Jedro

Pristojbina se plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka dejanske uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.12.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklepa Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 19.10.2000, s katerima je upravni organ prve stopnje odločil, da je tožeča stranka kot lastnik radijskih dovoljenj za uporabo radijske postaje v fiksnih omrežjih na lokacijah K. in P. vrh za leto 2000 dolžna plačati pristojbine za uporabo radijske frekvence.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločba tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 2. in 3. odstavek 14. člena Uredbe o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju Uredba), pravilna pravna podlaga za določitev plačila pristojbine za en mesec pa je 7. odstavek 14. člena Uredbe. 7. odstavek navedenega člena namreč govori o prenehanju oziroma preklicu radijskega dovoljenja, medtem ko 3. odstavek govori o začetku oziroma prvem letu, za katero se plačuje pristojbina. Glede na to, da 7. odstavek 14. člena Uredbe govori o preklicu radijskega dovoljenja, je po presoji sodišče prve stopnje primernejša pravna podlaga za odločitev v tem upravnem sporu. Ob upoštevanju, da ima zavezanec pravico do odškodnine, če je bilo radijsko dovoljenje preklicano po določbah Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97, 45/97-odl. US, 13/98-odl. US), odškodnina pa znaša toliko dvanajstin letne pristojbine, kolikor mesecev preostane od dneva preklica radijskega dovoljenja do konca leta, je mogoče to določbo smiselno uporabiti tudi v primeru vrnitve radijskega dovoljenja. Iz smiselne uporabe 7. odstavka 14. člena Uredbe je mogoče sklepati, da v primeru prostovoljne vrnitve radijskega dovoljenja zavezanec plača tudi za tisti mesec, v katerem je vrnil radijsko dovoljenje. Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-183/99-52 z dne 4.7.2002, zavzelo stališče-, da gre pri plačevanju pristojbin za radijske frekvence za nadomestilo za uporabo omejene naravne dobrine oziroma naravnega bogastva. Pristojbina se plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka uporabe, saj s tem, ko je frekvenca dodeljena enemu uporabniku, je ni mogoče dodeliti drugemu, tudi če je slednji ne uporablja.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je dne 6.1.2000 vrnila zadevni radijski dovoljenji, preklicani pa sta bili 7.1.2000. Obravnavani dovoljenji sta bili tako lahko že 8.1.2000 dodeljeni v uporabo novemu uporabniku, ki bi mu Uprava RS za telekomunikacije imela možnost zaračunati pristojbino za mesec januar 2000. Ustavno sodišče RS je v odločbi, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, zavzelo stališče, da so radijske frekvence naravno javno dobro in da je uporaba tega naravnega javnega dobra možna pod pogojem, da se plača pristojbina. Tudi Ustavno sodišče RS v svoji odločbi govori o plačilu pristojbine za uporabo naravnega javnega dobra, pri čemer pa ne navaja, da je treba plačati pristojbino od dneva pridobitve radijskega dovoljenja, kot to trdi sodišče prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da se strinja z navedbami sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Po mnenju tožene stranke samo dejstvo, kdaj v določenem mesecu so bila radijska dovoljenja preklicana, ni relevanto, saj Uredba v 14. členu določa način določitve pristojbine, ko imetniku radijskega dovoljenja ni treba plačati celoletne pristojbine.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. člena Uredbe pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. V skladu z določbo 2. odstavka 14. člena Uredbe se pristojbina plačuje za tekoče leto. V prvem letu znaša pristojbina toliko dvanajstin letne pristojbine, kolikor mesecev preostane od dneva izdaje radijskega dovoljenja do konca leta, vendar ni nikoli manjša od ene dvanajstine letne pristojbine (3. odstavek 14. člena Uredbe).

V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bili tožeči stranki kot lastniku radijskih postaj izdani zadevni radijski dovoljenji, ki ju je tožeča stranka z dopisom z dne 6.1.2000 vrnila toženi stranki, tožena stranka pa je ti dovoljenji z odločbo z dne 7.1.2000 preklicala. Sporno pa je, ali je tožena stranka dolžna plačati pristojbino za mesec januar 2000 glede na to, da v tem času frekvence ni uporabljala.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno sklepanje sodišča prve stopnje in tožene stranke, da mora v obravnavanem primeru tožeča stranka plačati pristojbino za mesec januar 2000. Tožena stranka je kot pravno podlago za svojo odločitev navedla določbo 3. odstavka 14. člena Uredbe, sodišče prve stopnje pa je razlagalo, da je kot pravno podlago za določitev višine pristojbine v obravnavanem primeru treba smiselno uporabljati določbo 7. odstavka 14. člena Uredbe. Po presoji pritožbenega sodišča je splošno pravilo glede obračunavanja pristojbine določeno v 2. in 3. odstavku 14. člena Uredbe, medtem ko je določba 7. odstavka 14. člena Uredbe, ki ureja pravico do odškodnine v primerih, ko je bilo radijsko dovoljenje preklicano, le izvedbene narave, obe pa določata, da pristojbina ne more biti manjša od ene dvanajstine letne pristojbine. Upravni organ prve stopnje in tožena stranka sta pravilno odločila, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru dolžna plačati pristojbino za en mesec. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati pritožbeni ugovor, da bi bili zadevni dovoljenji lahko dodeljeni v uporabo novemu uporabniku že 8.1.2000 in bi novi uporabnik že ob dodelitvi radijskih dovoljenj plačal pristojbino. Predmet tega postopka je namreč presoja odločbe, s katero je bila obveznost plačila pristojbine naložena tožeči stranki, in za odločitev v obravnavani zadevi ni pravno pomembno, kdo bi lahko še sicer bil zavezanec za plačilo pristojbine.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da se pristojbina plačuje od dneva pridobitve dovoljenja za uporabo radijske frekvence in ne od dneva začetka dejanske uporabe. V skladu z določbo 3. člena Uredbe plačujejo pristojbino vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen v primerih, ko je to posebej določeno. Obveznost plačila pristojbine je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča vezana na lastništvo radijskega dovoljenja. Pritožbeni ugovor, da je Ustavno sodišče RS v odločbi, št. I U-I-183/99-52 z dne 4.7.2002, govorilo o plačilu pristojbine za uporabo naravnega javnega dobra, pri čemer pa ni navajalo, da je treba pristojbino plačati od dneva pridobitve radijskega dovoljenja, ni utemeljen. V navedeni odločbi zavzeto stališče Ustavnega sodišča RS, da je pristojbina nadomestilo za uporabo naravne dobrine oziroma naravnega bogastva radijskih frekvenc, se namreč ne nanaša na vprašanje določitve okoliščine, od katere je odvisen nastanek obveznosti plačila pristojbine, zato ta pritožbeni ugovor na drugačno odločitev v obravnavani zadevi ne more vplivati.

Ker glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, in tudi ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.