Jedro

Da bi življenjska skupnost med moškim in žensko prerasla v z zakonsko zvezo izenačeno življenjsko skupnostjo, mora obstajati med partnerjema notranja povezanost, ki ne temelji le na moralni in duhovni, temveč tudi na seksualni vezanosti (kar sicer ne pomeni nujnosti spolnih odnosov, pomeni pa nujnost iz spolne privlačnosti izvirajočega čustvovanja).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev, da ji pripada dedna pravica po dne 24.2.1991 umrlem A. N., katerega zakoniti dediči so toženci. Sodišče prve stopnje je tak tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnice ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev (očitno z razveljavitvijo sodbe sodišča prve stopnje), z vsebinskim predlogom na novo sojenje. Pokojni A. N. je bil upokojeni duhovnik z minimalno pokojnino, tožnica pa je bila zaposlena z dobrimi dohodki in je dejansko pokojnika preživljala. Izpodbijana sodba vse to priznava in ekonomsko skupnost med tožnico in pokojnikom ugotavlja, vendar pa zmotno uporablja materialno pravo, ko meni, da je spolna navezanost med moškim in žensko bistveni element za ugotovitev, da je med njima obstajala zakonski zvezi podobna skupnost. Življenjska skupnost med partnerjema ne predpostavlja nujno tudi njune seksualne vezanosti. Določilo drugega odstavka 10. člena Zakona o dedovanju označuje za zakonca, ki dedujeta drug po drugem, moškega in žensko, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. Odsotnost spolne navezanosti med partnerjema sama po sebi še ne more povzročiti sklepanja, da med njima ni obstajala življenjska skupnost. Tožnica in pokojni A. N. sta imela voljo živeti v življenjski skupnosti, to voljo pa sta tudi navzven manifestirala s skupnim gospodinjstvom in čustveno navezanostjo.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Določba prvega odstavka 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. list SRS, št. 14/89) glede pravnih posledic izenačuje z zakonsko zvezo dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki sicer nista sklenila zakonske zveze. Povsem enako določbo vsebuje drugi odstavek 10. člena Zakona o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/76 in 23/76), tokrat z veljavnostjo na področju zakonitega dedovanja. Če bi tožnica obstoj take dalj časa trajajoče življenjske skupnosti s pokojnim A. N. dokazala, bi v dedovanju po njem nastopila kot njegov zakoniti dedič.

Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da zunanje okoliščine o skupnem življenju tožnice in A. N. kažejo na njuno skupno gospodinjstvo, čustveno povezanost in soodvisnost. To so vsekakor elementi trajnejše življenjske, ekonomske skupnosti, vendar pa samo ti elementi niso značilni za skupnost, ki naj bi vsebinsko bila enaka zakonski zvezi. Najti jih je mogoče med drugim tudi med starši in otroki in med brati in sestrami. Da bi takšna življenjska skupnost med moškim in žensko prerasla v z zakonsko zvezo izenačeno življenjsko skupnostjo, pa mora obstajati med partnerjema notranja povezanost, ki ne temelji le na moralni in duhovni, temveč tudi na seksualni vezanosti (kar sicer ne pomeni nujnosti spolnih odnosov, pomeni pa nujnost iz spolne privlačnosti izvirajočega čustvovanja). Z zakonsko zvezo izenačena skupnost moškega in ženske mora torej izpolnjevati ves kompleks medsebojnih povezav partnerjev, ki je značilen za zakonsko zvezo. Zgolj čustvena in duhovna vezanost (poleg materialne) sama po sebi še ne zadošča. Tožnica je sama povedala, da sta si s pokojnikom bila kot brat in sestra. Čustvena vezanost med njima bratovske (sestrske) ljubezni ni prerasla in zato atributov zakonske zveze nima.

Z zavrnitvijo tožničinega zahtevka, da ji pripada dedna pravica po pokojnem A. N., ker naj bi z njim živela v skupnosti, izenačeni z zakonsko zvezo, je materialno pravo v izpodbijani sodbi pravilno uporabljeno. Tudi preizkus v skladu z določbo 386. člena ZPP je pokazal, da izpodbijani sodbi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

Revizijo je bilo zato treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).