Jedro

Tožena stranka s pravilnikom ni mogla določiti drugačne osnove za obračun dodatka za delovno dobo, kot jo določa zakon oziroma kolektivna pogodba. Določbe splošnih aktov, ki so v nasprotju z zakonom, so neveljavne in jih sodišče ni dolžno upoštevati, tudi če niso bile v presoji pred Ustavnim sodiščem RS. Napačno je stališče, da mora sodišče pravilnik upoštevati, ker ga ustavno sodišče ni razveljavilo oziroma odpravilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo dodatka na delovno dobo v višini 2% mesečno za čas od oktobra 1995 do avgusta 1999 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 8. člen pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev v MNZ, ki je v spornem času veljal in kljub ugotovitvi Računskega sodišča, da je obračun dodatka na delovno dobo z upoštevanjem beneficirane dobe nezakonit, ni bil spremenjen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da se s pravilnikom ne more določiti drugačen način obračunavanja dodatka na delovno dobo, kot ga določa kolektivna pogodba, ni pa iz obrazložitve razvidno, ali je Ustavno sodišče pravilnik razveljavilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi dejanskimi in pravnimi zaključki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na Zakon o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur.l. RS št. 18/94), po katerem se dodatki zaposlenim izplačujejo v višini, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom (20. člen).

Stališče sodišča prve stopnje, da pravilnik, na katerega se sklicuje tožnik, ni akt, ki bi ga lahko šteli za predpis v smislu 20. člena ZRPJZ, je pravilno. Zato je potrebno ugotoviti, da tožena stranka s pravilnikom ni mogla določiti drugačne osnove za obračun dodatka na delovno dobo, ki jo določa zakon (Zakon o delavcih v državnih organih, ZDDO, Ur.l. RS št. 15/90 in spremembe in dopolnitve) oz. kolektivna pogodba (Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti KPND, Ur.l. RS št. 34/93). Določbe splošnih aktov, ki so v nasprotju z zakonom, so neveljavne in jih sodišče ni dolžno upoštevati, tudi če niso bile v presoji pred Ustavnim sodiščem. Pritožba se zmotno zavzema za stališče, da mora sodišče pravilnik upoštevati, ker ga Ustavno sodišče RS ni razveljavilo oz. odpravilo.

ZDDO v 3. odstavku 60. člena določa, da se delovne izkušnje vrednotijo tako, da se za vsako začeto leto delovne dobe plača delavca poveča za 0,5%, KPND pa v 3. točki 38. člena določa, da delavcu pripada dodatek na delovno dobo najmanj v višini 0,5% od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, pri čemer se za delovno dobo štejejo vsa obdobja opravljanja efektivnega dela v naši državi in tujini, ki se po predpisih pokojninskega in invalidskega zavarovanja štejejo v zavarovalno dobo. Komisija za razlago KPND je v zvezi s to določbo sprejela stališče (Ur.l. RS št. 51/92), da pod pojem efektivnega dela v naši državi ne spada dokupljena zavarovalna doba, zavarovalna doba, ki se šteje s povečanjem in posebna pokojninska doba.

Iz obrazloženega sledi, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Tožnik ni upravičen do dodatka na delovno dobo z upoštevanjem zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem, ampak le za dejansko napolnjeno delovno dobo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.