolgarije bo skladno z določbami Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter zaprosila za nujni odgovor. Nato citira določbo drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III ter pojasnjuje, da gre v tovrstnih primerih za odločanje po prostem preudarku. Meje prostega preudarka po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru nikakor niso bile prekoračene, saj je tožnik že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Bolgariji, a ga to ni zadržalo, da ne bi države zapustil na ilegalen način. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen. Tožena stranka je na podlagi navedenega utemeljeno prepričana, da je tožnik izrazito begosumen, kar je razvidno iz njegovih preteklih dejanj. Tožnik je pri podaji prošnje tudi prikril zelo pomemben podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav ga je o tem predhodno informirala njegova pooblaščenka, zaradi česar je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda Slovenije. Ker obstaja velika verjetnost, da bi tožnik samovoljno zapustil azilni dom v Sloveniji, mu je za nadaljevanje postopka po presoji tožene stranke potrebno omejiti gibanje, pri čemer bo s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Republike Slovenije do predaje odgovorni državi članici EU.

6. ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena določa, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Tožena stranka glede na navedeno v izpodbijanem sklepu presoja, ali bo ukrep pridržanja na območje Centra za tujce omogočil izvedbo postopkov po Uredbi Dublin III.

7. Tožena stranka najprej preverja, ali bi bil primeren milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma. V zvezi s tem navaja, da v azilnem domu naloge varovanja zaradi povečanega števila prosilcev za mednarodno zaščito opravljata dva varnostnika in en receptor. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb območje azilnega doma samovoljno zapustila. Pobegle osebe so samovoljno zapuščale območje azilnega doma preko kovinske ograje in izkoriščale odsotnost varnostnika, ko je bil ta na čisto drugem koncu območja azilnega doma, ali pa so azilni dom zapuščale celo preko glavnega vhoda. Od 1. 1. 2016 do vključno 25. 10. 2016 je azilni dom samovoljno zapustilo 64,18% vseh nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito.

8. Tožena stranka svojo odločitev, da se za tožnika uporabi strožji ukrep pridržanja na Center za tujce, opira tudi na sodno prakso Upravnega sodišča RS (zadevi I U 1624/2014-11 z dne 16. 10. 2014 in I U 1623/2014-11 z dne 16. 10. 2014). Navaja, da je o tem odločalo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi opr. št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, iz katere izhaja, da z uporabo milejšega ukrepa, kot je na primer pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bilo mogoče doseči namena, saj bi tožnik, ker v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma, lahko odšel v drugo državo. Ob upoštevanju, da je tožnik prehajal meje držav na nedovoljen način, da je za mednarodno zaščito zaprosil že v Republiki Bolgariji in samovoljno zapustil državo, nato pa na nedovoljen način prišel v Republiko Slovenijo, kjer ga je ujela policija, in potem zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tožena stranka ugotavlja, da obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik ponovno pobegnil, s tem pa bi bila onemogočena izvedba postopkov v zvezi s predajo. Očitno je, da je nameraval iti proti Italiji, kot je to povedal že policistom, in da Republika Slovenija ni bila njegova ciljna država, v kateri bi želel zaprositi za mednarodno zaščito. Tudi s tem, ko je zatajil dejstvo, da je že v Republiki Bolgariji zaprosil za mednarodno zaščito, je očitno, da je neverodostojen in da ne spoštuje pravnega reda države.

9. Tožnik zoper sklep vlaga tožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da bi tožena stranka v obravnavanem primeru lahko uporabila druga manj prisilna sredstva in odredila ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Tožena stranka je z odločitvijo posegla v ustavno zagotovljeno pravico tožnika do osebne svobode, konkretni primer pa takšnega posega ne narekuje, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ves čas postopka verodostojen in je spoštoval pravni red Republike Slovenije. Tožniku ne gre zameriti odgovorov na vprašanja, katerih bistva ne pozna. Tožnik je povedal, da je potoval preko neznanih držav in da ne ve, kako je prišel v Slovenijo, kot geografije neuka oseba pa ne bi smel trpeti posledic nepopolnih vprašanj tožene stranke. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu po mnenju tožnika ni zadostila standardu „velike nevarnosti“, da bi lahko tožniku omejila gibanje. Ukrep pa tudi ni sorazmeren, saj tožnik ni begosumen in bi lahko do odločitve počakal v Azilnem domu, kar je povedal tudi sam. Glede na vse navedeno predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

10. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora upravni organ takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna. Tožnik je v tožbi izkazal, da v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, prav tako pa mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo, saj se v Centru za tujce počuti izredno slabo in mu dni brez osebne svobode ne bo mogoče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah poleg tega predstavlja škodo že samo po sebi, po stališču Ustavnega sodišča RS pa vsak poseg države v osebno svobodo posameznika že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo nepopravljive posledice. Dodaten argument je obveznost Republike Slovenije osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode, zagotoviti učinkovito sodno varstvo.

11. Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise in v odgovoru na tožbo navedla, da vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je tožena stranka pridržala tožnika za namen predaje odgovorni državi članici EU po Uredbi Dublin III na prostore in območje Centra za tujce Postojna.

14. Po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III lahko države članice, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Uredbe Dublin III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

15. Po prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (tudi) v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III (5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), po drugem odstavku tega člena pa se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če pristojni organ ugotovi, da v tem (posameznem) primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja.

16. Sodišče pritrjuje tožbenim navedbam tožnika, da gre v primeru njegovega pridržanja v Centru za tujce glede na podano izpovedbo na zaslišanju na glavni obravnavi ter na podlagi opisa pridržanja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa za ukrep, ki po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, kot je Vrhovno sodišče presodilo že v primerljivih zadevah I Up 39/2015 z dne 1. 4. 2015, I Up 15/2016 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016.(2) Čeprav je izrek tovrstnega ukrepa v postopkih predaje prosilcev odgovorni državi članici sicer mogoč, kot jasno navaja Vrhovno sodišče v zadevah I Up 15/2016 (16. točka obrazložitve) in I Up 26/2016 (10. točka obrazložitve),(3) po presoji sodišča v obravnavanem primeru pogoji za izrek tovrstnega ukrepa, kot bodo podrobneje predstavljeni v nadaljevanju, niso izpolnjeni in tožniku gibanja na območje in prostore Centra za tujce ni mogoče omejiti.

17. Ob upoštevanju prej citiranih določb 84. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III mora biti za sprejem odločitve, da se prosilca pridrži na način, da se mu omeji gibanje na Center za tujce z namenom omogočiti izvedbo postopka za njegovo predajo odgovorni državi članici EU, ugotovljeno, da obstaja znatna nevarnost, da bo prosilec pobegnil, in da je ukrep pridržanja sorazmeren ter ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, pa tudi, da je za izvedbo postopka predaje nujen.

18. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe Dublin III pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnil, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Slovenski zakonodajalec teh objektivnih kriterijev begosumnosti z zakonom (še) ni posebej uredil, vendar sta tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče že zavzela stališče, da ustrezno uporabo Uredbe Dublin III omogoča opredelitev pojma „nevarnost pobega“, vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).(4) Vrhovno sodišče je s tem v zvezi v zadevah I Up 15/2015 z dne 24. 2. 2016 in I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016(5) navedlo, da ni mogoče uporabiti vseh kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe Dublin III, to pa so to najmanj kriteriji po 3., 4. in 5. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Novo uveljavljeni ZMZ-1 poleg tega določa, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

19. Nevarnost pobega mora biti po dikciji drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III „znatna“, pri čemer je Upravno sodišče v zadevah I U 801/2016 z dne 7. 6. 2016 in I U 1102/2016 z dne 29. 7. 2016 že navedlo, da je ta standard treba razlagati bližje standardu „velike“ nevarnosti kot pa morebiti standardu zgolj „zaznavne“ nevarnosti. Ta sklep namreč izhaja iz primerjave z angleško različico („significant“), italijansko različico („notevole“), hrvaško različico („velika opasnost“) tega standarda, med tem ko francoska različica Uredbe Dublin III govori o pomembni oziroma nezanemarljivi nevarnosti („un risque non négliegable“). Določena nevarnost pobega, zlasti ko gre za samske in zdrave moške, lahko dostikrat obstaja, pa to ne more zadoščati za izrek ukrepa pridržanja.(6) Nevarnost pobega mora biti torej znatna oziroma velika.

20. Tožena stranka je izpodbijan sklep o omejitvi gibanja v bistvenem oprla na ugotovitev, da okoliščine, v katerih je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, prosilčeve navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi prosilec v primeru, da mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in odšel ponovno ilegalno v Italijo, kar je bil njegov prvotni namen. Zato je prosilec izrazito begosumen, kar je razvidno iz preteklih dejanj. Prosilec je prikril zelo pomemben podatek, da je že zaprosil za mednarodno zaščito, čeprav ga je o tem predhodno informirala njegova pooblaščenka, kar kaže na to, da je prosilec neverodostojen in ne spoštuje pravnega reda v Sloveniji. Ker obstaja znatna nevarnost pobega tožnika, ki bi onemogočila izvedbo postopkov v zvezi s predajo odgovorni državi članici, zato je nujno in sorazmerno uporabiti strožji ukrep pridržanja tožnika na prostore in območje Centra za tujce.

21. Sodišče na podlagi navedb, ki jih je tožnik podal ob podaji prošnje in na zaslišanju na glavni obravnavi, zaključku tožene stranke o obstoju znatne nevarnosti pobega tožnika, če mu gibanje ne bo omejeno na prostore Centra za tujce, ne more pritrditi.

22. Tožena stranka kot enega izmed razlogov prosilčeve begosumnosti navaja, da je prosilec zamolčal, da je za mednarodno zaščito že zaprosil v Bolgariji. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da je bil s strani policistov ustavljen v Bolgariji, da so mu tam na silo vzeli prstne odtise, da pa on za mednarodno zaščito v Bolgariji ni zaprosil. V upravnih spisih se sicer nahaja izpisek iz baze Eurodac z dne 29. 11. 2016 iz katerega izhaja, da je bil tožnik evidentiran kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, kar trdi toženka v izpodbijanem sklepu, da je bil tožnik s tem seznanjen s strani pooblaščenke. Tudi datumu kažejo na to, da tožnik s tem podatkom ni bil seznanjen in se do tega ni mogel opredeliti že pred zaslišanjem na glavni obravnavi: prošnjo za mednarodno zaščito je podal 26. 11., istega dne je bil izdan tudi izpodbijani sklep, izpisek iz baze Eurodac pa ima datum 29. 11. Trditev toženke, da je bil prosilec namenjen v Italijo prav tako ne drži. Iz upravnih spisov/policijske depeše ni razvidno, da bi med policijskim postopkom tožnik osebno povedal, da je bila njegova ciljna država Italija. Tožnik je na zaslišanju na glavni obravnavi povedal, da ni imel ciljne države, da si je le želel v varno državo, kjer bi zaprosil za zaščito in zato ni res, da je imel namen potovati v Italijo. Slovenije ni poznal, ne pozna pa tudi drugih držav članic EU. Tožnik je bil v svojih izjavah verodostojen in prepričljiv.

23. Sodišče je glede na vse obrazloženo, predvsem ob upoštevanju okoliščin, da: - je bil tožnik pred prihodom v Slovenijo v bazi Eurodac evidentiran le v eni državi, kjer naj bi zaprosil za mednarodno zaščito le v eni državi članici EU, tj. Bolgariji, da je takoj ob prijetju s strani slovenskih policisto podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (23. 11.) ; - dejstva, da večinoma vsi prosilci za mednarodno zaščito prehajajo meje nezakonito in zgolj zaradi tega še ni mogoče trditi, da pri vsakemu obstaja znatna nevarnost pobega; ter - dejstva, da je tožnik tekom postopka izkazal pripravljenost na sodelovanje s slovenskimi pristojnimi organi in povedal, da bo na odločitev počakal; presodilo, da znatna nevarnost pobega, ki bi jo bilo mogoče utemeljiti ob smiselni uporabi katerega izmed kriterijev iz 68. člena ZTuj-2, pri tožniku ni podana, zaradi česar tudi njegovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z 84. členom ZMZ-1 ni mogoče. 24. Tožena stranka je glede na navedeno v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovila dejansko stanje, prav tako pa je napačno uporabila določbe materialnega prava, saj znatne nevarnosti pobega ni ugotavljala po objektivnih, z zakonom določenih kriterijih v skladu z določbo (n) 2. člena Uredbe Dublin III oziroma s smiselno uporabo kriterijev 68. člena ZTuj-2. Ker ugotovljene dejanske okoliščine niso podlaga za sklepanje, da so izpolnjeni kriteriji za izrek omejitve gibanja po drugem odstavku 28. člena Uredbe Dublin III v povezavi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, je sodišče na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi tožnika ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pri čemer zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje toženi stranki, ker za izrek ukrepa, da se tožnika pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce, ni zakonite podlage.

K II. točki izreka:

25. Glede na določbo četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 je pritožba zoper sodbo upravnega sodišča dovoljena samo v okoliščinah iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1, in sicer v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona. Sodišče je v obravnavani zadevi po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo drugačno dejansko stanje ter spremenilo odločitev tožene stranke na način, da je z odpravo izpodbijanega sklepa odločilo, da pogoji za pridržanje tožnika skladno z Uredbo Dublin III niso podani, zaradi česar je ob upoštevanju prvega odstavka 73. člena ZUS-1 zoper sprejeto odločitev mogoča pritožba. Navedeno pomeni, da sodišče z izdajo te sodbe še ne bo pravnomočno odločilo v zadevi in ima tožnik pravni interes, da se odloči o njegovi zahtevi za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočne odločitve stanje uredilo tako, da mora tožena stranka takoj po prejemu odločitve prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce Postojna.

26. Po določilu tretjega. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo izda začasno odredbo ter začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno, in sicer iz razloga, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

27. Sodišče ugotavlja, da je treba glede na določbo drugega pododstavka tretjega odstavka 9. člena Direktive 2013/33/EU (Direktiva o sprejemu),(7) v zvezi z določbo četrtega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, v primeru, kadar se v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, zadevnega prosilca nemudoma izpustiti. Slovenski zakonodajalec omenjene določbe kljub poteku roka za implementacijo Direktive o sprejemu v slovenski notranji pravni red (20. 7. 2015) ni prenesel niti v prej veljavni ZMZ niti v novi ZMZ-1. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru zato potrebna zaradi neprenosa omenjene določbe direktive v slovenski pravni red, pri čemer je treba pojasniti, da Direktiva o sprejemu ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva,(8) hkrati pa določa, da se osebo obdrži v pridržanju le tako dolgo, dokler obstajajo razlogi za pridržanje (prvi odstavek 9. člena Direktive v sprejemu v zvezi s četrtim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III). Če se torej v okviru sodnega pregleda izkaže, da je pridržanje nezakonito, je treba zadevnega prosilca nemudoma izpustiti, takšna situacija pa je nastopila v obravnavanem primeru, ko je že Upravno sodišče (in ne tudi Vrhovno sodišče) ob presoji zakonitosti izrečenega ukrepa ugotovilo, da je le-ta nezakonit. 28. Izdaja ureditvene začasne odredbe je v obravnavanem primeru potrebna tudi iz razloga, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave ter prvi in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah). V konkretnem primeru je Upravno sodišče izdalo sodbo po 13 dneh od začetka izvajanja ukrepa, k temu pa je treba v primeru, če zahtevi za začasno odredbo ne bi bilo ugodeno, dodati še rok 15 dni za pritožbo zoper sodbo, določen čas za odgovor na pritožbo in 15 dni za odločanje Vrhovnega sodišča ter čas, ki bo potreben za vročanje. V obravnavani zadevi gre za trajajoče pravno in sporno razmerje med toženo stranko in tožnikom, nezakonit odvzem prostosti v trajanju vsaj 13 dni pa že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo in se bo ta z vsakim nadaljnjim dnem še povečevala. Glede na sodno ugotovitev o kršitvi pravice do osebne svobode je tako potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od „verjetnosti“, sama "potrebnost" začasne odredbe pa z dejstvom, da mora tožnik imeti učinkovito sodno varstvo (23. člen Ustave v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja brez dvoma odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni, saj ne more biti javna korist v tem, da se pridržanje nadaljuje zaradi vodenja azilnega postopka, če je oseba pridržana nezakonito.

29. Na podlagi obrazloženega je sodišče zato zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo, kot izhaja iz druge točke izreka sodne odločbe.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva.

opomba (2) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri tej zadevi za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (3) : Vrhovno sodišče izrecno navaja, da je „tožena stranka v postopku predaje osebe v odgovorno državo članico upravičena izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo“.

opomba (4) : ZTuj-2 v prvem odstavku 68. člena določa, da so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca, kateremu je bila izdana odločba o vrnitvi, zlasti: tujčevo predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji (1. alineja), vstop tujca v državo kljub prepovedi vstopa (2. alineja), tujčeva pravnomočna obsodba za kazniva dejanja (3. alineja), posedovanje tuje, ponarejene ali drugače spremenjene potne in druge listine (4. alineja), navajanje lažnih podatkov oziroma nesodelovanje v postopku (5. alineja), tujčevo ravnanje, ki kaže na to, da Republike Slovenije v roku za prostovoljno vrnitev, ne bo zapustil (6. alineja). V drugem odstavku 68. člena ZTuj-2 pa je določeno, da so milejše oblike okoliščin, ki kažejo na nevarnost pobega tujca zlasti: nedovoljen vstop tujca v Republiko Slovenijo (1. alineja), prekoračitev zakonitega prebivanja tujca v državi za manj kot 30 dni (2. alineja), nima možnosti bivanja v Republiki Sloveniji (3. alineja) in druge milejše okoliščine na podlagi individualne obravnave (4. alineja).

opomba (5) : Odločbi Vrhovnega sodišča sta bili sicer izdani še v zvezi s prej veljavnim Zakonom o mednarodni zaščiti (ZMZ), vendar gre pri teh zadevah za pravna stališča Vrhovnega sodišča v zvezi s pridržanjem na podlagi Uredbe Dublin III, na katera spremembe v ZMZ-1 glede na ZMZ ne vplivajo.

opomba (6) : Podobno ugotavlja Ustavno sodišče v zadevi, kjer je tudi šlo za pridržanje prosilca za azil (vendar ne na podlagi dublinske uredbe), da zgolj „sum zavajanja ali zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolg poseg v osebno svobodo kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika“ (Up-1116/09, 3. 3. 2011, odst. 14).

opomba (7) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (8) : Iz Direktive o sprejemu ne izhaja, da bi moralo biti v zvezi z pridržanjem vsaj dvostopenjsko sodno odločanje (člen 26 Direktive o sprejemu in člen 26(2) Procesne direktive II), Sodišče EU pa je v zadevi Diouf podalo interpretacijo pravice do dostopa do sodnega varstva v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito z vidika morebitnega večstopenjskega sojenja po Procesni direktivi I (Direktiva 2005/85/ES, člen 39), ki ustreza Procesni direktivi II (Direktiva 2013/32/ES, člen 46) ter zavzelo stališče, da „načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.“ (C-69/10, dne 28. 7. 2011, odst. 69).