Jedro

Zaključek o tem, ali je podan pravni standard redno šolanje, mora temeljiti na upoštevanju vseh okoliščin primera.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka B. P. dolžna za tožnico M. Ž. od 22. 2. 2007 dalje plačevati preživnino v višini 150,00 EUR in odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 109,46 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je pritožila tožnica. V laični pritožbi navaja, da sodbo izpodbija zaradi nepravilno oz. nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je glede njenega izobraževanja prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pri vpisu v Vrtnarsko šolo je pričela z izpiti, vendar je bila prisiljena šolanje prekiniti, ker ni imela več sredstev za nadaljevanje šolanja. Zaradi cenovne ugodnosti in veselja do poklica slaščičar – konditor se je vpisala v šolo na L. u., vendar so njeno šolanje odlagali, marca 2008 pa izdali sklep, da šolanja ne bo. S tem dejanjem je bila oškodovana in prizadeta kot stranka, tako s strani sodišča, ker se je postopek zavlekel, kakor s strani šole, ki ji je posredovala napačne podatke ter kasneje po šestih mesecih izdala sklep o ukinitvi programa. Pritožnica meni, da če bi sodišče njen zahtevek rešilo takoj, bi bila pravilno oz. pravočasno obveščena o nerealizaciji programa v šolstvu, ne bi bila oškodovana, ampak bi se lahko angažirala v drugi šoli in izbrala sebi odgovarjajočo izobrazbo. Pričakuje pozitivno razsodbo, saj ni mogla vplivati na splet okoliščin, ki so botrovale napačni odločitvi sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora po II. odst. 350. čl. ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da tožnica ne izpolnjuje šolskih obveznosti, saj jih objektivno ne more, glede na to, da izobraževalna ustanova, pri kateri bi naj bila tožnica vpisana, izobraževalnega programa sploh še ne izvaja, in ker tudi takrat, ko je bila vpisana v šolo, kjer pa se je program izvajal, tožnica ni izpolnjevala šolskih obveznosti, tako da bi to ustrezalo standardu rednega šolanja. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da dejstvo, da je opravila le dva lažja izpita od trinajstih in da se ni prijavila na noben izpit niti potem, ko je od toženke prejela denar, kaže na to, da tožnica ni imela želje, težnje po dosegu izobrazbe oz. ni pokazala nobene pripravljenosti, da bi šolske obveznosti izpolnjevala. Ker ni dokazala, da se redno šola oz. da redno izpolnjuje šolske obveznosti, sodišče njenemu zahtevku ni ugodilo.

Po določbi I. odst. 123 člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po njihovi polnoletnosti, če se redno šolajo. Redno šolanje je pravni standard. Zaključek o tem, ali je podan, mora temeljiti na upoštevanju vseh konkretnih okoliščin primera. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče zmotno zaključilo, da se tožnica redno ne šola oz. da redno ne izpolnjuje šolskih obveznosti. Pritožbeno sodišče opozarja na določbo 102. čl. ZZZDR, po kateri morajo starši svojim otrokom omogočiti pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Šolanje po končanem obveznem šolanju je namenjeno taki usposobitvi za samostojno življenje, ki bo skladna z otrokovo nadarjenostjo in z njegovimi umskimi in telesnimi sposobnostmi in željami. Odločitev o šolanju otrok po končani osnovni šoli naj bi bila skupna odločitev otroka in staršev. Mnogokrat se takšna odločitev izkaže za premalo pretehtano, pa četudi je sprejeta v družini, torej v skupnosti staršev in otrok. Tožnica pa je izpovedala, da je njihova družina razpadla, da sta se s toženko odselili od očeta, da je nekaj časa preživela v zavodu v V. in v mladinskem domu v M. ter da ji je oče po polnoletnosti plačeval preživnino, mati pa ne. Nadalje tudi, da živi že dalj časa pri prijatelju. Izpovedala je, da je naredila letnik in pol na Ž. š. v M., potem pa se je vpisala na izreden študij na V. š. v C., kjer je naredila 2 izpita, nazadnje pa se je vpisala na L. u. C. – smer slaščičar. Navedene okoliščine ne dajejo podlage za zaključek, da je tožnica tehtno sprejemala odločitve o svojem nadaljnjem šolanju. Pogosto tudi mladostnik, ki živi v bolj urejenih družinskih razmerah od tistih, v katerih je tožnica preživela mladostna leta, sprejme napačno odločitev o nadaljnjem šolanju. Starši morajo v takem primeru otroku stati ob strani in mu pomagati sprejeti boljšo odločitev. V obravnavanem primeru je resda tožnica na naroku 22. 6. 2007 prejela od matere 100 EUR, da bo lahko plačala kak izpit, vendar iz njene izpovedbe na naroku 27. 9. 2007 ne izhaja le to, da ni z njim plačala nobenega izpita, pač pa tudi to, da ima ta denar še shranjen in da je delala preko študentskega servisa cele dneve v juliju in avgustu ter še nekajkrat v septembru 2007. Teh okoliščin, ki kažejo na to, da se tožnica ne preživlja zgolj s socialno pomočjo in preživnino očeta, pač pa prispeva vsaj občasno tudi sama k svojemu preživljanju, kar po mnenju sodišča druge stopnje lahko vpliva na oceno vzrokov, zakaj ni tožnica opravila več izpitov na V. š., sodišče prve stopnje ni ocenjevalo. Prav tako se ni opredelilo do celotne izpovedbe tožnice v zvezi s šolanjem na V. š., saj se ni opredelilo do bistvenega dela izpovedbe, to je izpovedbe o vzroku prenehanja šolanja na V. š. in vzroku za nadaljevanje šolanja na L. u. Zato je po oceni sodišča druge stopnje zgolj na podlagi ugotovitve, da je opravila le dva izpita in da tudi po prejemu denarja ni opravila nobenega izpita, zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni imela želje, težnje po dosegu izobrazbe oz. ni pokazala nobene pripravljenosti, da bi šolske obveznosti izpolnjevala, in na podlagi tega zmoten zaključek, da se ni redno šolala. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ocenjevanju, ali je imela željo po izobrazbi in ali je pokazala kako pripravljenost, da bi šolske obveznosti izpolnjevala, opredeliti tudi do dejstva, da se je v šolskem letu 2007/2008 (evidenčno) vpisala na L. u. v C. v program Živilec–pek/slaščičar-konditor. V zvezi s tem vpisom pa je upravičeno tudi pritožničino zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je L. u. v C. šolanje odlagala in prelagala ter šele marca 2008 sprejela sklep, da se program izobraževanja ne bo začel izvajati. Sodišče prve stopnje bi zato zaradi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja, torej o tem, ali se je redno šolala v šolskem letu 2007/2008, moralo dokazno oceniti tudi izpovedbo tožnice na naroku 7. 1. 2008 in listine, ki jih je predložila.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh okoliščin, na podlagi katerih bi lahko pravilno zaključilo, ali se tožnica po polnoletnosti se redno šola, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje je zato moralo utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. v zv. s 340. čl. ZPP). V njem bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati zgoraj navedene napotke in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka ponovno odločiti o tožbenem zahtevku, upoštevaje, da mora sodišče preživnino določiti za tisto obdobje, za katero upravičenec dokaže, da jo utemeljeno zahteva.